VSRS Sodba I Kp 52198/2012

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I Kp 52198/2012 z dne 3. 3. 2017 obtoženega B. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan plačati izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko S. Š. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 12. 7. 2018 ugodilo pritožbi zagovornice obtoženega B. M. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ. Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in nagrada ter potrebni izdatki zagovornice obremenjuje proračun. Oškodovanko S. Š. je skladno z določbo tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča se je pravočasno pritožila višja državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP - zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zagovornice zoper sodbo Okrožnega sodišča I K 52198/2012 zavrne kot neutemeljeno, ugodi pa pritožbi državne tožilke, spozna obtoženega B. M. za krivega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. (pravilno 183.) člena KZ in mu izreče kazen eno leto zapora.

4Na pritožbo državne tožilke je odgovorila zagovornica obtoženca odvetnica Barica Zidar iz Celja in predlagala naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5Državna tožilka v pritožbi izpodbija presojo sodišča druge stopnje, da zakonski znak zlorabe položaja, da je bila oškodovanka obtožencu s strani matere zaupana v varstvo, ni dokazan. Pojasni razloge za spremembo obtožbe po končnem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da oškodovanka zaradi obravnavanega dejanja ni sposobna priti na glavno obravnavo in ni sposobna ponovno izpovedovati o teh dogodkih, kar je ugotovljeno z več izvedenci psihologi in psihiatri, zato je obtožnico spremenila tako, da je po njeni oceni dejanje dokazano brez ponovnega zaslišanja oškodovanke. Ocenjuje, da presoja sodišča druge stopnje, temelječa na oceni izpovedbe priče T. C. (oškodovankine matere) na obravnavi pred sodiščem druge stopnje in v povezavi z njenimi izpovedbami v preiskavi in na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, ni pravilna in da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da mati tistega večera s konkludentnimi ravnanji, torej molče, obtožencu ni prepustila svoje hčerke v varstvo. Poudarja, da po 16 letih od dogodka od priče ni mogoče pričakovati, da bo znala in zmogla natančno povedati, kaj se je dogajalo, komu je kaj rekla, da je prisoten proces pozabljanja in prisoten vpliv številnih zaslišanj. Ocenjuje, da je na podlagi izpovedbe priče, mogoče zaključiti, da je C. oškodovanki dovolila obiskovati tečaj manekenstva in plesa in tekmovanje v plesu na dan storitve kaznivega dejanja, ker ji je hči zatrjevala, da tečaj organizira in vodi resen starejši moški, ki je poročen in strog. Gre za neka osnovna zagotovila, ki pri povprečni materi vzbudijo dovolj zaupanja, da bo njena hči varna, ne glede na to, da obtoženca sama ni spoznala. Meni, da se je zaupanje utrdilo, ko je hči prinesla neko pogodbo, s katero priča, to je mati, sicer ni bila zadovoljna, je pa pokazala na neko resnost. Zato je, po oceni državne tožilke, dovolila hčeri oditi na tekmovanje v plesu, ko je videla, kako si hči to želi in ob dogovoru, da bo starejša hči s fantom šla po njo po prireditvi. Po oceni državne tožilke je obtožencu hčerko zaupala, čeprav se v tistem času nista niti videla niti pogovorila. Šlo je za kratko obdobje 14 dni (od začetka do 19. januarja, ko se je pripetil obravnavani dogodek) in bi mati, če bi se uspela sestati z obtožencem, glede na njegovo osebnost, ki jo je prikazala izvedenka psihiatrične stroke dr. Martina Tomori, verjetno presodila, da je hči pri obtožencu kot osebi, ki se ukvarja z vzgojo fotomodelov in manekenov, varna. Obtoženec se je tudi subjektivno zavedal, da dekle ne živi kar samo od sebe, da ima mamo, da mati skrbi zanjo in da ji dovoli obiskovati tečaj. Ocenjuje, da je obtoženec že od začetka nameraval izvrševati spolna dejanja z oškodovanko ter poudarja del izvedenskega mnenja izvedenke Tomori o obtoženčevi komunikativnosti, prepoznavanju drugih oseb in podobno. Po oceni državne tožilke je pritožbeno sodišče upoštevalo le tisti del mnenja izvedenke, v katerem je navedla, da je oškodovanko jemal nenavadno resno in da sodišče druge stopnje neutemeljeno šteje obtoženčev zagovor, v katerem pravi, da je oškodovanka prišla v lokal pod njegovim varstvom, zaradi česar ni dovolil, da bi jo iz lokala odpeljal kdo drug, kot njegov način obrambe. Slednje je po oceni pritožnice dokazano z izpovedbo oškodovankine sestre. Po presoji državne tožilke je zakonski znak „zaupati mladoletno osebo v varstvo“ mogoče razumeti tako, da starši svoje otroke zaupajo v varstvo drugim ljudem tudi takrat, ko si otroci npr. sami uredijo nek tečaj ali krožek, ali ko na določen dan pripeljejo na tečaj otroke stari starši ali sosedje in tečaja ne vodi izbrani ampak drug najeti učitelj, pa se vendar samo po sebi razume, da so otroci zaupani v takšnih primerih v varstvo.

6Vrhovno sodišče se strinja z navedbami državne tožilke, kaj pomeni zakonski znak „zaupati osebo, ki še ni stara 15 let, v varstvo.“ V sodbi I Ips 287/2000 z dne 23. 12. 2005 je Vrhovno sodišče judiciralo, da ni potrebno, da je prenos soodgovornosti na otroka izrečen, zadošča že molčeč prenos, ki pa ima konkretno podlago v ugotovljenih ravnanjih oziroma odnosu in da je treba pri osebah, pri katerih skrb za otroka ni zakonsko določena, ugotoviti, ali je bil takšni osebi otrok dejansko prepuščen (v obravnavanem primeru v varstvo). V citirani sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da tako otrok ali mladoletnik v današnji družbi še zdaleč ni zaupan pri odraščanju in zagotavljanju nemotenega razvoja, ki obsega učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo le staršem, ampak tudi številnim drugim osebam, pri čemer je potrebno zaradi razmerja nadrejenosti in podrejenosti otroka posebej ugotoviti in presoditi, ali je bila takšni osebi dejansko prepuščena skrb za učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo. Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbah I Ips 90/2010 z dne 14. 10. 2010 in I Ips 45826/2012 z dne 26. 11. 2015. Pri storilcih kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ mora iti za zlorabo položaja pri doseganju spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj. Ta zloraba se kaže predvsem v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, podan pa mora biti tudi drugi pogoj, da je otrok takšni osebi zaupan, v obravnavani zadevi v varstvo. Bistvene zakonske znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ je v sodbi poudarilo višje sodišče v točki 15 obrazložitve.

7Presojo sodišča druge stopnje, da zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ, da je bila oškodovanka, kot je navedeno v opisu dejanja, obtožencu kot osebi, ki se ukvarja z iskanjem in vzgojo fotomodelov in manekenov, zaupana v varstvo s strani njene matere tudi v času prireditve za Izbor naj seksi obiskovalke v gostinskem lokalu L. v Š. dne 19. 1. 2002, ni z gotovostjo dokazan, izpodbija državna tožilka s povzetkom in oceno dela izpovedbe priče T. C. in povzetkom dela zagovora obtoženca in citati iz mnenja izvedenke psihiatrinje.

8V pritožbi se pritožnica predvsem osredotoča na izpovedbo oškodovankine matere. Zavedanje storilca, da ima mladoletnik oziroma oškodovanka starše, to je mater, ki zanjo skrbi, kar poudarja državna tožilka, sklicevanje na del obtoženčevega zagovora, da je oškodovanka prišla v lokal pod njegovim varstvom, zaradi česar ni dovolil, da bi jo iz lokala odpeljal nekdo drug, kar naj bi potrdila tudi v svoji izpovedbi oškodovankina sestra P. Š. oziroma J. (ki je, ko je bila zaslišana kot priča izpovedala, da je obtoženec, ko sta z njenim takratnim fantom, sedaj možem, prišla v lokal po oškodovanko, v katerem se je odvijala prireditev, izjavil, da bo oškodovanko sam peljal domov) in s citati iz izvedenskega mnenja izvedenke Martine Tomori o obtoženčevi osebnosti, ne izpodbijajo presoje sodišča druge stopnje, da zakonski znak, da je bila oškodovanka zaupana v varstvo, ni dokazan. Navedbe o obtoženčevi zavesti, da ima oškodovanka starše oziroma mater, ki zanjo skrbi, bi lahko bile podlaga za presojo subjektivnega odnosa obtoženca do dejanja, ob oceni, da je zakonski znak kaznivega dejanja, „oseba ki še ni stara 15 let zaupana v varstvo“, ugotovljen. Deli izvedenskega mnenja izvedenke Tomorijeve, ki jih citira državna tožilka, se nanašajo na oceno obtoženčeve osebnosti, kar ni v relevantni vzročni zvezi z ugotavljanjem odločilnega dejstva to je, ali je zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ podan. S citiranjem obtoženčevega zagovora o tem, da mu je bila oškodovanka zaupana v varstvo in s sklicevanjem na izpovedbo priče P. Š. sedaj J., ki je pritožnica ne navaja, ampak le trdi, da je slednje dokazano z izpovedbo oškodovankine sestre, ne izpodbija dokaznih zaključkov v sodbi sodišča druge stopnje in ne vnaša dvomov v pravilno presojo drugostopenjskega sodišča, da je citirana obtoženčeva navedba, ob upoštevanju, da je v svojem zagovoru storitev kaznivega dejanja zanikal, le del njegovega zagovora. Razlogov sodbe tudi ne izpodbija pojasnilo pritožnice o spremembi obtožbe.

9Sodišče druge stopnje je izpovedbo oškodovankine matere, ki je ključna za presojo, ali je izpolnjen zakonski znak, da je bila oškodovanka obtožencu zaupana v varstvo, presodilo v povezavi z njenimi prejšnjimi izpovedbami v preiskavi in na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje ter z njeno izpovedbo na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Pričine izpovedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje je povzelo v točkah 18 in 19 sodbe. V točkah 20 do 22 sodbe je ugotovilo, da izpovedbe ne zadostujejo za presojo, ali je bila oškodovanka obtožencu zaupana v varstvo ob kritičnem dogodku. Postopek pred sodiščem prve stopnje je tekel zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 183. člena KZ (preiskava) in po drugem odstavku 183. člena KZ, na podlagi vložene obtožnice na glavni obravnavi. Razčiščevali so se drugi zakonski znaki kaznivih dejanj. Glede na pravno opredelitev in opis dejanj ni bilo bistveno in odločilno, ali je bila oškodovanka s strani matere molče in s konkludentnimi ravnanji, obtožencu prepuščena v varstvo. Sodišče druge stopnje je v točkah 23 in 24 povzelo izpovedbo priče C. in izpovedbo ocenilo v sodbi. Ob poudarkih iz izpovedbe priče C. v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki jim pritožnica ne nasprotuje, ampak podaja le svojo presojo in oceno pričine izpovedbe, je pritožbeno sodišče presodilo, da ni mogoče z gotovostjo sprejeti sklepa, da je zakonski znak kaznivega dejanja zaupati mladoletno osebo oziroma otroka v varstvo drugemu, izpolnjen. Strinjati se je s sodiščem druge stopnje, da izpovedba priče C. ni bila tako konsistentna, da bi na podlagi njenih navedb bilo mogoče z gotovostjo sklepati o navedenem zakonskem znaku kaznivega dejanja. Kot ugotavlja sodišče in kot izhaja iz izpovedbe priče C. hčeri sicer ni prepovedala obiskovati tečaja, vendar je temu nasprotovala, z obtožencem nikoli ni prišla v stik, čeprav si je to želela - ugotovljeno je tudi, da oškodovanka ni bila zainteresirana za srečanje med materjo in obtožencem, saj sta se z materjo glede obiskovanja tečaja celo sprli. Priča C. je hčeri jasno pokazala, da ne želi, da to počne, vendar ji ukvarjanja z manekenstvom in obiskovanja tečaja ni prepovedala. Pogodbo, ki jo je prinesla hči, je ocenila kot nesprejemljivo in je ni podpisala. Zato ni mogoče slediti navedbam državne tožilke v pritožbi, da je pogodba, ki jo je prinesla materi oškodovanka, da jo podpiše, utrdila materino zaupanje.

10Ni se mogoče strinjati z navedbami državne tožilke, da je obstajal z materjo dogovor, da bosta po oškodovanko na prireditev odšla njena starejša hči in njen fant. Kot utemeljeno zaključuje sodišče druge stopnje, tega ni mogoče povzeti niti iz izpovedbe priče v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti iz izpovedbe priče zaslišane na obravnavi pred sodiščem druge stopnje,. Na glavni obravnavi dne 4. 1. 2017 je priča C. izpovedala, da je šele v pogovoru nekako kasneje izvedela, da sta šla v gostilno po hčerko njena starejša hči in njen fant. Tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje priča C. ni jasno povedala, da naj bi obstajal dogovor, ki ga zatrjuje državna tožilka v pritožbi in ni jasno odgovorila, ali so bili dogovorjeni, da gresta starejša hči in njen fant po oškodovanko, ali pa sta šla po oškodovanko samoiniciativno. Priča je enkrat trdila v svoji izpovedbi, da je dogovor obstajal, nato pa, da starejše hčerke in njenega fanta ni poslala po oškodovanko, da je nekdo moral iti ponjo in da ne ve, kdaj sta šla ponjo.

11Sodišče druge stopnje je opozorilo v točki 22 sodbe, da priča C. v postopku pred sodiščem prve stopnje (glavna obravnava 4. 1. 2017) na izrecno vprašanje, ali je vedela, da je oškodovanka šla na prireditev, sploh ni odgovorila (odgovor priče se je glasil: „naj bi šlo, to pošteno, ampak ni šlo“). Na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, kar ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi pričina izpovedba, ali je bila seznanjena, da bo njena hči, torej oškodovanka šla na tekmovanje, ki ga je organiziral obtoženec, ni bila jasna. Utemeljeno sodišče druge stopnje na podlagi presoje izpovedbe priče C. ocenjuje, da ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je bila priča seznanjena in da je vedela, da se bo hči udeležila tekmovanja. Argumentirano in logično oceno izpovedbe priče je naredilo na podlagi nekonsistentnih in nasprotujočih si pričinih izpovedb. Priča je najprej povedala, da je morda za dvakrat vedela, kam je hči šla, torej da gre k obtožencu v zvezi s tečajem oziroma ukvarjanjem z manekenstvom. Na vprašanje ali je v to, da ji je oškodovanka dvakrat povedala kam gre, vključen tudi obravnavan dogodek oziroma odhod na tekmovanje pa je priča odgovorila, da jo je hči verjetno prepričala. V svoji izpovedbi je večkrat ponovila, da ve za dva odhoda hčerke k obtožencu. Navedla je tudi, da misli, da ji je hči srečanje z obtožencem prikrivala. Pritožbeno sodišče utemeljeno opozarja na nasprotje v pričini izpovedbi. Trdila je, da je hčerko pustila na tekmovanje, ker je vedela, da je tam obtoženi, ki je bil po pripovedovanju hčerke strog in je mislila, da bo tam varna. Ob predočenju njene predhodne izpovedbe, da je hčerki že pred tem zadnjim dogodkom rekla, da naj to zadevo zaključi, pa zopet ni dala jasnega odgovora in je le pripomnila, da ne ve, koliko ji je hčerka sploh povedala po resnici. Državna tožilka tako s trditvijo, da je mati tega dne dovolila oditi hčeri na tekmovanje v plesu, ne izpodbija jasnih in logičnih razlogov sodišča druge stopnje, da je izpovedba priče nekonsistentna in je sama s seboj v nasprotju ter da tudi na podlagi izpovedbe priče v postopku pred sodiščem druge stopnje ni mogoče napraviti zaključka, da je priča zaupala oškodovanko kritičnega dne obtožencu v varstvo, ko se je oškodovanka udeležila prireditve v gostilni v Š.

12Strinjati se je s sodiščem druge stopnje, da mora biti za izrek obsodilne sodbe zakonski znak kaznivega dejanja, ki ga obtožba očita obtožencu, jasno in z gotovostjo dokazan in ugotovljen, kot navaja pritožbeno sodišče „onkraj razumnega dvoma“. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni in presoji sodišča, da zakonski znak „da je bila oškodovanka obtožencu zaupana v varstvo“ ni dokazan in da zato ni mogoče sprejeti sklepa, da je obtoženec zlorabil svoj položaj nadrejenosti. Kot je bilo že poudarjeno v tej odločbi je sicer molčeč prenos soodgovornosti starša ali staršev otroka na drugo osebo mogoč tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma molče, vendar morajo obstajati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je bilo ravnanje starša takšno, da je prepustil drugi osebi otroka v varstvo.

13Državna tožilka s povzetki iz izpovedbe priče C. in tudi lastno interpretacijo te izpovedbe logičnih ter pravilnih zaključkov sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da zakonski znak kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ, da je bila oškodovanka obtožencu zaupana s strani matere v varstvo, ni dokazan, ne omaje.

14Ker razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo, niso utemeljeni in ker Vrhovno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.