139. člen ZPIZ

Zahtevek iz naslova nadomestila plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pravni naravi predstavlja odškodninski zahtevek oziroma gre za specifično odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, povzročeno z nezakonitim ravnanjem – kršitvijo delavčevih pravic iz delovnega razmerja. V skladu z načelom popolne odškodnine mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal, kar pomeni, da ne sme prejeti nič manj, kot če bi delal. Prisojeno nadomestilo plače je v konkretnem primeru razumeti tako, da zajema tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, dodatek iz naslova količine dela in dodatek iz naslova gospodarnosti in skupinske delovne uspešnosti, saj dolžnik ne trdi, da upnik tega nadomestila in dodatkov ni prejemal oziroma da do njih ne bi bil upravičen, tudi če do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

Tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb sam ne more zadovoljevati šestih osnovnih življenjskih potreb, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja in potrebuje pomoč pri odvajanju blata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v ustrezni višini.

Tožnica v celotnem obdobju od nastanka invalidnosti do prenehanja delovnega razmerja ni sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi in ni začela delati na drugem ustreznem delu (ampak je bila napotena na čakanje na drugo ustrezno delo s pravico do nadomestila plače), zato ni izpolnjen pogoj za plačilo nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Ker je pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti po prej veljavnem ZPIZ s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, prišlo do sprememb v stanju invalidnosti (potrebne so nove omejitve pri delu), nima več pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost, ki se mu izplačuje od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu dalje.

Zavod bo izplačal nadomestilo delodajalcu potem, ko bo ta izplačal nadomestilo delavcu, na podlagi ustreznega zahtevka delodajalca, in sicer za preteklo trimesečje. Ni pravne podlage, ki bi omogočala neposredno izplačilo nadomestila delavcu na podlagi njegovega zahtevka, torej brez oziroma mimo zahtevka delodajalca. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožniku delodajalec ni izplačeval ne plače, ne nadomestila plače. Ko je zavarovancu pravica priznana, jo v primeru nadomestila do plače za krajši delovni čas uresničuje pri delodajalcu in ne neposredno pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je postala odločba, s katero je bila ta pravica zavarovancu priznana, pravnomočna.

Ker je bila tožena stranka dolžna tožnika - invalida II. kategorije zadržati na delu, ga je na podlagi ugotovitve, da zanj nima ustreznega dela, pravilno razporedila na čakanje ter mu izplačevala nadomestilo plače v višini, ugotovljeni s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike do višine plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, ni utemeljen.

Za presojo o tem, kdo je dolžan plačevati nadomestilo plače za čas čakanja delovnemu invalidu, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo oziroma zaposlitev, je odločilno, ali gre za delodajalca z manj kot petimi zaposlenimi. Pri tem se upošteva čas ob nastanku invalidnosti (II. ali III. kategorije).

Ker je izplačevalec nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom delovnemu invalidu II. kategorije delodajalec, toženec pa delodajalcu izplačana nadomestila povrne, ni pravne podlage za neposredno izplačilo nadomestila (od toženca delavcu oziroma zavarovancu). Tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu toženec ob stečaju delodajalca, ki tožniku nadomestila ni izplačal, izplača nadomestila, je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije neutemeljen.

Določba 139. člena ZPIZ o tem, da so delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu, lahko predstavlja obveznost delodajalcev le v primeru obstoja delovnega razmerja invalidov. Izraz "obdržati na delu" predpostavlja obstoj delovnega razmerja. Drugačno tolmačenje bi bilo neutemeljeno in bi pomenilo zavzemanje za to, da bi moral delodajalec ponovno zaposliti delavca - invalida, ki mu je že prenehalo delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi.

ZPIZ/92 v 1. odst. 139. čl. določa, da so organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije invalidnosti obdržati na delu (in jih razporediti na drugo ustrezno delo, oz. jim zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom, ali jim zagotoviti poklicno rehabilitacijo ter v sodelovanju s strokovnimi institucijami in zavodi najti delo, ki ga bodo opravljali po poklicni rehabilitaciji). Ker je zakonska določba jasna, ni potrebe, da je zakonski tekst "delodajalec obdrži delovnega invalida na delu" sestavni del izreka odločbe, s katero toženec zavarovanca razvrsti v II. ali III. kategorijo invalidnosti s pravicami, ki se vežejo na to pravno podlago.

Če kakšen od zakonitih pogojev ni izpolnjen, je odločitev delodajalca o razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo nezakonita, saj nasprotuje določbi 2. odstavka 37. člena ZPIZ oziroma 48. člena ZTPDR.

Po določbi prvega odstavka 139. člena ZPIZ (1992) so organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo. Te zakonske obveznosti tožene stranke pogodba sklenjena med tožnikom in njo ni mogla spremeniti. V prvem odstavku 39. člena obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001) je namreč določba, da mora pogodbena obveznost imeti dopustno podlago, v četrtem odstavku istega člena pa je določba, da je pogodba brez take podlage nična. To pa pomeni, da stranke lahko glede na določbe OZ, katerega besedilo je povsem ali smiselno enako določbam prejšnjega ZOR, prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Ker je bila dolžnost tožene stranke, da tožnika zaradi invidualnosti ustrezno razporedi, kar ji je nalagal prisilni predpis, podpis pogodbe ni bil niti zakonit niti ni bil moralen.

Delodajalec mora razporediti delavca-invalida na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po dokončnosti odločbe zavoda, s katero je ugotovljena invalidnost. Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo. V tem času torej ni neopravičeno odsoten z dela.

Ker je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni zdravstveno sposoben opravljati del na delovnem mestu ročno šivanje pod pogoji, pod katerimi se to delo opravlja pri toženi stranki, oziroma da nima zdravstvenih sposobnosti za opravljanje takega dela, je bil pravilen zaključek, da tožnik na dela ročnega šivanja ni bil razporejen v skladu z zakonskimi zahtevami.

Drugotožena stranka ni pridobila mnenja invalidske komisije o ustreznosti delovnega mesta skladiščnika materiala in rezervnih delov za tožnika glede na njegovo preostalo delovno zmožnost. Po določbi 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bila drugotožena stranka dolžna tožnika kot invalida III. kategorije razporediti na ustrezno delo oz. mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo. 48. člen ZTPDR delodajalcu nalaga, da delavca invalida razporedi na delovno mesto, za katero je usposobljen, zato bi drugotožena stranka morala najprej ugotoviti po predpisanem postopku, ali je delovno mesto skladiščnika materiala in rezervnih delov primerno delo za tožnika invalida III. kategorije. Ker tega ni izpeljala, je sodišče utemeljeno razveljavilo sklepe o razporeditvi.

Če delodajalec ne izpolni obveznosti, ki jih ima po zakonu in kolektivni pogodbi in o pravici delavca - invalida ne odloči s pisno odločbo, se ne more sklicevati na njeno izpolnitev.

Nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je enako razliki med plačo, ki jo zavarovanec prejema za dejansko opravljeno delo in plačo, ki bi jo dobil, če bi isto delo opravljal polni delovni čas, z omejitvijo, da to od uveljavitve spremembe in dopolnitve 131. člena ZPIZ-92 ne more biti višje od 50 % najvišje pokojninske osnove. Novelirana zakonska ureditev ne posega v pridobljene pravice, saj velja od uveljavitve dalje, zato tožnik za obdobje po uveljavitvi novele v letu 1996 neutemeljeno zahteva priznanje nadomestila, ki presega omejitev iz 131. člena ZPIZ.

Določba iz 1. oziroma 3. odstavka 36d člena ZDR, smoter je ohranjena kontinuiteta delovnega razmerja delavcu invalidu, je posebnega značaja, uporabljiva le za postopke prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov, zato ima po splošnem pravilu "lex specialis derogat legi generali" značaj posebne norme v razmerju do drugih zakonskih določb.

V primeru, ko delodajalec za delavko-invalidko nima drugega ustreznega dela, na katero bi razporedil delavko v skladu z odločbo ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti in zagotovitvi drugega ustreznega dela, ji mora v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu (1. odst. 140. čl. ZPIZ), ne more pa zaradi tega z začasno odredbo zahtevati zadržanje izvršitve odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Tujcu preneha delovno razmerje z iztekom delovnega dovoljenja ne glede na to, da se je med delom poškodoval in zato postal invalid III. kategorije ter ga je po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje R Slovenije tožena stranka dolžna razporediti na ustrezno delo. Zakon o zaposlovanju tujcev kot poseben predpis ne določa, da je delodajalec dolžan tujca obdržati na delu še po izteku delovnega dovoljenja. Prav tako pa tudi ni mogoče v tem primeru tujcu priznati pravice, ki jih za invalidne delavce določa ZDR v primerih, ko gre za trajno presežne delavce.