170. člen KZ

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da obdolženec oškodovanke ni preganjal oziroma vrgel iz skupnega prebivališča, kot se mu to očita, še ob tem, ko se ta ni želel razvezati in je oškodovanko prigovarjal naj ostane z njim in otrokoma, ko se je po izselitvi oškodovanka vračala domov, šla z obdolžencem na kavo in ga celo klicala v zvezi s pokvarjenim avtomobilom.

Predmet trditve pri kaznivem dejanju obrekovanja po prvem odstavku 170. člena KZ so dejstva, lahko tudi insinuacije, nikoli pa zaključki oziroma vrednostne sodbe. Tem je namenjeno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ.

Očitkov z žaljivo vsebino nepregledno velikih skupin ljudi pravno ni mogoče šteti za razžalitev ali kakšno drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime vseh članov skupine oziroma vsakega člana posebej. V konkretni kazenski zadevi ne gre za tako veliko skupnost, saj so posamezniki „svetniki stranke ...“ povsem jasno individualno določeni in so se kot taki v spornem zapisu tudi prepoznali.

Če je obdolženi leta 1968 poslal pismo partijski organizaciji ZD in Občinskemu komiteju ZKS, v katerem je v devetih točkah trditve povezal z vprašanji "kako je mogoče" oziroma "kako je možno" je sicer postavil določene trditve, se je pa s tem kot član ZKJ poslužil statuta ZKS, ki mu je dajal pravico, da se obrne na partijsko organizacijo. Dejanje je treba ocenjevati glede na tedanje razmere, torej na tedanji samoupravni sistem, v katerem je bilo ravnanje obdolženca pravilno in celo zaželeno.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).

Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 170/I KZ, ki naj bi žalil zasebno tožilko, ki je bila v času storitve sodnica okrajnega sodišča, ne da bi bila zasebna tožba, ki je bila pravočasno vložena, predložena okrožnemu državnemu tožilcu kot predlog zaradi eventuelnega pregona, je obsodilno sodbo razveljavilo in zasebno tožbo zavrglo. Po odločitvi okrožnega državnega tožilca, v kolikor ne bo prevzel pregona, pa se bo kazenski postopek po zasebni tožbi lahko nadaljeval, ker gre le za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.

Bistvena sestavina kaznivega dejanja po 170. členu KZ je objektivna neresničnost dejstev, ki se je storilec mora zavedati. Kaznivo dejanje je mogoče storiti s trditvijo (izražanjem lastno zaznanih dejstev) ali z raznašanjem (prenašanjem tujih trditev oziroma zaznav o dejstvih). Neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja so lahko tudi insinuacije, to je trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva, kot tudi namerno in zavestno prikrivanje pomembnih dejstev (nepopolne informacije, polresnice). Trditev mora biti takšna, da je po vsebini primerna, da prizadene čast in dobro ime; s posplošenimi, nerazumljivimi oz. pomensko odprtimi trditvami tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti. Pri razlagi pomena izjave je odločilno javno mnenje oziroma kriterij javnosti v danem času in prostoru, ne pa subjektivno razumevanje oziroma doživljanje zasebnega tožilca, kot tudi ne subjektivno razumevanje in nameni obtoženca. Na podlagi jezikovne razlage inkriminirane izjave drugostopenjsko sodišče obrazloženo in prepričljivo ugotavlja, da je ta vsebinsko nerazumljiva in da je kot takšna neprimerna, da bi lahko prizadela čast in dobro ime zasebnega tožilca.</p

Kljub ugotovljenemu dejanskemu stanju, da so bila očitana kazniva dejanja razžalitve, obrekovanja in opravljanja storjena s sredstvi javnega obveščanja (TV) to ne vpliva na pravno opredelitev dejanj in s tem na stvarno pristojnost sodišča v kolikor upravičeni tožilec (zasebni tožilec) ne spremeni opisa očitanih dejanj v smeri ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker je dal obsojenec na podlagi navedb v pismu izjavo za javnost, zaradi katere je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 170. člena KZ, je potrebno ugotoviti in presoditi sporočilno naravo očitkov v pismu in oceniti, ali je dana podlaga za sklepanje, da jih je obsojenec vsebinsko povzel v sicer drugačni obliki izražanja. Ko je predsednik senata ugotovil, da se je izgubil računalniški zapis glavne obravnave in da zapisnika o njej ne bo mogoče vložiti v spis, je bil dolžan ne glede na bližajoči se potek delovnega časa o tem seznaniti državnega tožilca in obsojenca ter odrediti, da se glavna obravnava takoj nadaljuje ter ponovi zaslišanje obsojenca in v dokaznem postopku ponovi tudi zaslišanje oškodovanca.

Preozko je stališče, da se v primerih, ko storilec pisanje z žaljivo vsebino naslovi na javnega uslužbenca ali ustanovo, v njem pa govori o upravičencu do zasebne tožbe, šteje, da je zasebni tožilec izvedel za kaznivo dejanje in storilca takrat, ko mu je javni uslužbenec ali ustanova izročila pisanje, saj da šele takrat lahko izve za vse relevantne okoliščine, pomembne za vložitev zasebne tožbe. Rok iz 1. odstavka 52. člena ZKP namreč začne teči, tudi če se zasebni tožilec seznani s pisanjem, ki mu ni izročeno, tako da ga prebere ali na drug način seznani z bistveno vsebino takega pisanja. Kaznivo dejanje razžalitve je dokončano, ko se z žaljivo izjavo seznani druga oseba, pri čemer ni nujno, da je to oškodovanec. Pogoj je le, da mora biti iz izjave oškodovanec razpoznaven. Po 421. členu ZKP sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obsojenca. Morebitna ugotovitev, da ima obsojenčevo dejanje zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena ZKP, ki je težje od kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, bi bila obsojencu v škodo, zato tega očitka v zahtevi ni mogoče upoštevati.

Izrek sodbe je pomanjkljiv, ker v opisu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ niso navedena imena zasebnih tožilcev, vendar pa ta pomanjkljivost ni takšne narave, da bi predstavljala kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ni namreč nujno, da je oškodovanec imenoma naveden, mora pa biti v izreku vsaj razpoznaven (podrobnejšo navedbo se zahteva pri določenih kaznivih dejanjih, kjer gre za specifične oškodovance - mladoletnike, otroke itd.). Za storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ni potrebno, da bi bila očitana žaljiva dejstva neresnična, žaljiva obdolžitev namreč lahko obsega tako resnična ali neresnična dejstva, pri čemer se storilec neresničnosti, če je objektivno podana, ne zaveda. Če se zaveda, bo podano kaznivo dejanje obrekovanja po 170. členu KZ.

Protipravnost ravnanja pisca članka je izključena, čeprav so bile v članku uporabljene nekatere trde, žaljive in posplošene ocene o oškodovancu, kadar je zapisano mogoče razumeti kot kritiko stanja v določenem športu oziroma kot kritiko ravnanja oškodovanca kot športnega funkcionarja, in ne kot napad na njegovo osebnost, kot sramotitev, poniževanje in podobno. Prag, ki je pomemben za navedeno oceno, se presoja v vsakem primeru posebej in je pri obravnavanju zadev javnega pomena višji kot v zadevah zasebnega pomena.

Opis dejanskih okoliščin je vselej stvar tožilca, v obravnavanem primeru zasebnih tožilcev, sodišče pa je pri sojenju na tak opis vezano ter ga glede bistvenih sestavin ne more spreminjati.

Ker je sodišče prve stopnje štelo za dokazano resničnost žaljivih trditev in tega dejstva zasebni tožilec s pritožbo ni izpodbijal, bi se moralo v nadaljnjih razlogih sodbe omejiti zgolj na presojo, ali je obtoženec resnična dejstva s sicer žaljivo vsebino zatrjeval na žaljiv način, ker pa naj bi dejanje storil ob opravljanju časnikarskega poklica, pa glede na določbo 3. odstavka 169. člena tudi, ali je pri tem ravnal z namenom zaničevanja. Ker sodišče prve stopnje navedene presoje o obstoju kaznivega dejanja razžaltive ni opravilo na tak način, se v razlogih sodbe niti ne ugotavlja, da bi obtoženec dejstva z resnično vsebino raznašal z uporabo žaljivih in zaničevanih izrazov, istočasno pa glede vsebine članka izrecno ugotavlja, da je napisan objektivno in profesionalno, bi moralo že sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi zakona obtoženca oprostiti obtožbe kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171/1 in 2 KZ. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi zagovornika obtoženca in izpodbijano obsodilno sodbo za storitev kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/2 in 1 KZ spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena KZ v zvezi s 4. odstavkom 171. čle

Zgolj posredovanje ovadbe oziroma informacije o vloženi ovadbi novinarju, ki se je zanimal za delo tožnika kot javne osebe, ne pomeni nedopustnega posega v tožnikove osebnostne pravice, konkretno pravico do časti in dobrega imena. Informacija je res z novinarjevo objavo postala javna - vendar le kot obvestilo o dogodku (vloženi ovadbi). Informacija se nanaša na delo tožnika kot javne osebe in njegovo delovanje (ne pa morda na njegovo osebno življenje). To njegovo delovanje je obenem pomembno za javnost in je tudi izpostavljeno kritiki.

Tudi pri kaznivem dejanju obrekovanja po 2. in 1. odstavku 170. člena KZ sodišče ni vezano na tožilčevo pravno presojo dejanja. Če ne ugotovi objektivne neresničnosti trditve in subjektivne zavesti storilca, da je trditev neresnična, izreče oprostilno sodbo, če dejanje v zasebni tožbi tudi nima znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Ali je obdolženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje trditve oz. ali jo je izrekel z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, ker gre za vprašanje dokazne presoje sodišča.

Ni dokazano, da je obdolženka storila kaznivo dejanja obrekovanja, če tisto kar je trdila ni bilo objektivno neresnično.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrglo zasebno tožbo zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka ter se je pri tem oprlo zgolj na opis ravnanja obdolžencev v zasebni tožbi in ne na kvalificirano obliko pravne opredelitve, kakršno je navedel pooblaščenec zasebnega tožilca in ki v opisu ravnanja ni bila konkretizirana, saj sodišče ni vezano na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnem aktu.

Bistveno nepopolne informacije (polresnice) so lahko neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja. Če iz izrečene trditve druge osebe, ki resničnega stanja ne poznajo, logično in izkustveno praviloma sklepajo na drugo okoliščino oziroma posledico, ki pa v resnici ni nastala in storilec to zamolči, ker hoče, da bi drugi o nekom mislili, da o njem takšna negativna okoliščina obstaja in ga na tak način očrni, bi bili izpolnjeni znaki tega kaznivega dejanja.