182. člen KZ

Pojma delodajalca in delavca sta v kontekstu 147. člena OZ širša od delovnopravnega konteksta tega položaja. Gre za subjekta razmerja, za katero je karakterističen položaj nadrejenosti oziroma podrejenosti.

Primer, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ki je svoja izvid in mnenje podal pisno, lahko pomeni zgolj kršitev pravil pravdnega postopka relativnega značaja. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi protipravnega posega v spolno nedotakljivost.

Sodišče, ki je v opisu dejanja zamenjalo abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja po spremenjeni pravni opredelitvi, pri svoji odločitvi pa je ostalo v okvirih v obtožbi navedene dejstvene podlage in odločilo o dejanju, ki je obseženo z obtožbo, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo.

Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ je oškodovankin spolni nagon nerelevantna okoliščina.

Dotikanje spolovila z roko je eno izmed najbolj značilnih spolnih dejanj, ki v primeru, če je storjeno brez privolitve oškodovanke, nikakor ne predstavlja zgolj ravnanja, s katerim storilec le prizadene spolno nedotakljivost.

Nesvobodna spolna dejanja so prepovedana ne glede na čustva, ki naj bi jih 22-letna duševno motena oškodovanka gojila do obtoženega in ne glede na njen "normalen spolni nagon".

Izvedeni dokazni postopek ni potrdil zavesti obdolženca o zlorabi oškodovankinega stanja akutne vinjenosti. Ker je prvostopno sodišče utemeljeno podvomilo v zavest obdolženca o tem, da zlorablja vinjenost oškodovanke, so vsi pomisleki pritožbe, ki skušajo prepričati, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, neutemeljeni. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je obdolženčev zagovor, ko je povedal, da je oškodovanko vprašal, ali lahko pride v posteljo in da je oškodovanka privolila v odnos, pri katerem je tudi sodelovala, delno potrdila oškodovanka sama. Oškodovanka zaslišana na glavni obravnavi je povedala, da ne ve, ali je obdolžencu pred odnosom dala kakšne impulze, da lahko pride k njej, ovrgla pa tudi ni možnosti, da je pri samem odnosu sodelovala. Glede na navedeno, in ker je izvedenka povedala, da ne more z gotovostjo trditi, ali je oškodovanka spala ali ne, sodišče prve stopnje navedbam izvedenke v njenem pisnem mnenju, da je oškodovanka trdno spala, ni sledilo, kar se ob izpovedbi oškodovanke na glavni obravnavi, tudi po zaključku pritožbenega sodišča, pokaže kot pravilno. Spregledati namreč ni tudi dogajanja med obdolžencem in oškodovanko preden je ta odš

Določba prvega odstavka 182. člena KZ, po kateri se presoja kvalifikatorna okoliščina slabotne osebe, se nanaša tako na njeno prizadetost na duševnem področju kot tudi na nemoč v fizičnem smislu. V vsakem posameznem primeru je treba ugotoviti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se opravi presoja tega zakonskega znaka, načeloma pa ni mogoče izključiti možnosti, da je otrok, ki še ni dosegel starosti 15 let (prej 14 let), tudi slabotna oseba.

Obramba je dolžna s konkretnimi navedbami izkazati vsaj določeno stopnjo verjetnosti, da bi predlagani in neizvedeni dokaz ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva, glede katerega je sodišče sklepalo na podlagi že izvedenih dokazov.

Pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 182. člena KZ ni potrebno, da storilec s silo ali grožnjo doseže spolno občevanje ali drugo spolno dejanje, temveč je odločilno, da zavestno zlorabi duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se oškodovanec ne more upirati. To pomeni, da se za obstoj tega kaznivega dejanja ne zahteva oškodovančev odpor oziroma upiranje, prav tako ga ne izključuje njegov pristanek.

Uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega je v primeru osebnostnih kaznivih dejanj oziroma kaznivih dejanj, ki pomenijo napad na osebnostne pravice oziroma vrednote različnih oseb, praviloma izključena. V takšnih primerih gre praviloma za toliko kaznivih dejanj, kolikor je žrtev oziroma oškodovancev kaznivih dejanj. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nestrinjanja z odmero kazni ter zavzemanja za njeno znižanje.

Obtoženec je ob enakih razmerah izvrševal obe kaznivi dejanji pred in po dopolnjenem 14. letu oškodovanke, pri čemer je šlo v obeh primerih za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je ponavljala v relativno kratkih časovnih obdobjih, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob enakem enotnem naklepu, zato je pritožbeno sodišče ravnanje obtoženca v celoti opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let.

Zgolj strokovno mnenje Oddelka za kriminalistično tehniko pri UNZ o tem, da gre v vseh štirih primerih za identične odtise obtožencu zasežene superge z najdenimi sledmi na krajih storitve kaznivih dejanj, ne da bi bilo v postopku pojasnjeno, koliko in kakšne individualne karakteristike so za takšen zaključek potrebne, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja dovolj tehten dokaz za krivdorek, še posebno, ker bi sodišče prve stopnje ugotovitve kriminalističnega strokovnjaka lahko preverilo tudi z izvedencem, česar pa ni storilo. Ker tako zaradi nepopolne izvedbe dokazov utegne biti dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi obtoženca in njegove zagovornice ter izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo.