VSL Sodba I Cpg 397/2022

I. Pritožbi prve in druge toženke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi v delu, s katerim je tožeča stranka zahteva plačilo 148,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2020 (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Razsodilo je, da sta prva toženka in druga toženka dolžni tožeči stranki v roku 15 dni plačati 38.376,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in da se zavrne višji tožbeni zahtevek, da sta toženki solidarno dolžni plačati tožnici 16.446,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2020 dalje (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2Zoper citirano sodbo v celoti je prva toženka vložila pritožbo. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da se pritožuje le zoper njen obsodilni del. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le zoper II. in IV. točko izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), tj. bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov prve toženke v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje pa vse do dneva plačila. Podredno je prva toženka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov prve toženke v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje pa vse do dneva plačila. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3Zoper II. in IV. točko izreka citirane odločitve pa je pritožbo vložila tudi druga toženka, in sicer iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrne. Podredno je druga toženka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

4Na pritožbi obeh toženk je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

O sporu

5V obravnavanem primeru tožeča stranka (tj. ZZZS) od toženk (družb A. d. o. o. in B. d. o. o.) na temelju 86., 87. in 91. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) zahteva povrnitev stroškov zdravljenja ter zneskov nadomestil plač, katere je poravnala za svojega zavarovanca C. C. Slednji se je namreč dne 10. 3. 2017 ob 7:13 uri poškodoval v delovni nezgodi na železniški progi X – Y, kjer so delavci prve toženke izvajali gradbena dela, za nesrečo pa so po njenem mnenju odgovorni: 1. delavec prve toženke – delovodja D. D.; 2. delavec druge toženke – progovni čuvaj E. E.; 3. obe toženki v vlogi organizatorjev delovnega procesa.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim zahtevkom odločilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe. Pri tem je pojasnilo, da med pravdnima strankama ni bilo spora o nastanku delovne nesreče, ki se je pripetila dne 10. 3. 2017 ob 7.13 uri (kraj dogodka je bil video nadzorovan in na podlagi ogleda dogodka je komisija sestavila poročilo o preiskavi dogodka; A 3). Kot nosilne razloge svoje odločitve pa je sodišče prve stopnje navedlo:

- da je D. D. kot delovodja C. C. (tj. poškodovani delavec, zavarovanec tožeče stranke) in F. F. sicer odložil na delovišču z nalogo, da prečrpata vodo iz jaška oziroma s konkretno nalogo, da pripravita teren za nadaljevanje del, da pa tako navodilo ni samo po sebi v nasprotju s tem, da lahko delavca delo opravljata le v prisotnosti progovnega čuvaja ter da je ob tem, da je bil progovni čuvaj na delovišču že pred njimi, delovodja lahko predvideval, da bo poleg (tako v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe);

- da je, glede na to, da se je večkrat dogajalo, da so delavci prve toženke začeli z delom brez navzočnosti čuvaja, utemeljen očitek tožeče stranke, da je prva toženka tolerirala delo, kot sta ga v času nezgode opravljala C. C. in F. F., ko sta sicer v prisotnosti čuvaja prinesla agregat in nato tudi brez njegove navzočnosti in kljub njegovemu opozorilu, naj počakata, nameravala prižgati agregat in priključiti črpalko;

- da je, glede na to, da je delo ob progi samo po sebi nevarno, spoštovanje vseh ukrepov varnosti pri delu še toliko bolj pomembno, na kar bi morala prva toženka dosledno paziti in preprečiti vsakršno aktivnost delavcev v nasprotju s tem;

- da je s splošno prakso dopuščanja dela brez neposredne navzočnosti čuvaja prva toženka zanemarila določila Dovoljenja,¹ delavci pa so se takšne prakse (lahko) privadili;

- da je prva toženka odgovorna za nespoštovanje ukrepov iz varstva pri delu, ki so ji bili naloženi v Dovoljenju, podlaga njene odgovornosti pa je v prvem odstavku 87. člena ZZVZZ (vse v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe);

- da se glede na izrazito nevarnost opravljanja del ob progi, kadar ta ni zaprta, in upoštevaje pomembnost funkcije progovnega čuvaja, ta ne more razbremeniti odgovornosti s tem, da je delavcema naročil, da naj ga počakata – odšel je postavljat opozorilnike, čeprav je videl, da sta čez tire že odnesla agregat in tudi, kam sta ga odložila;

- da bi v danih okoliščinah čuvaj moral preprečiti že prenos agregata;

- da bi glede na to, da se je taka praksa že večkrat ponovila, razen opozarjanja čuvaj moral ukrepati še kako drugače, na primer pri pristojnih organih druge toženke za odvzem Dovoljenja ali podobno oziroma, da bi moral ravnati aktivneje, da bi tako dal delavcem in prvi toženki jasno vedeti, kako ravnati;

- da druga toženka odgovarja tožeči stranki za škodo, ki jo je povzročil njen delavec pri delu ali v zvezi z delom na podlagi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ (vse v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe);

- da je oškodovanec k nesreči prispeval tudi sam, ker ni upošteval navodila progovnega čuvaja in je z delom nadaljeval tudi v njegovi odsotnosti ter da je sledil pogosti praksi tožene stranke, da so delavci z delom pričeli oziroma nadaljevali tudi v odsotnosti čuvaja (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe);

- da je njegov soprispevek oziroma delež 30 %.

O pritožbi prve toženke

7Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s temeljem

8Ker sodišče prve stopnje glede prve toženke o zahtevku ni odločilo na temelju drugega v zvezi s prvim odstavkom 86. člena ZZVZZ² in v zvezi z delavcem prve toženke D. D.³ ni ugotovilo, da je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, so po presoji pritožbenega sodišča brezpredmetne (pa tudi neutemeljene)⁴ navedbe prve toženke iz 6. točke pritožbe, da je nepravilen zaključek iz 15. (pravilno: 16.) točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je delovodja D. D. odložil C. C. in F. F. na delovišču z nalogo, da prečrpata vodo iz jaška. Kljub tovrstni ugotovitvi (v posledici izvedenega dokaznega postopka, med drugim tudi internega zapisnika o nesreči pri delu, ki so ga sestavili delavci prve toženke istega dne, kot se je zgodila nesreča (A 2), ter izkustvene logike, da je življenjsko prepričljivejše, da je delovodja odložil dva delavca na delovišču s konkretno nalogo, da pripravita teren za nadaljevanje del, saj sta s tem namenom tudi imela s sabo agregat, kot pa da jima je naročil, naj samo čakata) njegovega ravnanja s tem v zvezi namreč ni ocenilo kot malomarnega – navodilo D. D. ni v nasprotju s tem, da lahko delavca delo opravljata le v prisotnosti progovnega čuvaja (5. točka Podatkov in pogojev za izvajanje del na železniškem območju, ki so navedeni v Dovoljenju), ob tem, da je bil progovni čuvaj na delovišču že pred njimi, pa je lahko delovodja D. D. tudi predvideval, da bo poleg. Ko se prva toženka pritožbeno zavzema za drugačno ugotovitev dejanskega stanja, in sicer da delavec C. C. ni dobil navodila za delo niti s strani delovodje niti s strani vodje skupine, zase torej ne more izposlovati ugodnejše rešitve zadeve (v tem primeru namreč ni odgovorna, ker bi njen delavec D. D. z danim navodilom namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja C. C.). Sodišče prve stopnje v nasprotju z njenimi trditvami ni ugotovilo, da je v delovni nesreči poškodovani delavec C. C. na dan škodnega dogodka dobil navodilo, da naj začne z delom na železnici (določneje: na betonskem jašku, pri čemer se je delovišče nahajalo znotraj progovnega pasu in zunaj normalnega svetlega profila) brez dovoljenja železniškega varnostnega čuvaja.

9Prva toženka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je brez trditvene podlage ter nezakonit, neutemeljen in nepodprt z dokazi v spisu njegov zaključek o „splošni praksi dopuščanja dela brez neposredne navzočnosti čuvaja“ in ga izpodbija z i) izpovedbami zakonitega zastopnika prve toženke G. G., delovodje D. D., vodje del H. H. in progovnega čuvaja E. E., ki naj bi vsi – po smislu – izpovedali, da je bil C. C. usposobljen za varno delo na območju železnice, ter ii) obsežno listinsko dokumentacijo, iz katere po besedah prve toženke izhaja, da je varnost njenih delavcev njena najpomembnejša vrednota, saj delavca pred začetkom opravljanja dela napoti na zdravniški pregled, ga za vsako delovišče posebej pouči o oceni tveganja ipd.

10Pritožbeno sodišče poudarja, da je do zaključka o ustrezni usposobljenosti delavca C. C. za varno delo na območju železnice prišlo tudi prvostopenjsko sodišče. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja ugotovitev, da je bil poškodovani delavec prve toženke seznanjen z navodili za varno delo ob progi. Ker pa je to ugotovilo že na podlagi izvedenih listinskih dokazov (Izdaja in odvzem pisnega dovoljenja upravljavca javne železniške infrastrukture za opravljanje določenih del na železniškem območju – B 11, B 77 ipd.), mu izpovedb navedenih stranke in prič v tem smislu ni bilo potrebno presojati. Sodišče prve stopnje prvi toženki ni očitalo kakršne koli opustitve v zvezi s seznanjenostjo oziroma usposobljenostjo C. C. za varno delo na območju železnice in je zato pritožbeno sklicevanje na izpovedbe G. G., D. D., H. H. in E. E. v tem smislu brez učinka. Sodišče prve stopnje o zdravstveni zmožnosti, usposobljenosti za varno delo in seznanjenosti z vsemi relevantnimi navodili na podlagi izvedenih listinskih dokazov sploh ni dvomilo. Ko mu torej prva toženka pritožbeno očita, da se niti do izpovedb navedenih oseb niti do listin, ki jih je prva toženka predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni opredelilo, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka,⁵ to počne neutemeljeno. Sodišče prve stopnje prvi toženki v tem smislu pritožbeno zatrjevanih okoliščin ne oporeka.

11V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa to ne pomeni, da (kljub navedeni ugotovitvi) ravnanje pri prvi toženki zaposlenih delavcev ni bilo drugačno oziroma da je brez trditvene podlage ter nezakonit, neutemeljen in nepodprt z dokazi zaključek o „splošni praksi dopuščanja dela brez neposredne navzočnosti čuvaja“ ter ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 18. točki obrazložitve, da „je prva toženka tolerirala delo, kot sta ga v času nezgode opravljala C. C. in F. F., ko sta sicer v prisotnosti čuvaja prenesla agregat, nato pa brez njegove navzočnosti in kljub njegovemu opozorilu, naj počakata, nameravala prižgati agregat in priključiti črpalko“. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje poleg dejstva, ki ga prva toženka v pritožbi dosledno ponavlja, in sicer da je bil tožnik (pravilno: delavec prve toženke C. C.) seznanjen s pogoji dela, da je bil večkrat poučen o varnem delu in varnostnih ukrepih, da je bil seznanjen z oceno tveganja ipd.,⁶ pravilno ugotovilo tudi, da je bila splošna praksa prve toženke takšna, da so delo opravljali brez neposredne navzočnosti čuvaja in da je prva toženka to očitno tolerirala, pri čemer se je (v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem) trditvena podlaga za takšno ugotovitev nahajala v vlogah tožeče stranke (pa tudi prve toženke), dokazna pa v izpovedbi E. E. Pritožbeno sodišče ju vsled večje jasnosti zadeve povzema v nadaljevanju te obrazložitve.

12Tožeča stranka je trditve v smislu opustitve nadzora, ki so – kot bo pojasnjeno – privedle do očitka toleriranja nedopustnega ravnanja delavcev, podala že v tožbi. Navedla je, da sta obe toženki opustili nadzor nad opravljanjem dela, da je delodajalec tisti, ki delo daje in tudi nadzira ter da je očitno, da toženki nadzora nista opravljali, ker če bi ga, bi brez dvoma morali opaziti, da so delavci pričeli z deli, še preden je bilo delovišče ustrezno zavarovano in še preden je progovni čuvaj dal dovoljenje za začetek del. Po njenih navedbah toženki nista vršili ustreznega nadzora nad delavci v smislu notranje kontrole in sta na ta način kršili 19. člen ZVZD-1. Poleg obveščanja delavcev pa je dolžnost delodajalca tudi opravljanje nadzora nad izvajanjem dela. Toženki bi kot organizatorja delovnega procesa morali sami poskrbeti, da se delo izvaja pravilno, varno in zdravju neškodljivo – delovni proces bi morali imeti organiziran na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja zaposlenih, nad delovnim procesom bi morali imeti ustrezen nadzor in po potrebi sproti odpravljati vse morebitne pomanjkljivosti ter delavce opozarjati. Tega pa toženki nista izvajali, saj če bi, potem bi nepravilno ravnanje zavarovanca in njegovega sodelavca morali opaziti, morali bi ju opozoriti oziroma jima preprečiti delo na takšen način. Ker sta toženki s svojo pasivnostjo dovolili, da so delavci pričeli z deli, še preden je bilo delovišče zavarovano, pa sta ustvarili nevaren položaj, ki ga predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu in predpisi s področja železniškega prometa želijo preprečiti, posledica tega pa je bila poškodba zavarovanca tožeče stranke.

13Prva toženka je očitke o opustitvi dolžnega nadzora v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno zavrnila in zatrjevala, da je storila vse potrebno za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Do predhodno povzetih trditev o opustitvi nadzora se prva toženka ni opredelila. Pojasnjevala in dokazovala je le okoliščine v zvezi z delavčevo zdravstveno zmožnostjo in strokovno usposobljenostjo (tj. da je bil za opravljanje gradbenih del na območju železnice usposobljen, da je delovne pogoje, kot tudi nevarnosti, katerim so delavci glede na naravo dela izpostavljeni, zelo dobro poznal in se jih zavedal), ne pa tudi tistih, ki bi se nanašale na njen nadzor nad delom delavcev.

14Prva toženka je nato na trditve tožeče stranke iz vloge z dne 4. 5. 2021, da (je družba I. d. o. o., ki je preiskovala predmetno nezgodo, ugotovila, da je do nezgode prišlo med pripravo na postavitev betonskega jaška in da bi bila potrebna večja pozornost vodij na ravnanje delavcev, torej da bi vodje morale večkrat opozoriti delavce na pozornost okolice in da) ni predložila nikakršnega dokaza, da bi bil delavec kakorkoli opozorjen ali sankcioniran zaradi svojega nedopustnega in protipravnega ravnanja, v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 2. 12. 2021, odgovorila, da ne more imeti nadzora nad samovoljnim in ekscesnim ravnanjem delavcev, da se je delo na in ob progi vselej začelo šele po tem, ko je progovni čuvaj izvedel vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti na gradbišču in delo odobril in da prva toženka kadarkoli pred obravnavanim škodnim dogodkom ni zaznala, da bi C. C. kršil delovnopravne obveznosti in je pred začetkom del vselej počakal na navodila nadrejenih in dovoljenje progovnega čuvaja oziroma da prva toženka takšnega samovoljnega ravnanja delavca ni dopuščala, saj se je zgodilo brez njene vednosti in je hkrati storila vse potrebno, da bi takšno ravnanje preprečila, vendar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča teh svojih trditev – in to je bistveno – v dokaznem postopku ni izkazala. Ravno nasprotno, progovni čuvaj, katerega zaslišanje je med drugim predlagala v dokaz predhodno citiranih navedb, je namreč izpovedal, da je že večkrat sodeloval s prvo toženko in da je že večkrat opazil, da so delavci začeli z delom, preden jim je dal dovoljenje za začetek, s tem pa potrdil trditve tožeče stranke (ki jih je slednja podala v vlogi z dne 20. 12. 2021, in sicer), da nadzora nad delavci ni bilo oziroma ta zagotovo ni bil zadosten in da je prva toženka očitno tolerirala delo, ki ga je v kritičnem trenutku opravljal zavarovanec. Očitek prve toženke o pomanjkanju trditev tožeče stranke in dokazov s tem v zvezi pritožbeno sodišče zato zavrača.

15Zavrača pa tudi njeno grajo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Pavšalne navedbe prve toženke, da iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja ugotovitev o splošni praksi prve toženke, da je dopuščala delo brez neposredne navzočnosti čuvaja, niso utemeljene.⁷ Izpovedbe zaslišanega progovnega čuvaja E. E. namreč prva toženka niti ne izpodbija niti ne trdi, da je sodišče prve stopnje njegovo verodostojnost napačno presodilo (ne graja namreč njegove obrazložitve, da mu je verjelo, ker je spontano in prepričljivo povedal in s ponovitvijo besed tudi poudaril, da je večkrat opazil, da so delavci prve toženke začeli z delom, preden jim je bilo dano dovoljenje za začetek del), temveč obširno povzema izpovedbe zakonitega zastopnika prve toženke G. G. (da druga toženka⁸ redno izvaja nadzor nad spoštovanjem navodil za varnost pri delu, da vodje skupine redno opozarjajo, če vidijo nepravilnosti; da pri delavcu C. C. nikoli prej niso opazili kršitev obveznosti iz varstva pri delu), delavca C. C. (da je bil deležen izobraževanja), D. D. (da vsi delavci točno vedo, da brez progovnega čuvaja ne smejo stopiti na progo in da je prva toženka izvajala nadzor nad delavci oziroma nad njihovim spoštovanjem navodil za varnost pri delu) in H. H. (da se delavec ne bi smel brez progovnega čuvaja sploh približati progi in da je prva toženka to spoštovala) ter vso v postopku predloženo listinsko dokumentacijo (o teoretični in praktični usposobljenosti za varno delo, seznanitvi z ukrepi varstva pri delu itd.), v zvezi s temi pa prvostopenjskemu sodišču očita, da se do njih ni opredelilo in posledično napravilo napačen zaključek o splošni praksi opravljanja dela brez neposredne navzočnosti progovnega čuvaja, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno.

16Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je glede na dokazni sklep iz 4. točke obrazložitve njegove sodbe, upoštevalo celotno listinsko dokumentacijo v spisu, tudi samo ugotovilo, da je bil poškodovani delavec seznanjen z navodili za varno delo ob progi in prvi toženki v tem smislu ni očitalo kakršnihkoli opustitev. Da je bila kljub temu praksa delavcev prve toženke drugačna oziroma da je prva toženka očitno dopuščala nevarno prakso opravljanja dela,⁹ pa je sodišče prve stopnje – upoštevaje trditve tožeče stranke – ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe progovnega čuvaja E. E. (s čimer se je trditev prve toženke, da se je delo na in ob progi vselej začelo šele po tem, ko je progovni čuvaj izvedel vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti na gradbišču in delo odobril, izkazala za neresnično), ki je bil očitno edini, ki je to neposredno zaznal. Da kadarkoli pred obravnavanim škodnim dogodkom tega ni zaznala prva toženka, in sicer da bi C. C. kršil delovnopravne obveznosti, je v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč pojasnila sama.¹⁰ Drugih trditev v smeri izvajanja nadzora (s katerimi bi odgovorila na očitke tožeče stranke in bi omogočale izvedbo dokazov v smeri ugotavljanja dolžnega nadzora), pa prva toženka po ugotovitvah pritožbenega sodišča sploh ni podala in zato sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da v zvezi z njimi dokazov z zaslišanjem prve toženke in prič ni upoštevalo. O pomanjkanju nadzora nad izvajanjem del oziroma toleriranju dela, ki ga je v kritičnem trenutku opravljal zavarovanec, je zato vsled nekonkretiziranega prerekanja mogoče sklepati že na podlagi samih trditev tožeče stranke, dodatno pa so bile te podprte še z izpovedbo priče E. E., skladno s katero je jasno, da prva toženka ni storila vsega, kar je potrebno za delo na železniškem območju (kar neutemeljeno ponavlja v pritožbi na str. 7).

17Sodišče prve stopnje je tako po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je prva toženka pri delavcih, čeprav poučenih o pravilnem načinu dela, očitno dopuščala nevarno prakso opravljanja dela in s tem zanemarila ukrepe za varnost in zdravje pri delu (prim. 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Prva toženka je dopuščala, da so njeni delavci, čeprav usposobljeni in poučeni o pravilnem načinu dela, na železniškem območju delali, čeprav jim progovni čuvaj za to ni dal dovoljenja, oziroma so kljub njegovi prepovedi delali v času, ko ni bil neposredno prisoten, ko je npr. – kot v tem primeru – skrbel za ustrezno signalizacijo (ko je šel postavit signalno oznako „mesto dela na progi“). Ker je delo ob progi samo po sebi nevarno in je spoštovanje vseh ukrepov varnosti pri delu zato še toliko bolj pomembno, pa bi morala prva toženka na to dosledno paziti in preprečiti vsakršno aktivnost delavcev v nasprotju s tem. Res sicer ni mogoče z navodili in nadzorom delovodje preprečiti prav vsake (morebiti celo ekscesne) napake posameznega delavca, treba pa je vzpostaviti mehanizem takšnega nadzora, ki bi preprečil, da bi se delavci prve toženke predhodno navedenega nedopustnega ravnanja lahko privadili (progovni čuvaj je namreč izpovedal, da je že večkrat opazil, da so delavci začeli z delom, preden jim je dal dovoljenje za začetek), saj gre v nasprotnem primeru za ravnanje v nasprotju z določbami Dovoljenja oziroma njegovo 5. točko Podatkov in pogojev za izvajanje del na železniškem območju.

18Ker je navedeno določno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v (8., 9. in) 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe,¹¹ pritožbeno sodišče pa njegovim zaključkom v celoti pritrjuje (soglaša namreč z njegovim strogim stališčem, ki ga je zavzelo vsled dejstva, da je delo na železniškem območju samo po sebi nevarno), prva toženka v pritožbi torej nima prav, ko pritožbeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v sodbi sploh ni navedlo, kateri ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi, v konkretnem primeru niso bili izvedeni (in da zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti) oziroma, da tožeča stranka niti ni zatrjevala, še manj pa izkazala kršitve prve toženke ter vzročno zvezo med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Očitno je, da v tem primeru zaradi pomanjkanja nadzora 5. točka Podatkov in pogojev za izvajanje del na železniškem območju ni bila spoštovana, pa bi morala biti. Ni bil torej izveden ukrep, ki bi zagotavljal, da bi se vsa dela (delo strojev in naprav, gibanje delavcev) bliže kot 6 m od osi tira izvajala samo ob prisotnosti železniškega varnostnega čuvaja. Kljub usposabljanju, izobraževanju in opozorilom, so delavci prve toženke razvili prakso, po kateri so z delom začeli, preden jim je čuvaj dal dovoljenje. Da je prva toženka storila vse, kar je potrebno za varno delo na železniškem območju, po presoji pritožbenega sodišča torej ni res. Okoliščina, da se je v konkretnem primeru delo opravljalo brez nadzora čuvaja, pa je imela za posledico nesrečo, ki se je pripetila. Čuvaj bi namreč nesrečo preprečil, saj bi delavca opozoril na prihod vlaka (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem pa je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo tudi vzročno zvezo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

19Prva toženka v nadaljevanju svoje pritožbe sicer navaja, da se domneva vzročnosti v breme nosilca dejavnosti (delodajalca) v konkretnem primeru sploh ni mogla pojaviti, da je „puščica vzročne zveze obrnjena izključno v ravnanje delavca“¹² in da pravno relevantnega vzroka ni mogoče iskati v nevarnosti vlaka oziroma opravljanju gradbenih del ob železniškem tiru.¹³ Opustitev dolžnosti delavca, da upošteva ukrepe varstva pri delu na železnici, s katerimi je bil seznanjen, po njenem mnenju predstavlja pretrganje vzročne zveze. V tem primeru je bila zato vzročna zveza pretrgana v trenutku, ko se je delavec C. C. odločil vstopiti v svetel profil tira brez dovoljenja progovnega čuvaja za pričetek dela v spornem območju. Pritožbeno sodišče navedeni argumentaciji ne pritrjuje.

20Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v preteklosti že pojasnilo, da pretrganje vzročne zveze nastane v trenutku, ko je ugotovljeno, da je prišlo do nekega ravnanja, ki je privedlo do nepredvidljivega sosledja dogodkov, saj bi bilo v nasprotju z namenom pravne norme, ki uravnava človekova ravnanja, človeku pripisati odgovornost za tisto, kar je bilo nepredvidljivo. Pogoj za pretrganje vzročne zveze je torej objektivno nepredvidljivo sosledje dogodkov, ki je spremenilo ustaljeni, predvidljivi, tipični tok narave. Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe sledi malomarno ravnanje druge osebe, bi namreč kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje oziroma bi bila posledica kasnejšega ravnanja z vidika malomarnega ravnanja zavarovanca toženke izjemna ali naključna. Le v tem primeru namreč oseba, ki je začela sosledje dogodkov, ne bi odgovarjala za posledice kasnejšega dejanja (VSRS Sklep II Ips 99/2021 z dne 9. 2. 2022).

21Če sledimo teoretičnemu izhodišču citirane odločbe vrhovnega sodišča, pritožbenim navedbam prve toženke (kot že omenjeno) ni mogoče slediti. V obravnavanem primeru "kasnejše ravnanje" delavca C. C. ne pomeni popolnega naključja oziroma posledica kasnejšega ravnanja z vidika ravnanja toženk (v zvezi z drugo toženko obrazložitev še sledi) ni izjemna ali naključna. Zaradi opustitev ravnanj toženk je bila posledica kasnejšega ravnanja delavca C. C. pričakovana. Prva in druga toženka zato odgovarjata za posledico, ki bi jo lahko preprečili s svojim aktivnim ravnanjem. Ker pa bi tudi ustrezno ravnanje delavca C. C. preprečilo kavzalni izid, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti več oseb za škodo oziroma o solidarni odgovornosti udeleženih subjektov.

22Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da delavec C. C. ni upošteval navodila progovnega čuvaja in je z delom nadaljeval tudi v njegovi odsotnosti (navodila je zanemaril, ni pa se zavestno ali celo namenoma izpostavil svetlemu profilu proge!) oziroma da se nesreča ne bi zgodila, če bi delavec upošteval čuvajevo navodilo. Vendar pa bi enako tudi ustrezno skrbno ravnanje prve in druge toženke preprečilo nezgodo. Drugačne navedbe prve toženke iz pritožbe, da se domneva vzročnosti v breme delodajalca v konkretnem primeru torej sploh ni mogla pojaviti, da je „puščica vzročne zveze obrnjena izključno v ravnanje delavca,“ niso utemeljene. Pogoj za pretrganje vzročne zveze je objektivno nepredvidljivo sosledje dogodkov, ki je spremenilo ustaljeni, predvidljivi, tipični tok narave. V obravnavanem primeru pa ne gre za to, da bi kasnejša opustitev delavca predstavljala naključje, ki mu sledi pretrganje vzročne zveze. Ravno nasprotno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je delavec sledil pogosti praksi prve toženke, da so delavci z deli pričeli oziroma nadaljevali tudi v odsotnosti čuvaja, hkrati pa je imel tudi konkretno nalogo, da prečrpa vodo iz jaška.

V zvezi s prispevkom oškodovanca

23Prva toženka se nadalje upira tudi odločitvi prvostopenjskega sodišča v zvezi s prispevkom oškodovanca. Prisojeni 30 % delež k nastanku delovne nesreče pritožbeno graja. Pri tem uveljavlja, da navedene odločitve prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo in da je zato ni mogoče preizkusiti. Po njenih trditvah namreč ni navedlo razlogov, kako je prišlo do prispevka oškodovanca – navedlo je le to, da ni upošteval navodila čuvaja, ignoriralo pa vso dokumentacijo in izpovedbe prič o tem, kako je bil s strani delodajalca dobro poučen o varnosti pri delu na območju železnice, da je delodajalec priskrbel navzočnost čuvaja ves čas opravljanja dela in da se je dobro zavedal, da z delom na progi ne sme začeti brez dovoljenja čuvaja. Poleg tega je dejstvo, da je oškodovanec več let delal na enakem delovnem mestu, da je bil vsakič znova seznanjen s pravili varnosti pri delu ipd.

24Po presoji pritožbenega sodišča je navedena graja neutemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhajajo razlogi, ki so botrovali odločitvi sodišča prve stopnje oziroma ključne okoliščine, na podlagi katerih je le-to presodilo, da je delavec C. C. k delovni nesreči prispeval približno toliko kot toženki oziroma 30 % (prim. 27. in 28. točko njegove obrazložitve). Očitek, ki po smislu meri na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče zato zavrača. Zavrača pa tudi pomislek prve toženke, da je ob vseh ugotovljenih okoliščinah delavčev soprispevek ocenjen prenizko. Upoštevaje vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in na njihovi podlagi zaključilo, da je bil poškodovani delavec C. C. seznanjen z navodili za varno delo ob progi,¹⁴ in dejstvo, da (kljub temu) ni upošteval navodil progovnega čuvaja in je z delom nadaljeval tudi v njegovi odsotnosti oziroma je njegova navodila v celoti zanemaril (pri čemer je delo ob progi že samo po sebi nevarno), je pritožbeno sodišče njegov soprispevek ustrezno ocenilo v višini 30 %. Povsem ustrezno in materialnopravno pravilno pa je tudi pojasnilo, da gre pri deljeni odgovornosti, kakršna je obravnavana, za oceno neskrbnosti pri varovanju samega sebe, da morajo deleži nositi neko vrednostno sporočilo ter da se – če bi delavec upošteval čuvajevo navodilo – nesreča ne bi zgodila, da pa se ne bi zgodila niti ob ustrezno skrbnem ravnanju prve in druge toženke. Ker je torej napačnost ravnanja oškodovanca nemogoče označiti za zanemarljivo, saj je bilo v nasprotju z izrecnimi navodili, hkrati pa je v razmerju do ravnanja obeh toženk, ki sta skupaj skrbeli za varnost (objektivno nevarnega) delovnega procesa, vendarle manj pomembno, pritožbeno sodišče njegovo oceno sprejema kot ustrezno, drugačne navedbe iz pritožbe pa zavrača.

V zvezi z višino zahtevka

25Sodišče prve stopnje je v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj v zvezi z ugovorom prve toženke, da „tožeča stranka ni izkazala, da so bila vsa nadomestila plač izplačana prav zaradi obravnavanega škodnega dogodka“, verjame izpovedbi oškodovanca, tj. delavca C. C. Drugačne navedbe prve toženke iz pritožbe, s katerimi slednja zgolj pojasnjuje, da mora sodišče skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva šteje za dokazana, ne pove pa, kaj želi s tem doseči, niso utemeljene. Z deli izpovedbe poškodovanega delavca C. C., ki so iztrgani iz konteksta, pa drugačne odločitve v pritožbenem postopku tudi ne more doseči (kar velja tudi za navedbe, ki jih prva toženka ponuja pod 13. točko svoje pritožbe). Sodišče prve stopnje je na podlagi priloženih potrdil o nadomestilih plače (A 8 – A 38) v obdobju med 10. 3. 2017 in 8. 11. 2019 (v zvezi s potnimi stroški in stroški zdravljenja pa na podlagi potrdil v prilogah A 49-I in potrdila o stroških za zavarovano osebo A 7) ter ob upoštevanju izpovedbe priče C. C., da je bil zaradi nezgode v bolniškem staležu skoraj tri leta, da pred tem ni imel nobenih zdravstvenih težav, da je imel zdravniško kartoteko prazno in da ni bil niti dneva na bolniški, pravilno presodilo, da je tožeča stranka dokazala, da je bil bolniški stalež v celoti posledica delovne nezgode in s tem tudi izplačana nadomestila plač. Dejstvo, da je oškodovanec zoper delodajalca vložil odškodninsko tožbo pred Delovnim sodiščem v Ljubljani I Pd 100/2021, samo po sebi ne omaja verodostojnosti izpovedbe delavca C. in po presoji pritožbenega sodišča nima pomena, kot mu ga pripisuje prva toženka.

26Poleg tega pa je pri določitvi vsebine dokaznega bremena nadalje treba upoštevati tudi okoliščino, da je tožeča stranka oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti določa zakon. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila in utemeljenost s strani izvajalcev zdravstvenih storitev izdanih računov le v primeru, če obstojijo tehtne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila oziroma da jih je izpolnila brez upravičenega temelja (na primer plačala zdravstvene storitve, ki niso bile opravljene). Takšnih okoliščin pa prva toženka z izjemo oporekanja določenim zdravilom (na kar je sodišče prve stopnje ustrezno odgovorilo) ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni zatrjevala.

27Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali delno za neutemeljene, delno pa za neupoštevne, sodba pa je v izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo prve toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi druge toženke

28Druga toženka pritožbeno uveljavlja, da je neutemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi moral čuvaj preprečiti že samo postavljanje agregata. Ugotovljeno je namreč bilo, da sta delavca agregat do jaška prinesla v njegovi navzočnosti, kar pa ni v nasprotju z določbo Dovoljenja,¹⁵ ki določa, da se smejo vsa dela opravljati samo v prisotnosti železniškega varnostnega čuvaja. Priprava dela še ne pomeni, da se je delovni proces že začel. To opravilo tudi ni v vzročni zvezi z delovno nezgodo, saj pri prenosu agregata ni nastala škoda. Nesprejemljiv je zato po stališču druge toženke zaključek, da je podana vzročna zveza že s tem, da čuvaj ni preprečil prenosa agregata do jaška. Šele kasnejše ravnanje zavarovanca tožeče stranke, tj. delavca C. C., je povzročilo nevarnost, zaradi katere se je zgodila nesreča. Čuvaj po mnenju druge toženke ni mogel – upoštevajoč dejstvi, da je bil delavec C. C. seznanjen s prepovedjo začetka dela brez čuvajevega izrecnega dovoljenja in da sta delavca zagotovila, da ne bosta pričela z delom, dokler jima ne bo tega izrecno dovolil – pričakovati, da bo zavarovanec tožeče stranke kljub temu poskušal zagnati agregat.

29Pritožbeno sodišče se s citiranimi očitki prvostopenjskemu sodišču ne strinja in ne sledi argumentaciji, ki jo ponuja druga toženka. V okoliščinah danega primera, ko se je večkrat dogajalo, da so delavci prve toženke začeli z delom brez navzočnosti čuvaja (ali pa so z deli začeli še preden jim je dal dovoljenje), se druga toženka zoper zahtevek tožeče stranke na temelju 86. člena ZZVZZ ne more učinkovito braniti z navedbo, da je bil delavec C. C. seznanjen s prepovedjo začetka dela brez čuvajevega izrecnega dovoljenja in da sta delavca zagotovila, da ne bosta pričela z delom, dokler jima ne bo tega izrecno dovolil, niti z navedbo, da čuvaj ni ravnal v nasprotju z Dovoljenjem, ker sta delavca prinesla agregat do jaška v njegovi navzočnosti. Ni namreč res, kar trdi druga toženka v pritožbi, da čuvaj druge toženke ni mogel pričakovati, da bo zavarovanec tožeče stranke kljub njegovi prepovedi in kljub zagotovilu, da ne bo pričel z delom, poskušal zagnati agregat. Glede na splošno prakso delavcev prve toženke je lahko pričakoval ravno to¹⁶ in je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da bi v danih okoliščinah moral preprečiti že sam prenos agregata, saj bi s tem zadržal začetek del, opozorilniki pa še tudi niso bili postavljeni. Če tega ne bi mogel zadržati, pa delavcev ne bi smel pustiti samih. Upoštevaje dejstvo, da se je taka praksa večkrat ponovila, bi razen opozarjanja čuvaj moral ukrepati še kako drugače, na primer pri pristojnih službah druge toženke za odvzem Dovoljenja ali podobno.¹⁷ Ker je čuvaj vedel (sam je namreč tako izpovedal), da se ravnanje, da delavci prve toženke nanj niso počakali ali pa so z deli začeli še preden jim je dal dovoljenje, ponavlja, je bil očitno seznanjen s tem, da njegova navodila za varno opravljanje dela ne zadostujejo. Ker je bila njegova edina naloga, da skrbi za varstvo delavcev na železniškem območju, saj je delo ob progi, ko ta ni zaprta, izrazito nevarno, bi torej nedvomno moral ravnati aktivneje, da bi tako delavcem kot tudi prvi toženki kot njihovemu delodajalcu dal vedeti, kako ravnati (oziroma, da je ponavljajoče ravnanje delavcev v nasprotju s čuvajevimi navodili, nedopustno). Železniški varnostni čuvaj nikakor ne bi smel dopustiti, da se – ob tem, da proga še ni bila ustrezno označena – tako nevarna dela opravljajo v njegovi odsotnosti. Njegova navzočnost je bila v skladu z Dovoljenjem ključen varnostni ukrep in nobena izjema od tega ni bila predvidena. To pa pomeni, da tudi pritožbeni očitek, da čuvaj ni kršil pravilnikov, veljavnih zanj kot čuvaja, in Dovoljenja, ni utemeljen.

30Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen materialnopravni sklep druge toženke iz pritožbe, da je v smislu drugega stavka prvega odstavka 86. člena ZZVZZ pogoj za njeno odgovornost huda malomarnost progovnega čuvaja. Navedena določba namreč določa odgovornost delodajalca, če delavec ravna namenoma ali iz malomarnosti (in ne hude malomarnosti).¹⁸

31Končno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni navedlo dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je čuvaj ravnal (hudo) malomarno. Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, da je delavec druge toženke povzročil nesrečo iz hude malomarnosti. Huda malomarnost se, kot obrazloženo, niti ne zahteva. O malomarnosti izrecno ni reklo ničesar. Po oceni pritožbenega sodišča pa takšna ugotovitev dovolj jasno izhaja iz tega, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v odnosu do druge toženke (pri čemer je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da – glede na navedeno – ni dvoma, da so njeni delavci ravnali malomarno in da je zato njena odgovornost po 86. členu ZZVZZ izkazana), iz obrazložitve v 21. točki izpodbijane sodbe, kakšno ravnanje bi se v dani situaciji pričakovalo od železniškega varnostnega čuvaja¹⁹ ter iz izrecnega sklicevanja na drugi v zvezi s prvim odstavkom 86. člena ZZVZZ.

32Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba pa je v izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo druge toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

33Kadar sodišče pritožbo zavrne, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Nobena od toženk s svojo pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Gre za Dovoljenje za delo na železniškem območju št. 1/2017 z dne 16. 12. 2016; v nadaljevanju: Dovoljenje.
² Zavod ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec (prvi in drugi odstavek 86. člena ZZVZZ).
³ Tj. delovodja, zaposlen pri prvi toženki. Ker je le-temu tožeča stranka očitala, da je delavcem, med drugim torej tudi poškodovanemu C. C., odredil delo še preden je bilo delovno območje ustrezno zavarovano (tj. preden je progovni čuvaj postavil ustrezno signalno oznako), ni res, kar trdi prva toženka v pritožbi, in sicer, da tožeča stranka v tem postopku niti ni trdila, da je D. D. delavca odložil na delovišču z nalogo, da pripravita teren za nadaljevanje del, saj sta s tem namenom tudi imela s sabo agregat (za kar se je v postopku izkazalo, da se je zgodilo pred zavarovanjem območja). Čeprav trditve tožeče stranke niso bile tako določne, je ugotovitev prvostopenjskega sodišča mogoče „subsumirati“ v njihov okvir.
⁴ Izveden dokazni postopek in ocena izvedenih dokazov sta natančno opisana v 15. in 16. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pa jima v celoti pritrjuje.
⁵ Po smislu gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
⁶ Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve zapisalo, da je bil poučen o pravilnem načinu dela.
⁷ Prim. prejšnjo točko obrazložitve te sodbe.
⁸ Pravilno prva toženka.
⁹ Kar že po logiki stvari pomeni, da je opustila dolžan nadzor nad delom svojih delavcev.
¹⁰ S tem pa – ob upoštevanju izpovedbe E. E. – po smislu priznala, da nadzor nad deli ni bil (dosledno) izvajan.
¹¹ O pomanjkanju nadzora pa je mogoče sklepati že na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke oziroma je to po naravi stvari zaobjeto v ugotovitvi dopuščanja nevarne prakse opravljanja dela pri prvi toženki.
¹² Ravnanje oškodovanca C. C., ko je ta stopil na železniško progo in počepnil, brez da bi imel za to dovoljenje ali da bi vsaj preveril, ali se iz katere koli smeri približuje vozeči vlak, primerja s „tistimi zavestnimi človekovimi ravnanji, ki pomenijo tako resno ogrožanje zdravja ali celo življenja, da jih je po zunanjih znakih mogoče primerjati s samomorilnimi ravnanji oziroma ravnanji, ki so jim vsaj objektivno podobni oziroma se jim zelo približajo (prim. 8. točka pritožbe).
¹³ Za kar niti ne gre. Pravno relevanten vzrok je iskati v opustitvah prve toženke.
¹⁴ Kar pomeni, da ni pravilna pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ignoriralo vso dokumentacijo in izpovedbe prič o tem, da je bil dobro poučen o varnosti pri delu na območju železnice itd.
¹⁵ Tj. Dovoljenja za delo na železniškem območju št. 1/2017 z dne 16. 12. 2016.
¹⁶ Zaradi česar tudi vzročna zveza ni bila prekinjena z ravnanjem zavarovanca tožeče stranke, kar je že bilo pojasnjeno.
¹⁷ Prim. 92. člen Zakona o varnosti v železniškem prometu; RS 61-3295/2007.
¹⁸ Prim. VSL sodba I Cpg 861/2011.
¹⁹ V 86. členu ZZVZZ je navedeno, da ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Posebej o hudi malomarnosti torej ne govori. Ni jasno, zakaj torej druga toženka v pritožbi uveljavlja, da bi v konkretnem primeru morala biti izkazana huda malomarnost. Govori pa o tem odločba VSL sodba I Cpg 566/2011.