VSC Sklep Cpg 15/2022

I. Pritožbi se ugodi, razveljavita se sodba v II. točki izreka in sklep v III. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje ter se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti tožencev (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da je nična pogodba o prodaji, prenosu in prevzemu poslovnega deleža, sklenjena 3. 3. 2020 v obliki notarskega zapisa SV 115/20 med prvotoženko in drugotožencem ter da je ničen vpis v sodni register Srg 0/0 z dne 13. 3. 2020 (na podlagi te pogodbe; II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati prvotoženki pravdne stroške 7.906,99 EUR in drugotožencu 7.879,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki kot družbeniku družbe ne gre zahtevek po materialnem pravu. Tožeča stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti na podlagi splošnih civilnopravnih pravil. V tožbi postavlja ugotovitveni zahtevek samostojno, ne da bi hkrati uveljavljala vrnitveni zahtevek. Da bo sodba, s katero sodišče odloči o ničnosti vpisa v sodni register, začela učinkovati za subjekt vpisa, mora biti stranka pravdnega postopka, ki se vodi zaradi ugotovitve ničnosti vpisa. Ob pravilni uporabi materialnega prava in da tožeča stranka ne toži subjekta vpisa, ampak stranki pravnega posla, nima pravnega interesa za vodenje postopka, saj sodba ne učinkuje proti subjektu vpisa in na njegovi podlagi ni mogoče izbrisati vpisa. Takšna tožba je nesklepčna.

2Zoper II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da ji gre pravni interes za ugotovitveno tožbo, kolikor nima drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj. Druge možnosti nima in je ni imela. Zahtevek za vračilo prepovedanih plačil je zahtevek družbe in ne tožeče stranke. Formalno ga lahko uveljavlja družba, vendar samo formalno, dejansko ne. Družba, ki je po zakonitem zastopniku izvršila morebitno prepovedano plačilo s sklenitvijo in izvršitvijo napadenega pravnega posla, po istem zakonitem zastopniku de facto ne bo terjala vračila prepovedanih plačil. V tem primeru družba tega sploh ne bi izvršila (sklenila napadene pogodbe ter plačala kupnine) in se v pravdi ne bi upirala sodni intervenciji. Tako je neživljenjsko pričakovanje sodišča, da bo stranka spornega pravnega posla, torej družba, terjala prepovedana plačila. Tožeča stranka tega zahtevka ne more niti formalno uveljavljati in nima drugega pravnega sredstva oziroma možnosti, kot uveljavljanje ničnosti pogodbe in ji zato gre pravni interes. Tožeča stranka ni stranka kupoprodaje poslovnih deležev. Zato ne more uveljavljati vrnitvenega zahtevka v zvezi z ničnostjo tega pravnega posla ali dajatvenega zahtevka. Sodna ugotovitev ničnosti pomeni, da se glede na ex tunc učinek podlaga ni uresničila. Obligacijska kondikcijska pravila dajejo pravico, da vsaka stranka zahteva vrnitev tistega, kar je dala oziroma izpolnila. Tožeča stranka ni dala oziroma izpolnila ničesar in ni upravičena zahtevati vračila ničesar. Tožbo je vložila zaradi varovanja svojega pravnega interesa kot družbenik prvotoženke zaradi kršitev v škodo tožeče stranke: enakosti obravnavanja družbenikov po 221. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), prepovedi fiktivnih poslov po 248. členu ZGD-1, odločanja o uporabi bilančnega dobička na skupščini po 505. členu ZGD-1 ter drugo v tožbi. Teh kršitev niti morebitno uspešno uveljavljani dajatveni zahtevek družbe ne more več odpraviti, kajti kršitve so že izvršene in so ireverzibilne. Sanacija kršitev ne more biti prepuščena prvotoženki, s katero je tožeča stranka v sporu. Prav tako tožeča stranka ne more uveljavljati dajatvenega zahtevka, saj zanj ni legitimirana in je to razlog samostojnega ugotovitvenega zahtevka. Dajatveni zahtevek bo uveljavljala prvotoženka, ko in če se bo zanj odločila. Predmet spora je primarno nična kupoprodaja poslovnih deležev subjekta vpisa, s čimer je predmet spora dejansko subjekt vpisa in ne more nastopati v pravdi, katere objekt je, sicer bi istočasno nastopal kot objekt in subjekt spora. Zakon ne določa izključne pasivne legitimirane stranke za tovrstno tožbo. Objekt spora nima pravice do izjave, do procesnih razpolaganj v sporu, saj spor teče o njem in se objektivne meje pravnomočnosti raztezajo nanj po logiki stvari, celo proti volji oziroma neodvisno od volje subjekta vpisa.

3Prvotoženka v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki navaja, da se strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke.

4Drugotoženec v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da materialno pravo za zahtevek za vračilo prepovedanih plačil podeljuje aktivno legitimacijo družbi, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka in je pravilen nadaljnji razlog sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnostnega zahtevka na tej podlagi, ker je zakon v primeru prepovedanih plačil predpisal drugo pravno sredstvo. Pravilna uporaba Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju: ZSReg) narekuje, da je družba, ki je subjekt vpisa, pasivno stvarno legitimirana na podlagi zahtevka za ugotovitev ničnosti vpisa sprememb v sodni register s strani nekoga, ki ni subjekt vpisa. Takšne tožbe tožeča stranka ni vložila v roku iz 41. člena ZSReg in posledično nima pravnega interesa za zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe. Pasivno legitimirani po zahtevku na ugotovitev ničnosti posla sta pogodbeni stranki, ki sta enotna sospornika, pasivno legitimiran po tožbi na ugotovitev ničnosti vpisa pa je subjekt vpisa.

5Pritožba je utemeljena.

6Tožeča stranka v prvem delu pritožbe neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, (-) da iz obrazložitve ne izhaja jasno, določno in nedvoumno, ali je razlog odločitve manjko pravnega interesa ali materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma zahtevkov, (-) da otežuje izvrševanje ustavne in zakonske pravice do rednega pravnega sredstva, (-) da ni jasno ali se neobstoj pravnega interesa nanaša na oba tožbena zahtevka ali samo na enega in katerega, (-) da je podan razlog relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, (-) da sodišče ni uporabilo 274. člena ZPP, po katerem zavrže tožbo, kolikor ugotovi oziroma oceni, da ni podan pravni interes za tožbo, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je prepletalo procesni institut pravnega interesa in materialnopravna instituta aktivne legitimacije ter sklepčnosti tožbe (15. do 17. in 19. točka obrazložitve sodbe in sklepa), vendar je glede odločilne zaključke, da zahtevka nista neutemeljena po materialnem pravu (9. točka obrazložitve sodbe in sklepa), da tožeči stranki ne gre zahtevek v delu na ugotovitev ničnosti pogodbe po materialnem pravu (15. točka obrazložitve sodbe in sklepa) in da je nesklepčna tožba v preostalem zahtevku na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register (19. točka obrazložitve sodbe in sklepa) v izreku zavrnilo zahtevka s sodbo. Tudi tožeča stranka pritrjuje, da kolikor je sodišče prešlo k presoji, da je sta zahtevka neutemeljena po materialnem pravu, to pomeni, da ji je sodišče prve stopnje priznalo pravni interes za oba zahtevka.

7Utemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glavni očitki tožeče stranke toženima so bili, da naj bi s sklenitvijo izpodbijane pogodbe prvotoženka preplačala drugotožencu nakup poslovnih deležev, da to pomeni prelivanje denarnih sredstev iz prvotoženke na drugotoženca in s tem na družbenika prvotoženke (sina drugotoženca), da je s tem prelivanjem prvotoženka brez skupščinskega sklepa namenila svojemu družbeniku (sinu drugotoženca) del nerazporejenega bilančnega dobička in kršila 1. alinejo 505. člena ZGD-1, hkrati mu je zagotovila oziroma vrnila sredstva za nakup deležev v prvotoženki ter kršila prvi odstavek 248. člena ZGD-1, ga postavila v privilegiran položaj glede na ostale družbenike in kršila 221. člen ZGD-1, saj takšne ugodnosti prvotoženka ne namenja drugim družbenikom (med temi je tožeča stranka), da je pogodba navidezna, ker prikriva izplačilo dobička, o kateremu odločajo družbeniki na skupščini (2. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Torej naj bi družba, prvotoženka, po poslovodji protipravno razpolagala z nerazporejenim bilančnim dobičkom v njej. Ta pripada družbenikom in v skladu s prvo alinejo 505. člena ZGD-1 oni odločajo o uporabi. Zaradi zakonske delitve pristojnosti med organi d.o.o. se načeloma družbeniki ne morejo vpletati v poslovodne odločitve družbe in jih zato tudi ne morejo izpodbijati vendar, če je zatrjevan očitek, da naj bi družba po poslovodji razpolagala s skupno stvarjo vseh družbenikov, mora sodišče izvesti dokazni postopek, ugotoviti ali je temu res tako in razsoditi. Zato v tem izjemnem primeru lahko družbenik kot titular nerazporejenega bilančnega dobička izpodbija pogodbo, ki jo je sklenila družba po poslovodji. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je neživljenjsko pričakovanje, da bo družba, vsaj dokler jo je zastopal direktor, ki je sklenil izpodbijano pogodbo, sama terjala prepovedana plačila oziroma vlagala tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe ter ničnosti vpisa v sodni register na njeni podlagi.

8Eden od povzetih očitkov v tožbi je bil, da naj bi prvotoženka s prelivanjem denarnih sredstev na svojega družbenika (sina drugotoženca) brez skupščinskega sklepa temu namenila del nerazporejenega bilančnega dobička in ga postavila v privilegiran položaj glede na ostale družbenike, saj takšnih ugodnosti ne namenja drugim družbenikom (2. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Pojasnjeno je že bilo, da o delitvi bilančnega dobička odločajo družbeniki na skupščini po 1. alineji 505. člena ZGD-1 in teoretično, če bi ta v prvotoženki sprejela vsebinsko enak sklep, da prejme njen družbenik (sin drugotoženca) več bilančnega dobička, kot mu gre glede na kapitalsko udeležbo oziroma družbeno pogodbo, bi imel vsak družbenik, tudi tožeča stranka, pravico izpodbijati sklep skupščine prvotoženke. V tem primeru, ko naj bi z domnevno protipravno sklenjenim pravnim poslom prvotoženke in drugotoženca nastala enaka ekonomska posledica za tožečo stranko in ostale družbenike, po stališču sodišča prve stopnje tega pravnega varstva ne bi imela. Zato je stališče v sodbi preozko.

9Tožeča stranka tudi utemeljeno navaja, da ni nujno, da bi morala hkrati podati vrnitveni zahtevek, kot je razlogovalo sodišče prve stopnje (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa), kajti ta po hkratnem stališču sodišča prve stopnje gre družbi (16. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Torej ga družbenik samostojno ne bi mogel uveljavljati zase in v svojem imenu. Vrnitveni zahtevek družbe, kar je ponovno odvisno od volje poslovodje, ali družbenika za račun družbe lahko sledi uspešno uveljevljani ničnostni tožbi. Ne bi bilo ekonomično, da bi morala družba ali družbenik za račun družbe že sedaj vlagati tožbo na vračilo prepovedanih plačil. Poleg tega je vlaganje specialne tožbe družbenika za račun družbe povezano s posebnimi zakonskimi predpostavkami, njihova izpolnitev terja določen čas in v tem lahko tožeči stranki poteče prekluzivni zakonski rok za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa po 41. členu ZSReg.

10Vpis v sodnem registru na podlagi izpodbijane pogodbe je zgolj posledica sklenitve pravnega posla. Namenjen je ažurnemu vpisovanju družbenikov, služi javnopravnim razlogom, transparentnosti lastništva družb, obveščanju tistih, ki jih zadeva lastniška struktura, zagotavljanju varnosti pravnega prometa¹. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je družba (oziroma poslovni delež v tej) objekt spora, ta pa ne more imeti pravice do izjave v pravdi v zvezi s poslovnim deležem v njej. V tem primeru poslovni delež, ker ne gre za lastnega, do izpodbijane odsvojitve ni bil premoženje družbe, prvotoženke, temveč drugotoženca. ZSReg v 41. členu tudi ne določa nujnega sosporništva družbe, v kateri je sporni poslovni delež.

11Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ni moglo samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, ker bi šele začelo z izvajanjem dokaznega postopka, kjer je bilo med drugim predlagano zaslišanje strank, prič in angažiranje izvedenca. Če bi to storilo, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in strankama odvzelo pravico do izjave o izvedenih dokazih ter posledično pravico do pritožbe zoper končno odločbo po 25. členu Ustave RS. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo sodbo v II. točki izreka ter sklep o stroških v III. točki izreka odločbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

12V novem postopku naj sodišče prve stopnje izvede dokazni postopek, ali so utemeljeni očitki tožencema in razsodi.

13Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ L. Bernard, Položaj pridobitelja poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo v novejši sodni praksi, Pravna praksa št. 39-40, 2021, str. 20 – 22.