VSRS Sodba I Ips 18390/2010-130

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni M. L. je dolžan plačati sodno takso, obsojena A. L. pa se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti sta bila M. L. in A. L. spoznana za krivo, in sicer M. L. spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-B), A. L. pa kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 201. člena KZ-B. Obsojenemu M. L. je bila izrečena kazen dve leti zapora, A. L. pa pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mladoletni B. in C. L. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Pritožbeno sodišče je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obsojenega M. L. in ob reševanju pritožbe obsojene A. L. sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da po tretjem odstavku 97. člena ZKP stroški postavljenih pooblaščenk mladoletnih oškodovank bremenijo proračun, sicer je pritožbi zagovornice obsojenega M. L., kolikor ji ni bilo ugodeno, pritožbo A. L. pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenca ter zagovornik obsojenke, oba kot navajata uvodoma, iz razloga kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb zakona o kazenskem postopku. Vrhovnemu sodišču predlagata naj zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornica obsojenca, namreč ni podana, saj je bil obsojenec obsojen le za eno kaznivo dejanje, torej kaznivo dejanje storjeno na škodo hčerke, glede katere so v opisu kaznivega dejanja navedena vsa konkretna spolna dejanja. Res je sicer, da je v opisu dejanja skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem opisano tudi, da je bila pri nekaterih od več dejanj prisotna tudi obsojenčeva druga hčerka, vendar pa je sodišče druge stopnje glede tega, kot ugotavlja tudi zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, utemeljeno odgovorilo na podobne pritožbene navedbe v 5. točki razlogov svoje sodbe. Zagovornik obsojenke pa v zahtevi uvodoma sicer uveljavlja kršitev 11. točke 371. člena ZKP, vendar pa teh kršitev v nadaljevanju ne obrazloži, temveč v zahtevi izraža le svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

4Oba zagovornika sta podala izjavo na odgovor vrhovne državne tožilke, kjer vztrajata na navedbah v zahtevah in izražata svoje nestrinjanje s stališči vrhovne državne tožilke.

5Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP vidi zagovornica obsojenega L. v tem, da v izreku opisanega kaznivega dejanja, ki se očita v pravnomočni sodbi obsojencu, niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja storjenega na škodo hčerke C. L. Ravnanja, kot je opisano, namreč ni mogoče razumeti kot dejanja storilca, katerih cilj je njegovo spolno vzdraženje ali zadovoljevanje njegovega spolnega nagona, saj je pogoj za pravno opredelitev teh dejanj kot spolnih dejanj, da so bila storjena na telesu oškodovanke oziroma, da mora priti do dotikanja teles oziroma delov teles med storilcem in oškodovanko. Kaj takega pa se med obsojencem in hčerko C. ni dogajalo in tudi ni razvidno iz opisa očitanega kaznivega dejanja. Da je očitano kaznivo dejanje storil na škodo obeh oškodovank in mu je tudi to dejstvo sodišče upoštevalo kot obteževalno okoliščino, pa izhaja iz obrazložitve sodbe. V tem vidi vložnica tudi kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Kot izhaja iz izreka sodbe je sodišče spoznalo obsojenca za krivega, da je kot roditelj z zlorabo svojega položaja storil spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in mu je zaupana v vzgojo in varstvo na ta način, da je kot oče v času od novembra 2007 do novembra 2009 večkrat, vsaj dvakrat tedensko v podstrešni ali dnevni sobi svoje stanovanjske hiše v L. storil spolna dejanja s svojo mladoletno hčerko B. L. (roj. ... 2002) s tem, da mu je po njegovem zaprosilu masturbirala njegovo golo nabreklo spolovilo, pri čemer ji je prvič pokazal kako naj „masira jajčka in luleka“, to pa večkrat počel v prisotnosti druge hčerke C. L. (roj. ... 2001), ki jo je sicer večkrat prosil, da mu tudi ona masturbira penis, vendar tega ni hotela in v prisotnosti žene A. L., na opisan način pa zadovoljeval svoj spolni nagon. Sodišče je takšno ravnanje opredelilo kot (eno) kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ-B. V obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da gre glede na ugotovljen časovni okvir za enotno obdobje in kontinuirano ravnanje zaradi česar je dejanja na škodo mladoletnih oškodovank potrebno pravno opredeliti kot eno samo kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let. Presodilo je, da je dejanje storil zato, da bi zadovoljeval svoj spolni nagon ter s takšnim ravnanjem posegal v spolno integriteto obeh mladoletnih hčerk, torej tudi starejše hčerke C., katero je prav tako nagovarjal na to, da bi mu masirala spolovilo in katera je bila večkrat prisotna, ko mu je to počela njena sestra in je tudi po izvedenskem mnenju utrpela zaradi tega frustracije oziroma psihične posledice (prvi odstavek na strani 19 sodbe).

8Pritožbeno sodišče je na podobne očitke v pritožbi, kot jih uveljavlja vložnica v zahtevi, odgovorilo, da ravnanje obsojenca z mladoletno hčerko C. L., ni opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje, čeprav takšno ravnanje opredeljuje kot kaznivo dejanje četrti odstavek 183. člena KZ (sedaj četrti odstavek 173. člena KZ-1). Po presoji pritožbenega sodišča pa v opisu kaznivega dejanja kjer v abstraktnem delu ni navedeno, da bi kakorkoli prizadel spolno nedotakljivost starejše hčerke in tudi dejanje je kvalificirano samo kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, takšno ravnanje kot samostojno kaznivo dejanje v opisu ni očitano in trditve zagovornice v pritožbi predstavljajo nedopustno širitev obtožbe v škodo obsojenca. Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče tudi ni kršilo kazenskega zakona.

9S slednjim, to je da sodišče s pravno opredelitvijo obsojenčevega ravnanja ni kršilo kazenskega zakona v škodo obsojenca, se strinja tudi Vrhovno sodišče. Utemeljeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z ravnanjem kot je opisano na škodo hčerke C. L. izpolnil zakonske znake milejše oblike kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, in sicer zakonske znake kaznivega dejanja po četrtem odstavku 183. člena KZ, kjer zadošča za storitev kaznivega dejanja že prizadeta spolna nedotakljivost otroka (se torej ne zahteva, da bi z otrokom storil kakršnokoli spolno dejanje). Izvrševanje spolnih dejanj pred otrokom in nagovarjanje otroka k spolnim dejanjem vsekakor predstavljajo izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja. Res je, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, da abstraktni del ne vsebuje očitka, ki bi se nanašal na C. L., vendar pa za očitek kaznivega dejanja zadošča konkretni opis ravnanja, ki vsebuje elemente določenega kaznivega dejanja. S tem, ko sodišče ravnanja storjenega na škodo hčerke C. L. ni posebej opredelilo, temveč je celotno ravnanje obsojenca opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, pa ni kršilo zakona v škodo obsojenke (saj ga je spoznalo za krivega le enega namesto dveh kaznivih dejanj). Če pa se zagovornica s takšno presojo ne strinja, pa je zahteva nedopustno vložena v škodo obsojenca. Pri tem je potrebno še pojasniti, da gre za osebna kazniva dejanja in da je po ustaljeni sodni praksi (temelječi na kazenskopravni teoriji) pri tovrstnih kaznivih dejanjih toliko dejanj, kolikor je oškodovancev.

10Glede na to, da iz konkretnega opisa dejanja, kot je navedeno v izreku, izhaja očitek dveh kaznivih dejanj (eno po tretjem, drugo pa po četrtem odstavku 183. člena KZ, ki jih je sicer pravno opredelilo kot eno - nadaljevano kaznivo dejanje), sodišči v izpodbijanih sodbah nista prekoračili obtožbe s tem, ko ugotavljata, da je bilo dejanje kot je opisano v izreku storjeno na škodo dveh oškodovank in da je to okoliščino upoštevalo tudi pri odmeri kazni.

11Navedbe zagovornika obsojene A. L., da bi v konkretnem primeru bila edina pravilna in zakonita sodba oprostilna sodba, da so bili izvedeni dokazi napačno presojeni ipd., ne predstavljajo obrazložitve v uvodu citiranih kršitev procesnega ali materialnega zakona, temveč le izražajo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč. Iz tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pravnomočnih sodnih odločb ni dopustno izpodbijati. Zagovornik zato tudi ne more uspeti s tem izrednim pravnim sredstvom s predložitvijo novega izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da do spolnih zlorab naj ne bi prišlo (in posledično tudi ne do zanemarjanja otrok), saj je navajanje novih dejstev oziroma predložitev novih dokazov možno le v postopku z zahtevo za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka (torej v drugem izrednem pravnem sredstvu).

12Glede na to, da v zahtevi zagovornice obsojenca uveljavljana kršitev materialnega zakona ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenke, pa je vložena izključno iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom glede obsojenega M. L., temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, medtem ko odločitev v zvezi s tem glede obsojene A. L. temelji na določilih členov 98. a v zvezi s črtim odstavkom 95. člena ZKP.