VSRS Sodba in sklep VIII Ips 145/2008

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2004 in plačilo odpravnine ob upokojitvi.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2004 nezakonita in da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo z dnem 8. 12. 2004, ampak je trajalo do 28. 8. 2005. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna vpisati tožeči stranki delovno dobo v delovno knjižico za čas od 8. 12. 2004 do 28. 8. 2005 in jo za ta čas prijaviti v socialno zavarovanje. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje od 8. 1. 2005 do 15. 3. 2005 in od 10. 9. 2005 do 15. 9. 2005, ter iz naslova nadomestila plač zaradi začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 9. 12. 2004 do 7. 1. 2005 in od 16. 3. 2005 do 9. 9. 2005 izplačati tožeči stranki neto znesek 1.286,65 EUR, na ta znesek plačati davke in prispevke, od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, pa plačati zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2004 v višini 575,25 EUR, za leto 2005 pa v bruto znesku 593,66 EUR, ter ji po plačilu davka izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je prisodilo tudi odpravnino ob upokojitvi v višini 2.239,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2005 do plačila.

2Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka, ki je manjši delodajalec, tožeči stranki (invalid III. kategorije) nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) v zvezi s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999). V skladu s citiranima določiloma bi lahko tožeči stranki delovno razmerje prenehalo le, če bi ji tožena stranka zagotovila drugo ustrezno delo, česar pa ni storila.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v 9. alinei tretjega odstavka izreka prisojeni znesek znižalo na 64,98 EUR. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je spoštovala zakonodajo, ki je veljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delovni invalid, ki je bil zaposlen pri manjšem delodajalcu in katerega razporeditev na ustrezno delo skladno z invalidsko odločbo ni bila možna, je bil le relativno varovana kategorija. Ob upoštevanju 140. člena ZPIZ je tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki, tako da bi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavki zagotavljal pravico do nadomestila plače. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, oziroma podredno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

5Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

7Tožena stranka je vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje v celoti, torej tudi zoper odločitev o plačilu regresa za letni dopust za leto 2004 in plačilu odpravnine ob upokojitvi. Tožbena zahtevka za plačilo navedenega regresa in za plačilo odpravnine ob upokojitvi ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi kot odločitev sodišča o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz tega izvirajočih restitucijskih zahtevkih (reintegraciji, priznanju delovne dobe, plačilu razlik v plači, plačilu regresa za letni dopust za leto 2005). Pri presoji dovoljenosti revizije zoper odločitev o plačilu regresa za letni dopust za leto 2004 in plačilu odpravnine ob upokojitvi je zato treba upoštevati 39. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP, ki med drugim določa, da se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Ker niti znesek prisojenega regresa za leto 2004 niti znesek prisojene odpravnine ne dosegata navedenega revizijskega minimuma, sodišče druge stopnje pa glede njiju revizije ni dopustilo (31. in 32. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je Vrhovno sodišče glede tega dela odločitve revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

8Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

9Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Iz obrazložitve akta, ki ga je tožena stranka naslovila kot prenehanje pogodbe o zaposlitvi in ki je bil tožeči stranki vročen 10. 12. 2004 izhaja, da ji kot invalidki III. kategorije zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost pri delodajalcu, ki zaposluje manj kot pet delavcev, ustreznega dela ni mogoče zagotoviti. Pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili, zato preneha veljati, tožeča stranka pa se mora javiti na Zavodu za zaposlovanje zaradi zagotovitve pravice do nadomestila plače.

11Na podlagi prvega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

12ZPIZ-1 ureja prenehanje delovnega razmerja delovnemu invalidu v členih 102 do 106, vendar se ta določila v času, ko je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje, še niso uporabljala. V drugem odstavku 446. člena ZPIZ-1 je bilo namreč določeno, da se 102. do 105. člen tega zakona začnejo uporabljati z dnem uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2005. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI – Ur. l. RS, št. 63/2004) je pričel veljati 25. 6. 2004 in je v prvem odstavku 110. člena določal, da se 102. do 105. člen ZPIZ-1 ne glede na drugi odstavek 446. člena ZPIZ-1 začnejo uporabljati z dnem uveljavitve uredbe Vlade Republike Slovenije iz tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Ur. l. RS, št. 111/2005) je pričela veljati dne 1. 1. 2006, ko so se torej pričeli uporabljati tudi 102. do 105. člen ZPIZ-1.

13V skladu s tretjim odstavkom 446. člena ZPIZ-1 so se do dneva pričetka uporabe 102. do 105. člena tega zakona o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-1. Ob upoštevanju navedene prehodne določbe ZPIZ-1 je tožena stranka prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke oprla na določilo 140. člena ZPIZ. Ta je urejal dolžnosti delodajalca z manj kot petimi delavci in v prvem odstavku določal, da mora v primeru, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno možnost zavarovanca pri delodajalcu ni dela, ta v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti zavarovancu ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. V tem primeru zagotavlja delovnemu invalidu II. ali III. kategorije, ki je ob nastanku invalidnosti v delovnem razmerju pri delodajalcu z manj kot petimi zaposlenimi delavci, in zavarovancu iz 124. člena tega zakona pravice iz 2. alinee 122. člena ZPIZ (1) zavod za zaposlovanje, pravico do nadomestila plače iz 1. in 2. alinee 94. člena ZPIZ (2) pa zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (drugi odstavek 140. člena ZPIZ).

14Glede na pravna določila, ki so citirana v 11. do 13. točki te odločbe in ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo nezakonito. Iz prvega odstavka 116. člena ZDR in prvega odstavka 140. člena ZPIZ je razvidno, da bi tožeči stranki lahko prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki le v primeru, če bi ji ta zagotovila drugo ustrezno delo. Izvedba te dolžnosti tožene stranke je podrobneje opredeljena v 40. členu ZZRZI (3), ki ureja način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu in v prvem odstavku določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s predpisi o delovnih razmerjih in tem zakonom, ali mu na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Ker tožena stranka ni zagotovila tožeči stranki drugega ustreznega dela oziroma je prenehanje delovnega razmerja utemeljila prav na dejstvu, da tožeči stranki drugega ustreznega dela ni mogoče zagotoviti, je bilo takšno prenehanje delovnega razmerja v nasprotju s citiranimi določbami o varstvu zaposlitve delovnih invalidov.

15Zakonitost prenehanja delovnega razmerja revizija zmotno utemeljuje s sklicevanjem, da je bil na podlagi 140. člena ZPIZ dolžan zagotavljati tožeči stranki pravico do nadomestila plače Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je bilo že obrazloženo, je bila zagotovitev drugega ustreznega dela pogoj za zakonito prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke. Določilo drugega odstavka 140. člena ZPIZ na presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ne vpliva, saj ureja zgolj način uresničevanja (denarnih) pravic zavarovancev s preostalo delovno zmožnostjo. Za toženo stranko kot manjšega delodajalca tako določa ugodnost v zvezi z izplačevanjem taksativno naštetih nadomestil plač (pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo, za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom), saj ta ne bremenijo delodajalca, temveč Zavod za zaposlovanje in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

16Ker je glede na vse obrazloženo tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, je sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno: prenehanja delovnega razmerja) in ji priznalo do dneva upokojitve obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, delovno dobo, plačilo razlike v plači in regres za letni dopust za leto 2005.

17Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom;

Op. št. (2): pravica do nadomestila plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo in do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom;

Op. št. (3): podobno tudi prvi odstavek 101. člena ZPIZ-1;