172. člen KZ

Pri kaznivem dejanju opravljanja ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.

Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obl

Kljub ugotovljenemu dejanskemu stanju, da so bila očitana kazniva dejanja razžalitve, obrekovanja in opravljanja storjena s sredstvi javnega obveščanja (TV) to ne vpliva na pravno opredelitev dejanj in s tem na stvarno pristojnost sodišča v kolikor upravičeni tožilec (zasebni tožilec) ne spremeni opisa očitanih dejanj v smeri ugotovljenega dejanskega stanja.

Če prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč v zadevah, ki se začnejo na zasebno tožbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve in opravljanja, se mu brezplačna pravna pomoč prizna le, če izkaže, da mu je s temi dejanji nastala pravno priznana škoda.

Bistveni znak kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZ-77 je tudi nastanek škode, bodisi na premoženju oškodovanca, bodisi na premoženju koga drugega. Ker je v izreku pravnomočne sodbe povzeto le zakonsko določilo, in sicer "da je oškodovanec kaj storil v škodo svojega premoženja", ne da bi bila škoda konkretizirana in v katerem tudi ni opisano, kakšna premoženjska škoda naj bi oškodovancu nastala pri zamenjavi osebnih avtomobilov, niso podani vsi znaki kaznivega dejanja izsiljevanja. V tem primeru pa so podani vsi znaki kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odstavku 61. člena KZ-77.

Čeprav v izreku pravnomočne sodbe glede kaznivega dejanja opravljanja po 1. in 2. odstavku 172. člena KZ niso sistematično razmejena dejstva, ki jih je obsojenec trdil o zasebnem tožilcu, od dejstev, ki jih je raznašal ter tudi ne, katera se nanašajo na njegovo osebno in katera na družinsko življenje, ne gre pri tem za pomanjkljivost, zaradi katere je izrek nerazumljiv. Novinar se vsekakor lahko sklicuje na izključitev protipravnosti po 5. odstavku 172. člena KZ, vendar samo, če gre za dopusten poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti in njegovih osebnostnih pravic. Ker pri zasebnem tožilcu ne gre za osebo iz javnega življenja, katere javno udejstvovanje je bilo takšno, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče sklepati, da je opis v izreku pravnomočne sodbe navedenih dogodkov pomemben za predstavitev njegovega značaja, dejanj in mišljenja in da je slednje bilo v javnem interesu, obsojenec ne bi smel uporabiti dejstev in okoliščin iz osebnega in družinskega življenja zasebnega tožilca v inkriminiranem članku brez njegove privolitve.

Brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (tako imenovane absolutne osebe iz javnega življenja), in oseb, ki zanimajo javnost samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (tako imenovane relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Brez privolitve prizadetega o nobeni osebi ni dovoljeno objavljati stvari iz njenega intimnega življenja. Ker starša zasebnega tožilca nista ne absolutni ne relativni osebi iz javnega življenja, v času objave članka pa sta bila že pokojna, obtoženka ne bi smela glede na naravo trditev uporabiti okoliščin iz njunega življenja brez dovoljenja vseh njunih otrok.