93. člen ZPIZ

Skladno z 93. členom ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, imajo invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, oziroma v primeru, če je potrebna časovna razbremenitev, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do delne invalidske pokojnine. Za priznanje teh pravic je bistveno, da pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pravico do delne invalidske pokojnine pa zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevaje, da tožnik živi tujini in da je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov, ne izpolnjuje.

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Zavod bo izplačal nadomestilo delodajalcu potem, ko bo ta izplačal nadomestilo delavcu, na podlagi ustreznega zahtevka delodajalca, in sicer za preteklo trimesečje. Ni pravne podlage, ki bi omogočala neposredno izplačilo nadomestila delavcu na podlagi njegovega zahtevka, torej brez oziroma mimo zahtevka delodajalca. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožniku delodajalec ni izplačeval ne plače, ne nadomestila plače. Ko je zavarovancu pravica priznana, jo v primeru nadomestila do plače za krajši delovni čas uresničuje pri delodajalcu in ne neposredno pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je postala odločba, s katero je bila ta pravica zavarovancu priznana, pravnomočna.

Čeprav je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja vložena že v času veljavnosti ZPIZ-1 (določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja so začele veljati 1. 1. 2003), pravno podlago za odločitev o njegovih pravicah predstavljajo določbe prej veljavnega ZPIZ, ker so veljale na dan nastanka tožnikove invalidnosti (20. 12. 2002).

Zavarovanci iz 24. člena ZPIZ/92, ki se zavarujejo po osnovi iz 231. člena ZPIZ/92, imajo možnost uveljavljati in pridobiti vse pravice iz invalidskega zavarovanja.

V primeru, ko postane delavec nesposoben za delo zaradi invalidnosti III. kategorije in mu delodajalec ne najde ustreznega dela, bi ga bilo potrebno obravnavati po določbah 102. do 106. čl. ZPIZ-1D, s katerim je urejen postopek prenehanja delovnega razmerja delovnemu invalidu. Navedene določbe bodo začele veljati šele z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje z dnem 1.1.2004. Ker ta zakon do danes še ni bil sprejet, je za presojo primera potrebno uporabiti določbe ZPIZ-C, na podlagi katerih pridobi invalid III. kategorije v primeru, da za njega ni na razpolago ustreznega dela pri delodajalcu, pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ali na delu s skrajšanim delovnim časom.

Po 93. členu ZPIZ je zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo - invalidom II. ali III. kategorije, mogoče priznati pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu. Pravice invalida II. ali III. kategorije do ustreznih denarnih nadomestil, določenih v 94. členu ZPIZ-92, so pogojene s predhodno pridobljenimi vsebinskimi pravicami, bodisi do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, dela s skrajšanim delovnim časom na svojem, ali drugem ustreznem delu in do poklicne rehabilitacije. Ker je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima priznano pravico do dela na svojem delu graver v polovičnem delovnem času, mu je mogoče priznati le nadomestilo plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času po 129. členu ZPIZ, ki je glede na 131. člen istega zakona enako razliki med plačo, ki jo prejema za delo s preostalo delovno zmožnostjo za krajši čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi isto delo opravljal s polnim delovnim časom, ne pa tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

Nastanek invalidnosti sam po sebi ni razlog za prenehanje delovnega razmerja saj mu mora delodajalec, upoštevajoč invalidovo pravico po 93. členu ZPIZ, omogočiti nadaljevanje dela v smislu 1. odstavka 48. člena ZTPDR. Delovno razmerje pa lahko preneha iz drugih razlogov tudi delavcu invalidu. Samo v določbi 1. odstavka 36.d člena ZDR je kot pogoj za prenehanje delovnega razmerja delavcu invalidu določeno njegovo pisno soglasje.

Pogodba o poklicni rehabilitaciji z dokvalifikacijo se na podlagi določbe 1. odst. 125. čl. ZOR razdre po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, Invalid III. kategorije pa je v tem roku ne izpolni. Invalid III. kategorije, ki svojih obveznosti iz te pogodbe ni izpolnjeval, kar je povzročilo razdrtje pogodbe po samem zakonu, mora v skladu z določbo 210. čl. ZOR in 288. čl. ZPIZ vrniti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sredstva, ki jih je ta porabil za poklicno rehabilitacijo in dokvalifikacijo invalida.

Za razporeditev invalida III. kat. na drugo delovno mesto je odločujoče, ali je invalid sposoben opravljati dela na tem delovnem mestu, in ali to delovno mesto ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti.

Potem, ko bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku natančno razčistilo vse pogoje dela na delovne mestu "varnostnik - receptor", bo od invalidske komisije II. stopnje po potrebi zahtevalo dopolnilno izvedensko mnenje glede vprašanja, ali je tožeča stranka to delo zmožna opravljati pod splošnimi pogoji, ali pa so tudi pri teh opravilih potrebne omejitve. Izpodbijano sodbo je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve postopka po 13. tč. 2.odst. 354 člena ZPP bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Prvostopno sodišče, ki je ugotovilo, da pri tožniku od 12.9.1995 dalje obstaja II. kategorija invalidnosti (pred tem pa III.), bi mu muralo pravico do zaposlitve s skrajšanim delovnim časom priznati na drugem ustreznem delu, saj je tudi ugotovilo, da dela na drugem ustreznem delu kot invalid III. kategorije invalidnosti. Moralo bi odločiti tudi o ostalih pravicah, ki gredo zavarovancu na temelju II. kategorije invalidnosti, to je o pravicah do nadomestila plače, pri tem pa upoštevati, da če nastanejo v stanju invalidnosti in preostale delovne zmožnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.