94. člen ZPIZ

Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec. V ZUTD ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi.

Na podlagi prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. To velja tudi za prenehanje tako uveljavljenih pravic. Zato se je tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno sklicevala na določbe 193. člena ZPIZ/92, ki je določal, da pravica do razporeditve oziroma zaposlitve invalida na drugem ustreznem delu preneha z dnem, ko zavarovanec - invalid izpolni pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je bila pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev iz prvega odstavka 94. člena ZPIZ/92 vezana na siceršnjo pravico do druge ustrezne zaposlitve oziroma razporeditve na ustrezno delo, je z izpolnitvijo pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine prenehala pravica invalida tudi do navedenega nadomestila.

Tožnica v celotnem obdobju od nastanka invalidnosti do prenehanja delovnega razmerja ni sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi in ni začela delati na drugem ustreznem delu (ampak je bila napotena na čakanje na drugo ustrezno delo s pravico do nadomestila plače), zato ni izpolnjen pogoj za plačilo nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Zavod bo izplačal nadomestilo delodajalcu potem, ko bo ta izplačal nadomestilo delavcu, na podlagi ustreznega zahtevka delodajalca, in sicer za preteklo trimesečje. Ni pravne podlage, ki bi omogočala neposredno izplačilo nadomestila delavcu na podlagi njegovega zahtevka, torej brez oziroma mimo zahtevka delodajalca. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožniku delodajalec ni izplačeval ne plače, ne nadomestila plače. Ko je zavarovancu pravica priznana, jo v primeru nadomestila do plače za krajši delovni čas uresničuje pri delodajalcu in ne neposredno pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je postala odločba, s katero je bila ta pravica zavarovancu priznana, pravnomočna.

Nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo se pri izračunu pokojninske osnove za izračun nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu upošteva v dejanskem znesku, zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da bi se upoštevala plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, neutemeljen.

O zahtevku tožnika – tujca v zvezi s plačilom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je mogoče odločiti ne glede na to, kakšne so njegove pravice glede prebivališča, delovnega dovoljenja ali brezposelne osebe. Če tožnik katerega od teh položajev oziroma pravic nima, to v tem sporu pomeni, da predpisanih pogojev za določeno pravico iz invalidskega zavarovanja pač ne izpolnjuje. Kot predhodno vprašanje ni mogoče uveljavljati zahtevka, da naj sodišče v socialnem sporu odloči o pravici ali pravnem razmerju, o katerem sploh še ni bilo odločeno pred pristojnim organom oziroma tožnik takega postopka sploh ni začel.

Za presojo o tem, kdo je dolžan plačevati nadomestilo plače za čas čakanja delovnemu invalidu, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo oziroma zaposlitev, je odločilno, ali gre za delodajalca z manj kot petimi zaposlenimi. Pri tem se upošteva čas ob nastanku invalidnosti (II. ali III. kategorije).

Ker je izplačevalec nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom delovnemu invalidu II. kategorije delodajalec, toženec pa delodajalcu izplačana nadomestila povrne, ni pravne podlage za neposredno izplačilo nadomestila (od toženca delavcu oziroma zavarovancu). Tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu toženec ob stečaju delodajalca, ki tožniku nadomestila ni izplačal, izplača nadomestila, je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije neutemeljen.

Obstoja procesnih predpostavk za sodno varstvo pravic ni mogoče ugotavljati neodvisno od pravne ureditve upravnega postopka, ki se po določbi 7. člena ZPIZ uporablja v predhodnem postopku pri zavodu. Če zavod ni odločal o vlogi zavarovanca tako, kot mu nalaga ZUP in se je tožnik znašel v zamudi, je to zamudo pripisati v krivdo toženi stranki. V posledici njenega ravnanja je bila tožeča stranka prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja svoje tožbe.

V primeru, ko postane delavec nesposoben za delo zaradi invalidnosti III. kategorije in mu delodajalec ne najde ustreznega dela, bi ga bilo potrebno obravnavati po določbah 102. do 106. čl. ZPIZ-1D, s katerim je urejen postopek prenehanja delovnega razmerja delovnemu invalidu. Navedene določbe bodo začele veljati šele z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje z dnem 1.1.2004. Ker ta zakon do danes še ni bil sprejet, je za presojo primera potrebno uporabiti določbe ZPIZ-C, na podlagi katerih pridobi invalid III. kategorije v primeru, da za njega ni na razpolago ustreznega dela pri delodajalcu, pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ali na delu s skrajšanim delovnim časom.

Če delodajalec ne izpolni obveznosti, ki jih ima po zakonu in kolektivni pogodbi in o pravici delavca - invalida ne odloči s pisno odločbo, se ne more sklicevati na njeno izpolnitev.

Po 93. členu ZPIZ je zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo - invalidom II. ali III. kategorije, mogoče priznati pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu. Pravice invalida II. ali III. kategorije do ustreznih denarnih nadomestil, določenih v 94. členu ZPIZ-92, so pogojene s predhodno pridobljenimi vsebinskimi pravicami, bodisi do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, dela s skrajšanim delovnim časom na svojem, ali drugem ustreznem delu in do poklicne rehabilitacije. Ker je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima priznano pravico do dela na svojem delu graver v polovičnem delovnem času, mu je mogoče priznati le nadomestilo plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času po 129. členu ZPIZ, ki je glede na 131. člen istega zakona enako razliki med plačo, ki jo prejema za delo s preostalo delovno zmožnostjo za krajši čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi isto delo opravljal s polnim delovnim časom, ne pa tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

Med trajanjem prekvalifikacije so delavcu invalidu pravice iz delovnega razmerja mirovale, zato je delodajalec dolžan po končani prekvalifikaciji vzeti delavca nazaj na delo. Zaključek delovne knjižice je bil potreben le zato, ker mu je v času prekvalifikacije nadomestilo plače in tudi vse prispevke in davke plačevala takratna Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Le delodajalec, ki zaposluje manj kot pet delavcev, ni dolžan delavcu invalidu ponovno vzpostaviti delovnega razmerja po končani prekvalifikaciji, saj je 2. odstavek 140. člena ZPIZ (1992) določil izjemo od načela trajnosti zaposlitve delovnega invalida. Ta določba razbremenjuje obveznosti do delovnih invalidov tistega delodajalca, ki zaposluje manj kot pet delavcev, če za invalida ni dela, na katero bi ga bilo mogoče razporediti.

Pogodba o poklicni rehabilitaciji z dokvalifikacijo se na podlagi določbe 1. odst. 125. čl. ZOR razdre po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, Invalid III. kategorije pa je v tem roku ne izpolni. Invalid III. kategorije, ki svojih obveznosti iz te pogodbe ni izpolnjeval, kar je povzročilo razdrtje pogodbe po samem zakonu, mora v skladu z določbo 210. čl. ZOR in 288. čl. ZPIZ vrniti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sredstva, ki jih je ta porabil za poklicno rehabilitacijo in dokvalifikacijo invalida.

Prvostopno sodišče, ki je ugotovilo, da pri tožniku od 12.9.1995 dalje obstaja II. kategorija invalidnosti (pred tem pa III.), bi mu muralo pravico do zaposlitve s skrajšanim delovnim časom priznati na drugem ustreznem delu, saj je tudi ugotovilo, da dela na drugem ustreznem delu kot invalid III. kategorije invalidnosti. Moralo bi odločiti tudi o ostalih pravicah, ki gredo zavarovancu na temelju II. kategorije invalidnosti, to je o pravicah do nadomestila plače, pri tem pa upoštevati, da če nastanejo v stanju invalidnosti in preostale delovne zmožnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.