VSL sodba I Cp 2089/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku:

Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine ID: ..., poslovnega prostora na naslovu ..., Domžale.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 7.729,67 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožničine lastninske pravice na poslovnem prostoru in tudi podredni tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi tožena stranka tožeči izstavila listino, na podlagi katere bi lahko tožeča stranka vpisala svojo lastninsko pravico. Poleg tega je sodišče tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 5.102,77 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Opozarja, da je bil vse od 30. 12. 1948 kot ustanovitelj tožene stranke v sodnem registru vpisan Okrajni ljudski odbor Kamnik. Vendar pa so bili ljudski odbori v letu 1959 ukinjeni, tedaj so nastale nove občine. Ureditev občin je bila nekajkrat spremenjena. Glede na zakonodajne spremembe, ki jih tožeča stranka natančneje analizira v pritožbi, je očitno, da Okrajni ljudski odbor Kamnik 1. 4. 1991 ni mogel biti ustanovitelj tožene stranke. Nadomestile so ga občine, med njimi tudi tožeča stranka, četudi to ni vpisano v sodnem registru, ker se pač ni prilagajal dejanskemu stanju in sprejetim predpisom. 15. 12. 1967 je bil objavljen sklep skupščine Občine Domžale, da se Lekarna Domžale pripoji Lekarni Kamnik. Od tedaj dalje je tožeča stranka delovala kot eden od ustanoviteljev tožene, kar je razvidno tudi iz zapisnika sveta tožene stranke s 27. 12. 1973. Iz arhiva sodnega registra je videti, da je v letu 1975 tožeča stranka odpoklicala in imenovala člana sveta tožene stranke. V letu 1981 pa je bil sklenjen samoupravni sporazum o združevanju dela delavcev v delovni organizaciji Lekarna Kamnik, ki v 1. členu določa, da se združujejo delo in sredstva Občin Kamnik, Domžale in Litija. Z vsem tem je tožeča stranka postala soustanoviteljica tožene v smislu Zakona o združenem delu (ZZD). Ker vpis ustanoviteljev oziroma njihovih sprememb v sodni register ni imel konstitutivnega učinka, vse opisano izkazuje, da je bila tožnica ustanoviteljica.

Okoliščina, da tožnica ni edina ustanoviteljica, ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zakon o zavodih (ZZ) ne določa roka, v katerem se morajo soustanovitelji dogovoriti o ureditvi lastninskih razmerij. Sodišče je spregledalo specifičnost ustanoviteljev tožene stranke, to je, da so občine, ki morajo ravnati v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS). Občine zadeve iz svoje pristojnosti urejajo z odloki, ki jih sprejemajo občinski sveti. Da so torej občine uredile lastninska razmerja v zvezi z Javnim zavodom mestne lekarne so 8. 7. 1998 sprejele odlok o ustanovitvi Javnega zavoda mestne lekarne, ki je v 14. členu določal, da tožena stranka upravlja s sredstvi in premoženjem, s katerim je bilo zagotovljeno opravljanje dejavnosti ob uveljavitvi ZZ. V letu 2007 pa je bil sprejet nov odlok, ki je še bolj eksplicitno določil, da tožeča stranka toženi stranki da v upravljanje lekarno na naslovu …, Domžale. Ker je bila nepremičnina kupljena v letu 1980, zaradi česar je bila 1. 4. 1991 sredstvo tožene stranke, je v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZZ prešla v last ustanoviteljic.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Vztraja, da tožeča stranka ni naslednica Okrajnega ljudskega odbora Kamnik in da listine, ki jih je predložila, ne izkazujejo, da je postala soustanoviteljica tožene stranke pred letom 1992.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s prehodno določbo 1. odstavka 65. člena ZZ postane s 1. 4. 1991 premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz 1. odstavka 62. člena ZZ, ki nadaljuje delo kot zavod, lastnina ustanovitelja te organizacije.

6Sporna nepremičnina predstavlja poslovni prostor, v katerem je tožena stranka opravljala svojo dejavnost. Od nakupa dalje je bil objekt v uporabi delovne organizacije, ki je opravljala lekarniško dejavnost, in je na podlagi 1. odstavka 62. člena ZZ s 1. 4. 1991 nadaljevala delo kot zavod. Po določbah ZZD je poslovni prostor predstavljal produkcijsko oziroma delovno sredstvo te delovne organizacije(1). Kot tak je bil družbeno sredstvo v družbeni lastnini v upravljanju te delovne organizacije. 1. odstavek 14. člena ZZD je lastninsko pravico na delovnih sredstvih popolnoma izključeval, kar je logična posledica takratne koncepcije družbene lastnine, ki je bila vezana izključno na namen in način uporabe stvari.(2) Glede na zgoraj opisano višje sodišče ugotavlja, da gre pri spornem poslovnem prostoru nedvomno za premoženje, ki se je lastninilo po 1. odstavku 65. člena ZZ. Tako so nepomembne ugotovitve sodišče prve stopnje v 8. točki izpodbijane sodbe o tem, kdo naj bi prispeval sredstva za nakup spornega poslovnega prostora.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšno premoženje postane lastnina ustanovitelja te organizacije. Vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka nedvomno ustanoviteljica šele od 20. 11. 1992. S predložitvijo sklepa Skupščine Domžale s 15. 12. 1967, iz katerega izhaja, da se je Lekarna Domžale pripojila k Lekarni Kamnik (priloga A11), nato pa še s predložitvijo sklepov, ki izkazujejo, da je odtlej tudi dejansko opravljala ustanoviteljske funkcije (prilogi A12 in A13), je tožeča stranka (še posebej ob upoštevanju časovne oddaljenosti) nedvomno dokazala, da je bila soustanoviteljica tožene stranke od decembra 1967 dalje. Tožeča stranka pravilno opozarja, da vpis v register ni konstitutiven, zato po prepričanju višjega sodišča kot izkaz, da je tožeča stranka ustanoviteljica tožene stranke zadošča predložitev sklepa o pripojitvi Lekarne Domžale, še posebej tudi zato, ker iz kasnejših odlokov o ustanovitvi javnega zavoda ne kaže, da bi se v smislu ustanoviteljice – tožeče stranke karkoli spremenilo, ampak nasprotno, gre le za povzemanje utečenega stanja ustanoviteljstva, nastalega po pripojitvi.

8Nazadnje je materialnopravno napačen še zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da je med ustanoviteljicami tožene stranke prišlo do ureditve lastninskih razmerij v smislu 2. odstavka 65. člena ZZ. Do tega je nedvomno prišlo, na kar kaže 19. člen Odloka o ustanovitvi Lekarne Kamnik (Uradni vestnik, št. 11/07) ali pa ta del odloka predstavlja sporazum med občinami o ureditvi lastninskih razmerij. Iz samega odloka, ki so ga sprejele vse soustanoviteljice, jasno izhaja, kateri del premoženja katera od občin oddaja zavodu v upravljanje. Če ne bi bilo sporazuma med njimi, takšna določba ne bi mogla biti zapisana. Vztrajanje pri tem, da bi to moralo biti sklenjeno v dogovoru z drugačnim naslovom, je nepotrebno. Prav ima sicer sodišče prve stopnje, da dogovor, ki ga izkazuje ali predstavlja 19. člen Odloka o ustanovitvi Lekarne Kamnik, ne more predstavljati podlage za pridobitev lastninske pravice. Podlaga za pridobitev lastninske pravice je v 1. odstavku 65. člen ZZ, obravnavana določba Odloka o ustanovitvi Lekarne Kamnik pa je le sporazum o ureditvi lastninskih razmerij v smislu 2. odstavka 65. člena ZZ oziroma dokaz, da je tak sporazum med ustanoviteljicami bil sklenjen.

9Po obrazloženem se torej izkaže, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice utemeljen. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi tožeče stranke v skladu z določbo pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine. V pravdnem postopku sodišče ne more ne dovoliti vpisa v zemljiško knjigo, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka, ki je po spremembi tožbe s tožbenim zahtevkom vsebinsko v celoti uspela (o podrednem zahtevku namreč sodišče zaradi ugoditve primarnemu zahtevku ni niti odločalo), je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov – nagrade za postopek 2.161,90 EUR, nagrade za narok 1.995,60 EUR, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, 2.161,90 EUR stroškov pritožbenega postopka ter 1.390,27 EUR davka na dodano vrednost. Če tožena stranka stroškov ne bo poravnala v 15 dneh, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------

Op. št. (1): Produkcijska sredstva in druga delovna sredstva so bila po ZZD stvari, materialne pravice in denarna sredstva, ki so jih delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih uporabljali pri delu in ki jih kot proizvod združenega dela in v združenem delu ustvarjeni dohodek proizvedejo oziroma pridobijo s tem delom in poslovanjem.

Op. št. (2): Tako: Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 336/2013 s 3. 9. 2015.