VSL Sklep VII Kp 53587/2018

Ob obravnavanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, upoštevaje drugi odstavek 196. člena KZ-1, določilo zaporno kazen deset mesecev ter preizkusno dobo treh let. Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovanki E. E. v višini 3.134,75 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Ob upoštevanju drugega odstavka 75. člena KZ-1 je obdolžencu naložilo v plačilo znesek 2.755,00 EUR kot znesek s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženemu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o stroških postopka ter predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, spremeni izpodbijano sodbo tako, da obdolženega A. A. oprosti očitka po obtožnem predlogu, mu za storjeno kaznivo dejanje izreče sodni opomin, denarno kazen ali uporabi omilitvena določila oziroma zniža določeno kazen v okviru izrečene pogojne obsodbe in ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3Pritožbeni senat je ob obravnavanju pritožbe v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP) ugotovil, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, zaradi česar je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP izpodbijano odločitev razveljavil ter zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Sodišče druge stopnje sicer zavrača pritožbeni zaključek, da v spremenjenem obtožnem predlogu niso v zadostni meri konkretizirani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Prvostopenjskemu sodišču je pritrditi v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko ugotavlja, da so vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 196 KZ-1 v izreku obtožnega akta določno opisani v potrebni meri; tudi po presoji sodišča druge stopnje konkretni očitek zato v ustrezni meri zamejuje cono kriminalnosti oziroma dejanski in pravni okvir očitanega, na ta način pa je obdolžencu omogočena tudi učinkovita obramba ter razločevanje konkretnega dogajanja od drugih istovrstnih v dejanskosti za potrebo uporabe načela že razsojene stvari. Materialnopravno izhodišče pritožnikov, da konkretni dejanski stan ne predstavlja opisa, ki bi ustrezal očitani pravni kvalifikaciji, se zato izkazuje kot zmotno.

5V okviru pritožbenih navedb zagovorniki ponavljajo ugovor pravne narave, ki so ga uveljavljali že pred sodiščem prve stopnje, in vztrajajo, da bi v konkretni opis morali biti vneseni za vsako posamezno oškodovanko po mesecih določni zneski neplačanih plač in stroškov ter regresa in odpravnine ter posamične vrste neplačanih prispevkov in njihova višina. Drži, da je objekt varstva inkriminacije po 196. členu KZ-1 dobrinsko mešan, torej gre za dobrinsko mešano kaznivo dejanje, pri čemer pa je teorija kazenskega prava že zavzela stališče, da je primarni objekt varstva navedene inkriminacije sistem socialnega varstva, ki temelji na načelu solidarnosti, oziroma delovnopravno varstvo zaposlenih, le podrejeno pa tudi premoženjska pravica konkretnega oškodovanca.¹ Ker je primarni objekt varstva inkriminacije po 196. členu KZ-1 sistem socialnega varstva skupaj z delavčevo socialno (materialno varnostjo), se konkretni zneski, vezani na posamično oškodovanko, posamičen mesec ter vrsto prispevka, kar vse obramba pogreša v opisu očitanega kaznivega dejanja, ne izkazujejo kot obligatorni za določnost opredelitve očitka. Konkretni dejanski stan, ki ga predstavlja trditev o neizplačilu, pa tudi neobračunu, predpisanih prispevkov za socialno varnost, in trditev o neizplačilu plač, stroškov v zvezi z delom ter sorazmernega dela regresa in odpravnine, navedeno v zvezi z vsako delavko v inkriminiranem obdobju, kljub temu, da navedeni prispevki, stroški v zvezi z delom, plače, regres in odpravnina niso opredeljeni na način, za katerega se zavzemajo pritožniki, s stališča varovanega objekta varstva zadostuje za ugotovitev, da je bilo načelo zakonitosti v konkretnem postopku spoštovano. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP tako ni podana.

6Pritožniki ne morejo uspeti niti s trditvijo, da v obtožnem predlogu niso konkretizirani kvalifikatorni zakonski znaki. Obrambi je bilo v predmetnem postopku že pojasnjeno², da se v konkretnem opisu zatrjuje ena izmed alternativno določenih okoliščin po drugem odstavku člena 196 KZ-1, to je neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, ne pa katera druga (na primer izguba pravice zaradi neplačanih prispevkov za socialno varnost); pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trditev, da sta bili delavki po opisu kvečjemu le prikrajšani za določeno pravico, nista pa je izgubili, se zato izkazujejo kot brezpredmetne. Sodišče druge stopnje pa ponovno opozarja na sodbo VS RS I Ips 13230/2013, z dne 13.6.2019, v zvezi z zaključkom pritožbe, da se v opisu zatrjuje le neupravičeno neizplačilo dela novembrske plače za obe delavki in gre zato za trditev, ki ne pomeni konkretizacije neizplačila treh zaporednih plač. Sodišče druge stopnje k ugotovitvi VS RS, da celo plačilo dela mesečne plače ne predstavlja ključne okoliščine pri presoji omenjenega zakonskega znaka, ki dejanje določa kot kvalificirano, iz razloga varovanja delavca kot šibkejše stranke nasproti delodajalcu, nima kaj dodati, ampak le poudarja, da inkriminacija po drugem odstavku člena 196 KZ-1 temelji na zahtevi po spoštovanju pravice delavca do celotne plače in je kaznivo dejanje v ustrezni meri opisano že z okoliščino, da delavec ni prejel izplačane le dela plače, ki bi jo moral prejeti v celoti. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki člena 372 ZKP, sodišče druge stopnje zato ne more sprejeti. Iz razloga, ker je glede na konkretni dejanski stan zavzeta pravna kvalifikacija pravilna in torej zavrača pritožbeni zaključek da bi bilo treba očitano kaznivo dejanje pravno kvalificirati po prvem odstavku člena 196 KZ-1, pa je materialnopravno zmotno tudi obrambno stališče, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje že zastaral.

7Zagovorniki spregledajo tudi, da je očitano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 196 KZ-1 t.i. trajajoče kaznivo dejanje, v zvezi s katerim zastaralni rok začne teči s trenutkom prenehanja protipravnega stanja, ko je izvršitveno ravnanje materialno dokončano.³ Če je dejanje izvršeno z opustitvijo kot v konkretnem primeru, je teorija že sprejela stališče, da je kaznivo dejanje trajajoče in ima zato dve točki dokončanja izvršitvenega ravnanja: formalno dokončanje, ko storilec z opustitvijo dolžnega ravnanja vzpostavi protipravno stanje, in materialno dokončanje, ko protipravno stanje preneha (npr. ko storilec začne izplačevati plače ali plačevati prispevke oziroma ko tega objektivno ni več zmožen), pri čemer dejstvo, da gre za trajajoče kaznivo dejanje, terja določene materialnopravne zaključke tudi v zvezi s časom, ki se nanaša na začetek teka zastaralnega roka. Navedeno, upoštevaje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko bi storilec moral delati⁴, pomeni, da je začel zastaralni rok teči z dnem 25. 11. 2014, kar ob upoštevanju zadržanja zastaranja zaradi epidemije predstavlja podlago ugotovitve, da kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje (še) ni zastaral. Zaključki pritožnikov, da je kaznivo dejanje po posamičnih očitanih delih že zastaralo in iz tega razloga ni več mogoča pravna kvalifikacija po drugem odstavku člena 196 KZ-1, tako temeljijo na zmotnem razumevanju določbe člena 196 KZ-1in člena 18 KZ-1 ter jih sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene.

8Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je očitano kaznivo dejanje lahko podano le v primeru, ko je delodajalec objektivno zmožen poplačati zaposlene, pa tega vedoma ne stori (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe); pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v zvezi s tem odločilnim dejstvom ni navedlo jasnih razlogov oziroma so ti razlogi v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju (absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP v zvezi s s 1. točko prvega odstavka člena 383 ZKP).

9Kot je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe (točka 16 in nasl.), je prvostopenjsko sodišče očitno sledilo izpovedbam prič C. C. in B. A. ter izvedenskemu mnenju, da je bilo finančno stanje obdolženega kot samostojnega podjetnika v letu 2014 slabo in glede na objektivno izkazane podatke o prometu že v prvem polletju tega leta ni mogel poplačevati vseh svojih obveznosti (do obeh zaposlenih in vseh drugih stroškov za poslovanje, na primer najemnine in za nabavo blaga), kot tudi izvedenki D. D., da bi moral biti dnevni promet za pokritje vseh obveznosti vsaj 400,00 EUR. Hkrati je, na podlagi izpovedb C. C. in obeh oškodovank ter izvedenke, ugotovilo, da je bilo poslovanje že od vsega začetka neurejeno in zaradi blokiranega TRR samostojnega podjetnika le gotovinsko ter da obdolženčeva poročila o poslovanju zajemajo le obdobje do konca junija 2014, v posledici tega, ugotovitve o pobiranju dnevnega iztržka s strani obdolženca in članov njegove družine in ker je ocenilo zapiske ene od oškodovank kot verodostojen zapis dnevnega prometa v letu 2014 pa tudi, da je bilo poslovanje obdolženca vendarle tolikšno, da je bil objektivno zmožen poplačati vse stroške v zvezi s poslovanjem (tako v zvezi z delavkama kot druge stroške poslovanja; zaključni del točke 23 obrazložitve).

10Ob tem pa v točki 21 in 23 obrazložitve sodišče prve stopnje ugotavlja, da zapisi v zvezku E. E. izkazujejo preko leta 2014 konstantno enake zneske dnevnega prometa ter da so ti pretežno skladni s podatki o prometu, ki jih je obdolženi sporočal najemodajalcu v prvi polovici leta 2014; sodišče druge stopnje razume, da torej poročila obdolženca najemodajalcu do 30.6.2014 po presoji sodišča prve stopnje vendarle vsebujejo podatke, ki ustrezajo dejanskemu stanju.

11Izračun dnevnega prometa po znesku, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo po poročilih obdolženega za prvo polovico leta 2014, in izračun dnevnega prometa po zvezku E. E. za isto obdobje pokaže, da dnevni promet ne dosega potrebnih 400,00 EUR; po poročilih 276,7 EUR ter po zvezku oškodovanke 313,85 EUR, kar ne dosega zneska 400,00 EUR, katerega je izvedenka, kateri sodišče prve stopnje očitno ne oporeka, označila kot minimalno potrebnega, da bi obdolženi lahko pokril vse nujno potrebne stroške za poslovanje. Obrazložitev sodišča prve stopnje se v tem delu izkazuje kot nejasna oziroma sama s seboj v nasprotju.

12V nasprotju s temeljno ugotovitvijo izvedenke, da objektivna zmožnost obdolženega poplačati vse obveznosti iz poslovanja pomeni zahtevo po 400,00 EUR dnevnega prometa, ki pokrije tako stroške najemnine kot stroške za nabavo blaga skupaj s stroški zaposlenih⁵, čemur sodišče prve stopnje ne oporeka, pa v točki 23 zaključuje, da bi obdolženi obveznosti zaposlenim lahko poplačal, ker dejansko ni plačal najemnine in ni naročal blaga; zadnje navedeno tudi ne more držati, če je bil dnevni promet po zvezku E. E. ves čas leta 2014 konstantno enak. Še bolj nejasnost razlogov o odločilnem dejstvu objektivne zmožnosti za poplačilo vseh obveznosti samostojnega podjetnika oziroma nasprotje med temi razlogi izhaja iz kritike sodišča prve stopnje v točki 25 obrazložitve, da obdolženi, ko se je izkazalo, da iztržki ne zadoščajo za pokrivanje vseh stroškov, ni postopal pravilno s prilagoditvijo poslovanja, ampak s poslovanjem nadaljeval tako, da je dal prednost obratovanju svojega podjetja pred pravicami oškodovank, medtem ko hkrati ugotavlja, da finančnih sredstev ni porabljal niti za plačilo drugih obveznosti samostojnega podjetnika.

13Navedene nejasnosti oziroma nasprotja v razlogih o odločilnem dejstvu bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo odpraviti tako, da bo z izvedbo ustreznih dokazov ugotovilo, ali je bil dnevni promet v inkriminiranem obdobju tolikšen, da bi obdolženi lahko poplačal vse obveznosti iz poslovanja, vključno z obveznostmi do delavk, ali pa temu ni bilo tako, oziroma presoditi, ali je z gotovostjo izkazano, da je izpolnil vse zakonske znake in elemente očitanega kaznivega dejanja. Za svojo odločitev bo moralo navesti jasne in razumne razloge.

14Glede na naravo ugotovljene kršitve se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, tudi glede odpravnine, zavrnitev dokaznih predlogov, odsotnost razlogov o posamičnih zneskih, razvidnih iz opisa očitanega kaznivega dejanja, ter premoženjskopravni zahtevek, odvzem premoženjske koristi ter odločbo o kazenski sankciji in stroških postopka, ne opredeljuje.

¹ Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, uredniki dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič, Stojan Zdolšek, 2. knjiga, Ljubljana 2019, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, v Katja Filipčič in Luka Tičar, str. 328, tč. 3 in 4.
² Sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Kp 53587/2018, z dne 22.11.2023, točka 8 do 11 ter 12 do 14 obrazložitve.
³ Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, uredniki dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič, Stojan Zdolšek, 2. knjiga, Ljubljana 2019, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, v Katja Filipčič in Luka Tičar, str. 330, tč. 9.
⁴ Člen 18 KZ-1.
⁵ V kolikor ni plačana najemnina in nabavljeno blago, ni realno pričakovati, da bi bilo mogoče poplačati delodajalčeve obveznosti napram obema delavkama.