VSC Sodba Cp 229/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka v višini 942,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Oris zadeve

1Tožnik je v tej zadevi od toženca zahteval povrnitev stroškov zdravljenja, ki jih je iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja plačal za zdravljenje svojega zavarovanca A. A. (v nadaljevanju tožnikov zavarovanec).

Po tožbenih trditvah je te stroške povzročil toženec, ker je dne 19. 9. 2019 okoli 18.50 ure na parkirnem prostoru družbe B. d. o. o., ..., pred glavnim vhodom v podjetje s silo odrinil tožnikovega zavarovanca, ki se je telesno poškodoval, s čimer naj bi toženec storil kaznivo dejanje (trditve v tožbi). V nadaljevanju postopka je tožnik navedel še (trditve v vlogi z dne 22. 1. 2025 na r. št. 22), da sta bila njegov zavarovanec in toženec v času škodnega dogodka zaposlena na istem delovnem mestu (varnostnik), da sta imela oba enake delovne pristojnosti oziroma naloge, da toženec takrat ni bil nadrejen njegovemu zavarovancu, in da zato toženec ni imel pristojnosti, da pri tožnikovem zavarovancu opravi alkotest, ali da se odloči, da tožnikov zavarovanec ne more nastopiti dela ali biti na svojem delovnem mestu. Toženčeva grožnja, da tožnikov zavarovanec ne sme nastopiti dela in da mora pred tem opraviti alkotest, je bila po njegovem zato neprimerna in izrečena izključno z namenom provokacije. S to trditvijo je tožnik odgovoril na toženčev ugovor, da je bil tožnikov zavarovanec takrat pod vplivom alkohola, in da je sporni incident izzval sam, zato da mu ne bi bilo treba "opraviti alkotesta".

2Sodišče prve stopnje je na podlagi nespornih dejstev (prim. drugi odstavek 1. točke obrazložitve in 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotovilo, da je do poškodbe tožnikovega zavarovanca prišlo v dogodku na parkirišču družbe B., d. o. o., ki se je zgodil 19. 9. 2019 okoli 18.50 ure. Ugotovilo je, da sta bila tako toženec kot tožnikov zavarovanec takrat zaposlena kot varnostnika z delovnim mestom na omenjeni lokaciji. Takrat je toženec opravljal delo varnostnika, tožnikov zavarovanec pa je v službo šele prihajal zaradi začetka njegove izmene. Ob prihodu tožnikovega zavarovanca na to lokacijo se je med njim in tožencem vnel prepir, v katerem je toženec potisnil tožnikovega zavarovanca na tla, pri čemer je ta utrpel poškodbo komolca.

3Sodišče je presojo zahtevka oprlo na določbe prvega¹, drugega² in tretjega³ odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Presodilo je, da je šlo glede na ugotovljena dejstva za škodni dogodek "vsaj z zvezi z delom [...], če že ne pri delu", in je zato za tožbeni zahtevek po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ pasivno legitimiran toženčev takratni delodajalec in ne delavec (toženec). Nadalje je presodilo, da zato, ker toženec za to dejanje ni bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, niso izpolnjeni pogoji za presojo zahtevka po tretjem odstavku 86. člena ZZVZZ, pri tem pa kot bistveno upoštevalo toženčevo ustavno pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Povzetek navedb iz tožnikove pritožbe in toženčevega odgovora na pritožbo

4Tožnik navaja, da je sodba zanj popolno presenečenje in da je sodišče grobo kršilo načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, saj je bilo - vsaj glede na pravno naziranje izpodbijane sodbe - zaslišanje toženca in prič nepotrebno. Po njegovem je zaključek, da je toženec škodo povzročil v zvezi z delom, če že ne na delu, nejasen, nelogičen in nezadostno obrazložen. Toženec poleg tega do zaključka prvega naroka ni podal ugovora v tej smeri, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo "ugotavljalo" na podlagi nezatrjevanih razlogov, s čimer je preseglo trditveno podlago. S tem, ko ni odločilo o vseh dokaznih predlogih oziroma je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju hčere tožnikovega zavarovanca, je zagrešilo kršitev postopka.

Nadalje tožnik izpodbija zaključek, da je šlo za povzročitev škode pri delu. Pojasnjuje, da je do napada na njegovega zavarovanca s strani toženca prišlo izključno zaradi njunega predhodnega osebnega spora. Po njegovem do dogodka niti ni prišlo na delovnem mestu (v t. i. "kapiji"), saj sta bila oba udeleženca takrat na parkirišču pred glavnim vhodom v podjetje B., d.o.o. Toženec je že zaključil z delom in ni bil več v "kapiji", pač pa se je na parkirišču pogovarjal z C. C. in čakal na predajo izmene s tožnikovim zavarovancem, ki dela sploh še ni nastopil. Tožencu v tej zadevi ni mogoče očitati kršitev predpisov iz varstva pri delu, posledično pa tudi ne njegovemu delodajalcu, družbi Č. d. o. o. Ravnanja toženca ni mogoče pripisati izvrševanju njegovih delovnih nalog. Toženec ni bil izzvan z nedostojnim ali surovim ravnanjem tožnikovega zavarovanca.

Sodišče bi moralo upoštevati, da bi lahko toženec to dejanje storil "tudi brez zveze z delodajalcem". Tudi če toženec tega dne ne bi "opravljal dela na delovnem mestu varnostnik [...], bi zaradi predhodnega spora [...] prišlo do škodnega dogodka [...] na drugem kraju in v drugem času". Spor med tožnikovim zavarovancem in tožencem je bil namreč časovno povezan. Toženec je očitno čakal na tožnikovega zavarovanca in je zato odšel "iz kapije", zaradi česar ni šlo za dejanje pri delu ali v zvezi z njim. Da ne gre za odgovornost delodajalca potrjuje tudi to, da poškodbe niso obravnavali kot poškodbe pri delu. Poleg tega je zoper toženca zaradi tega dogodka tekel predkazenski postopek zaradi kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe. Da ne gre za škodo, ki bi nastala pri delu ali v zvezi z delom, je tožnik utemeljeval še z judikatom revizijskega sodišča III Ips 4/2024. Vztraja pri stališču, da je svoj zahtevek pravilno opiral na prvi odstavek 86. člena ZZVZZ.

V pritožbi tožnik navaja še, da je toženec podredno odgovoren tudi zato, ker je škodo povzročil s kaznivim dejanjem. Po pritožbenih navedbah bi moralo sodišče upoštevati, da je bila kazenska ovadba zoper toženca zavržena, ker je toženec v roku, določenem v sklepu o odložitvi kazenskega pregona, izpolnil dogovorjene obveznosti. Sodišče bi moralo zato šteti, da je šlo za kaznivo dejanje. Nepošteno bi bilo, da se tožnica ne sme sklicevati na kaznivo dejanje zgolj zato, ker je prišlo do odložitve pregona in nato do zavrženja kazenske ovadbe po določbah 162. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

5Toženec je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnil vse tožničine pritožbene navedbe.

Presoja pritožbenih navedb

6Pritožba ni utemeljena

Glede materialnopravne podlage

7V sodni praksi še ni popolnoma razrešeno vprašanje (vsaj ne z učinkom precedenčne odločitve⁴), ali imajo zahtevki po določbah 86. člena ZZVZZ in 87. člena ZZVZZ pravno naravo odškodninskega⁵, subrogacijskega ali celo regresnega zahtevka⁶. Ne glede na njihovo pravno naravo pa je že na podlagi gramatikalne razlage teh določb jasno, v katerih primerih je za terjatev iz naslova povrnitve plačanih stroškov zdravljenja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pasivno legitimiran delavec in v katerih njegov delodajalec.

8V primerih, ko so stroški zdravljenja posledica opustitve ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi, jih mora tožnici po določbi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ povrniti delodajalec zavarovane osebe. Glede na vsebino tožbene podlage in ugotovljene dejanske okoliščine je uporaba navedene pravne podlage v tej zadevi izključena. Nanjo se tožnica niti ne sklicuje. Enako velja za dejanski stan iz drugega odstavka 87. člena ZZVZZ. V obeh primerih gre povrnitev stroškov zdravljenja, kritih iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so posledica krivdnega ravnanja delodajalca.

9Ko gre za stroške zdravljenja, ki so nastali pri delu ali v zvezi z delom, je delavec za njihovo povrnitev tožniku po določbah 86. člena ZZVZZ neposredno pasivno legitimiran le, če jih je povzročil s kaznivim dejanjem (tretji odstavek 86. člena ZZVZZ). Če gre stroške zdravljenja, ki jih je delavec povzročil pri delu ali v zvezi z delom, vendar ne gre za kaznivo dejanje, jih mora tožniku vedno povrniti delavčev delodajalec (drugi odstavek 86. člena ZZVZZ) in ne delavec.⁷ Ob predpostavki, da imajo tožnikove terjatve odškodninskopravni značaj, gre za zahtevek, ki podobno kot določba prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ)⁸, določa objektivno odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec⁹.

Vendar pa tožnikovi zahtevki po 86. členu ZZVZZ niso povsem identični upravičenjem oškodovancev iz določb 147. člena OZ. Zahtevek tožnika je zaradi določbe 89. člena ZZVZZ¹⁰ namreč izključen, če bi imel tožnikov zavarovanec do delavca (toženca) odškodninsko terjatev na podlagi pravil o neposlovni objektivni odškodninski odgovornosti.¹¹ Delodajalec po določbah 86. člena ZZVZZ tožniku torej odgovarja zgolj za stroške, ki jih je njegov delavec povzročil krivdno.

Po določbi drugega odstavka 147. člena OZ lahko oškodovanec povrnitev škode poleg delodajalca zahteva tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. Tožnik takšnega materialnopravnega upravičenja po določbah 86. člena ZZVZZ nima. Če je delavec stroške zdravljenja povzročil pri delu ali v zvezi z delom, pa čeprav namenoma, in ne gre za kaznivo dejanje, jih mora po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ tožniku povrniti delavčev delodajalec. Določba drugega odstavka 86. člena ZZVZZ izrecno izključuje uporabo prvega odstavka navedenega člena in s tem neposredno odgovornost delavca, tudi če je stroške povzročil namenoma. Ker imajo določbe ZZVZZ v razmerju do OZ značaj lex specialis (drugi odstavek 1. člena OZ), je pri tovrstnih zahtevkih uporaba drugega odstavka 147. člena OZ posledično izključena.

Uporaba materialnega prava v konkretni zadevi

10Sodišče prve stopnje je dejstva o dogodku, na katerem temelji tožbeni zahtevek, ugotovilo na podlagi med strankama neprerekanih dejstev (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik omenjenih dejstev v pritožbi ne izpodbija. V pritožbi sicer navaja številna dodatna in spremljajoča dejstva, ki pa so materialnopravno nepomembna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tako v pritožbi navaja, (i.) da je bil škodni dogodek posledica predhodnega osebnega spora med tožencem in tožnikovim zavarovancem, ki z njunimi delovnimi obveznostmi nima nobene povezave, (ii.) da v času dogodka nista bila več na svojem običajnem delovnem mestu (pri vhodu oziroma v "kapiji"), pač pa na parkirišču pred poslovno stavbo, (iii.) da je toženec takrat že zaključil z delom, (iv.) da toženec s svojim obnašanjem ni z ničemer izvrševal predvidenih ali odrejenih službenih nalog obveznosti, (v.) in da tožnikov zavarovanec z ničemer (npr. s svojo alkoholiziranostjo) ni izzval toženčevega ravnanja.

11Tožnik v pritožbi ne navaja, da bi omenjene trditve pravočasno podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. S svojimi pritožbenimi navedbami zato ni izkazal, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹², ker se do teh trditev ni opredelilo. Omenjene pritožbene navedbe imajo zato v tem pritožbenem postopku lahko le značaj nedovoljene pritožbene novote iz 337. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

12Pritožbeno sodišče dodaja, da gornje navedbe ne morejo izpodbiti pravilnosti končne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da gre pri sporni terjatvi za škodo, ki je nastala pri delu ali v zvezi z delom, tudi če bi jih tožnik dokazal.

Pri besedni zvezi "delo in v zvezi z delom" gre za nedoločni pravni pojem oziroma za pravni standard, ki ga mora sodišče razlagati v vsakem posamičnem primeru, vendar skladno za namenom zahtevkov iz 86. člena ZZVZZ in 87. člena ZZVZZ. Namen omenjenih določb je, da delodajalec odgovarja za stroške zdravljenja, ki so posledica opravljanja dela v njegovo korist in pod njegovim neposrednim nadzorom. Po presoji pritožbenega sodišča gre za škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom, ko delavec izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti do svojega delodajalca oziroma prispeva k doseganju ciljev, zaradi katerih ga je delodajalec zaposlil.

Tožnik v pritožbi pritrjuje dejanski ugotovitvi sodišče prve stopnje, da je do dogodka prišlo kot sta bila toženec in tožnikov zavarovanec na parkirišču pred poslovno stavbo v fazi predaje dela kot varnostnika po koncu toženčeve izmene in pred začetkom izmene tožnikovega zavarovanca. Omenjeno delo je tudi po presoji pritožbenega sodišča nujni sestavni del toženčevih delovnih obveznosti oziroma vsaj povezan z njimi, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo vsaj za dogodek v zvezi z delom, materialnopravno popolnoma pravilen. Ta presoja ne bi bila drugačna niti, če bi tožnik dokazal, da je do dogodka prišlo po tem, ko se je toženčev formalni delovni čas že iztekel in je toženec zaključil s svojo izmeno, ali na kraju, ki ni toženčevo formalno (s pogodbo dogovorjeno) delovno mesto. Predaja dela sodelavcu po zaključku izmene na parkirišču poslovne stavbe je brez sence dvoma opravilo, ki je vsaj v zvezi z delom, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Presoja bi bila povsem enaka, tudi če bi bil eden ali oba udeleženca dogodka pod vplivom alkohola. Tudi v takšnem primeru bi šlo namreč še vedno za stroške, ki so nastali pri delu ali v zvezi z delom, zato zanje po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ odgovarja delodajalec tistega delavca, ki je te stroškov povzročil po svoji krivdi. Na to presojo ne vpliva niti dejstvo, ali je bila poškodba tožnikovega zavarovanca v delovnopravnem smislu opredeljena kot poškodba pri delu ali ne.

13Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delom, je ob ugotovljenih dejstev povsem jasen, preverljiv in brez notranjih nasprotij, zato ni obremenjen s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena graja v tej smeri je povsem splošna in neobrazložena, zato je sodišče preizkus glede obstoja te kršitve opravilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

14Zadeve ne spreminja niti pritožbena trditev, da bi lahko do škode zaradi predhodnega osebnega spora prišlo tudi "brez zveze z delodajalcem". Takšna možnost sicer obstoji, vendar je povsem hipotetična, in ob ugotovljenih dejstvih glede na določbe 86. člena ZZVZZ ne more privesti do drugačnih materialnopravnih zaključkov.

15Tožnik s sklicevanjem na judikat III Ips 4/2024 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije utemeljuje, da v konkretnem primeru ne gre za povzročitev škode pri delu ali zvezi z delom. Iz celote (v tem delu dokaj nejasne) pritožbe je mogoče razbrati (prim. pritožbene trditve iz tretjega odstavka na 5. strani pritožbe in iz drugega odstavka 4. strani pritožbe), da po tožnikovem stališču ne gre za škodo pri delu ali v zvezi z delom, ker tožencu ni mogoče očitati, da je kršil predpise o varnem delu, saj naj bi šlo izključno za toženčevo osebno reakcijo zaradi predhodnega osebnega spora s sodelavcem.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da odgovornost delodajalca po drugem odstavku 86. člena ZZVZZ ni omejena na primere, ko delavec krši predpise o varnem delu, pač pa zajema odgovornost za vso škodo, ki je nastala pri delu ali v zvezi z delom. Pomembno je le, da je delavčevo ravnanje krivdno. Ni torej nujno, da delavčevo krivdno ravnanje ustreza kršitvi pravil o varnosti in zdravju pri delu. Tudi sicer pritožbeno sodišče dodaja, da si je težko zamisliti, da delavec s fizičnim napadom na drugega delavca, na čemer tožnik ves čas gradi svoj zahtevek, ne bi predstavljal kršitve pravil o varnosti in zdravju pri delu po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1)¹³.

16Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje ugotavljati, ali je toženec v dogodku, na katerem tožnik utemeljuje svoj zahtevek, storil kaznivo dejanje.

Med strankama je bilo nesporno, da je bila kazenska ovadba zaradi spornega dogodka zoper toženca zavržena. Gre za odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano v smislu določbe 14. člena ZPP. Če kazensko sodišče ne izda končne odločbe, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano, lahko pravdno sodišče kot predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem in ali je povzročitelj (toženec) kazensko odgovoren, le tedaj, ko se tehtanje med načelom domneve nedolžnosti (27. člen Ustave Republike Slovenije - URS) in med tožnikovo pravico do sodnega varstva (23. člena URS) izide v korist pravice do sodnega varstva.¹⁴ Sodna praksa je prednost pravice do sodnega varstva prepoznala v primerih, ko toženec ni bil obenem domnevni storilec očitanega kaznivega dejanja, ko je domnevni storilec že umrl, in ko je tožnik uveljavljal zelo obsežno (ne)premoženjsko škodo, ki je nastala zaradi protipravnega posega v njegove druge ustavne pravice.

17Če bi pravdno sodišče v tej zadevi kot predhodno vprašanje ugotavljalo kazensko odgovornost toženca, bi s tem neposredno poseglo v domnevo njegove nedolžnosti, kakor je v svoji presoji pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Poseg v to pravico bi bil mogoč le v primeru, če bi bilo na drugi strani poseženo še v kakšno drugo tožnikovo pomembno ustavno varovano vrednoto in ne samo v pravico do sodnega varstva.

Pri tem je pomembno, da tožnik zahteva povračilo stroškov, ki jih je izplačal kot nosilec socialnega zavarovanja iz zbranih prispevkov obveznega javnega zdravstvenega zavarovanja. Končni cilj tožnikovega zahtevka je torej v zaščiti javnih sredstev. Pri nadaljnji presoji, ali pretehta tožnikova pravica do sodnega varstva, nadalje ni nepomembno, da je tudi institut odloženega pregona iz 162. člena ZKP zakonodajalec vgradil v pravni sistem v javnem interesu. Diskrecijska pravica tožilca, ki se odloči zanj, zato ne pomeni samodejno, da je toženec storil kaznivo dejanje kot to zmotno meni pritožba. Tehtanje zgoraj naštetih okoliščin (zaščita toženčeve domneve nedolžnost in zaščita javnih finančnih sredstev na drugi strani) se posledično zato ne izteče v prid tožnikovi pravici do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je posledično utemeljeno odklonilo ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in toženčeve odgovornosti kot predhodnega vprašanja v pravdnem postopku.

Glede postopkovnih kršitev

18Pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom, da je bilo izvajanje dokazov zaslišanji v okoliščinah te zadeve res nepotrebno in v nasprotju z načelom ekonomičnosti, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Česa takšnega pritožba niti ne zatrjuje.

Izvajanje dokazov, čeprav nepotrebno, še ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Za sodbo presenečenja gre v primeru, ko se sodišče v končni odločbi opre na pravno podlago, ki je stranka kljub svoji skrbnosti ni mogla predvideti, in zato temu ustrezno ni mogla dopolniti svoje trditvene podlage.¹⁵ Tudi česa takšnega pritožba ne uveljavlja.

19Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev razpravnega načela (7. in 212. člena ZPP) z navedbo, da je sodišče presojalo toženčevo pasivno legitimacijo brez podanega ugovora toženca. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo (prim. 10. točko izpodbijane sodbe), da mora sodišče ne glede na trditveno podlago preverjati obstoj toženčeve pasivne legitimacije. Pritožbeno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj gre pri tem za uporabo materialnega prava, ki je pridržano sodišču in na katerega mora paziti po uradni dolžnost.

Tožnik v pritožbi sploh ne zatrjuje, da bi sodišče dejstva o dogodku ugotovilo mimo postavljenih trditev, zato s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspel izkazati kršitve razpravnega načela.

20Pritožnik pa utemeljeno uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave oziroma procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju hčere tožnikovega zavarovanca. Za tovrstno procesno kršitev gre, če sodišče zavrnitve izvedbe dokaznega predloga ne obrazloži¹⁶, ali če izvedbo dokaznega predloga zavrne iz ustavno nedopustnih razlogov¹⁷. Pri presoji obstoja navedene procesne kršitve je pritožbeno sodišče, ker nanjo ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v celoti vezano na vsebino pritožbenih navedb. Tožnik je s tem dokaznim predlogom izpodbijal toženčevo trditev, da je bil tožnikov zavarovanec v času spornega dogodka pod vplivom alkohola (zapisnik glavne obravnave z dne 11. 3. 2025 na r. št. 27).

21Pritožbeno sodišče je zaradi odprave omenjene procesne kršitve opravilo pritožbeno obravnavo (določbe 347. člena ZPP). Odločanje o izvedbi posameznega dokaznega predloga posredno spada v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče razlogov za zavrnitev dokaznega predlogov ni moglo dopolnitvi sámo na seji zgolj z vpogledom v trditve strank in listine v spisu¹⁸, pač pa se je moralo na podlagi ustnega in neposrednega obravnavanja na pritožbeni obravnavi opredeliti do vseh dokaznih predlogov, s katerimi sta stranki dokazovali in izpodbijali trditev, da je bil ob tožničin zavarovanec v dogodku alkoholiziran.

22Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi obema strankama predočilo, da je za materialnopravno presojo, ali je škoda v dogodku, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi neprerekanih dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP), nastala pri delu ali v zvezi z delom, povsem nepomembno, ali je bil takrat tožnikov zavarovanec pod vplivom alkohola ali ne (razlogi iz 12. točke te sodbe). Pritožbeno sodišče je zato zaradi materialnopravne nepomembnosti tega dejstva na pritožbeni obravnavi zavrnilo dokazne predloge obeh strank, s katerimi sta dokazovali oziroma izpodbijali to trditev (dokazni predlog tožnika za zaslišanje hčere tožničinega zavarovanca, dokazni predlogi toženca za njegovo zaslišanju, za zaslišanje priče C. C. in za ogled predloženega videoposnetka).

S tem, ko je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi navedlo razloge za zavrnitev teh dokaznih predlogov, je odpravilo ugotovljeno procesno kršitev, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje. Razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov, ki jih je pritožbeno sodišče razkrilo že na pritožbenih obravnavi, ni grajala nobena od strank.

Končna presoja pritožbe

23Ker po odpravi ugotovljene procesne kršitve ostali zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

24Tožnik mora tožencu povrniti njegove potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

Toženec je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 366,00 EUR (priglašenih 500 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR), do nagrade za pristop na pritožbeno obravnavo v višini 457,50 EUR (625 točk in 22 % DDV po tar. št. 21/5 OT), za odsotnost na poti 58,56 EUR (80 točk in 22 % DDV na podlagi 6/4. člena OT), za kilometrino znesek v višini 60,20 EUR (140 km po 0,43/km na podlagi 10. člena OZ OT), skupaj torej do 942,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

¹ Zavod ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (prvi odstavek 86. člena ZZVZZ).
² Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec (drugi odstavek 86. člena ZZVZZ).
³ Povrnitev povzročene škode iz prejšnjega odstavka ima Zavod pravico zahtevati tudi od delavca, če je povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe s kaznivim dejanjem (tretji odstavek 86. člena ZZVZZ).
⁴ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) II Ips 259/2017 (7. točka obrazložitve).
⁵ Franc Seljak v Pravosodni bilten št. 2/2020: Odškodninski zahtevki ZPIZ in ZZZS, stran 63 in naslednje (5. točka članka).Odločba VSRS III Ips 8/2008.
⁶ Boštjan Savšek v Pravni praksi št. 3-4/2018: Subrogacijska ali regresna narava povračilnih zahtevkov.Odločbe VSRS III Ips 109/2009, III Ips 1/2014 in III Ips 122/2011.
⁷ V razmerju med delodajalcem in delavcem lahko sicer pride do uveljavitve regresnih zahtevkov po tretjem odstavku 147. člena OZ.
⁸ Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena OZ).
⁹ Franc Seljak: prav tam (točka 7.2. članka)
¹⁰ V primerih iz 86. in 87. člena tega zakona se šteje, da je Zavod imel škodo, ne glede na to, da so nevarnosti zajete z zdravstvenim zavarovanjem po tem zakonu (89. člen ZZVZZ).
¹¹ Franc Seljak: prav tam (prvi odstavek točke 6.1. članka in točka 7.2. članka).
¹² Na to procesno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pač pa zgolj v mejah pritožbenih navedb.
¹³ Delavec mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (prvi odstavek ZVZD-1).
¹⁴ Odločba VSRS II Ips 203/2017 (17. točka obrazložitve).
¹⁵ Odločba VSRS II Ips 75/2016.
¹⁶ Prim. odločbo VSRS II Ips 329/2017.
¹⁷ Prim. odločbo VSRS II Ips 59/2024 (11. in 12. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa).
¹⁸ Prim. odločbo VSRS 329/2017 (8. točka obrazložitve).