141. člen ZPIZ

Tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb sam ne more zadovoljevati šestih osnovnih življenjskih potreb, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja in potrebuje pomoč pri odvajanju blata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v ustrezni višini.

Če kakšen od zakonitih pogojev ni izpolnjen, je odločitev delodajalca o razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo nezakonita, saj nasprotuje določbi 2. odstavka 37. člena ZPIZ oziroma 48. člena ZTPDR.

Tudi za pravico do dodatka za pomoč in postrežbo najtežje prizadetim upravičencem je odločilen datum dejanskega nastanka sprememb v zdravstvenem stanju, ne pa datum odpusta iz bolnišnice. Ta denarna dajatev iz 3. odst. 141. člena ZPIZ zavarovancem na podlagi 5. odst. 169. člena ZPIZ pripada od prvega naslednjega meseca po nastanku sprememb v zdravstvenem stanju.

Delodajalec mora razporediti delavca-invalida na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po dokončnosti odločbe zavoda, s katero je ugotovljena invalidnost. Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo. V tem času torej ni neopravičeno odsoten z dela.

Nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je enako razliki med plačo, ki jo zavarovanec prejema za dejansko opravljeno delo in plačo, ki bi jo dobil, če bi isto delo opravljal polni delovni čas, z omejitvijo, da to od uveljavitve spremembe in dopolnitve 131. člena ZPIZ-92 ne more biti višje od 50 % najvišje pokojninske osnove. Novelirana zakonska ureditev ne posega v pridobljene pravice, saj velja od uveljavitve dalje, zato tožnik za obdobje po uveljavitvi novele v letu 1996 neutemeljeno zahteva priznanje nadomestila, ki presega omejitev iz 131. člena ZPIZ.

Določba iz 1. oziroma 3. odstavka 36d člena ZDR, smoter je ohranjena kontinuiteta delovnega razmerja delavcu invalidu, je posebnega značaja, uporabljiva le za postopke prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov, zato ima po splošnem pravilu "lex specialis derogat legi generali" značaj posebne norme v razmerju do drugih zakonskih določb.

Na podlagi ustavnih določil imajo tujci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, v načelu enake pravice iz delovnega razmerja in socialne varnosti kot državljani Republike Slovenije - torej po določbah ZTPDR, ZPIZ, zakona o delovnih razmerjih in drugih predpisov - z izjemami, ki jih določajo posebni predpisi. Tak poseben predpis je ZZT, ki določa pogoje, pod katerimi lahko tujec dela v Republiki Sloveniji. Ker ta zakon določa posebne pogoje, ki so deloma drugačni od pogojev, ki so določeni v ZTPDR, zakonu o delovnih razmerjih in drugih predpisih, je ta pravna norma poseben (specialen) pravni predpis, ki ga je kot primarni pravni vir uporabiti takrat, ko tujec sklepa delovno razmerje ali ko se ugotavlja, ali so dani pogoji za prenehanje takšnega pravnega razmerja.