142. člen ZPIZ

Zahtevek iz naslova nadomestila plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pravni naravi predstavlja odškodninski zahtevek oziroma gre za specifično odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, povzročeno z nezakonitim ravnanjem – kršitvijo delavčevih pravic iz delovnega razmerja. V skladu z načelom popolne odškodnine mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal, kar pomeni, da ne sme prejeti nič manj, kot če bi delal. Prisojeno nadomestilo plače je v konkretnem primeru razumeti tako, da zajema tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, dodatek iz naslova količine dela in dodatek iz naslova gospodarnosti in skupinske delovne uspešnosti, saj dolžnik ne trdi, da upnik tega nadomestila in dodatkov ni prejemal oziroma da do njih ne bi bil upravičen, tudi če do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

Zavod bo izplačal nadomestilo delodajalcu potem, ko bo ta izplačal nadomestilo delavcu, na podlagi ustreznega zahtevka delodajalca, in sicer za preteklo trimesečje. Ni pravne podlage, ki bi omogočala neposredno izplačilo nadomestila delavcu na podlagi njegovega zahtevka, torej brez oziroma mimo zahtevka delodajalca. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožniku delodajalec ni izplačeval ne plače, ne nadomestila plače. Ko je zavarovancu pravica priznana, jo v primeru nadomestila do plače za krajši delovni čas uresničuje pri delodajalcu in ne neposredno pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je postala odločba, s katero je bila ta pravica zavarovancu priznana, pravnomočna.

Določba 2. odstavka 142. člena ZPIZ ureja zgolj materialno predpostavko za sam nastanek terjatve do tožene stranke, to je zahtevek delodajalca na povrnitev izplačanih nadomestil plače delovnim invalidom. Terjatev zoper toženo stranko iz tega naslova tako nastane šele ob vložitvi zahtevka delodajalca zoper toženo stranko na povrnitev izplačanih sredstev. Ko je tovrstna terjatev do tožene stranke ob izpolnitvi te predpostavke vzpostavljena, ni videti razumnega razloga, da te denarne terjatve ne bi bilo možno prenašati na novega upnika.

Ker je izplačevalec nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom delovnemu invalidu II. kategorije delodajalec, toženec pa delodajalcu izplačana nadomestila povrne, ni pravne podlage za neposredno izplačilo nadomestila (od toženca delavcu oziroma zavarovancu). Tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu toženec ob stečaju delodajalca, ki tožniku nadomestila ni izplačal, izplača nadomestila, je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije neutemeljen.

Nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je enako razliki med plačo, ki jo zavarovanec prejema za dejansko opravljeno delo in plačo, ki bi jo dobil, če bi isto delo opravljal polni delovni čas, z omejitvijo, da to od uveljavitve spremembe in dopolnitve 131. člena ZPIZ-92 ne more biti višje od 50 % najvišje pokojninske osnove. Novelirana zakonska ureditev ne posega v pridobljene pravice, saj velja od uveljavitve dalje, zato tožnik za obdobje po uveljavitvi novele v letu 1996 neutemeljeno zahteva priznanje nadomestila, ki presega omejitev iz 131. člena ZPIZ.