UPRS sodba I U 1336/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo v 1. točki izreka zavrnil zahtevek tožnice za izplačilo odškodnine v obliki obveznic A. za podržavljene delnice v vrednosti 500.000,00 DIN, ki so bile deponirane pri B. v skladu s potrdilom z dne 27. 9. 1946 in za podržavljeni osebni avto. V obrazložitvi je v zvezi z delnicami navedel, da je predlagateljica denacionalizacije v dopisu z dne 23. 10. 2013 uveljavljala tudi odškodnino za 500 delnic, ki so bile deponirane pri B., v skladu s potrdilom z dne 27. 9. 1946 (na njem je tudi datum 12. 9. 1946). Organ ugotavlja, da se dopis z dne 12. 9. 1946 ne nanaša na upravičenca A.A.. V glavi dopisa je namreč naveden B.B. iz …. Glede na navedbe vlagateljice, da so bile obveznice zaplenjene A.A., ki je bil edini dedič po B.B., je upravni organ z vpogledom v denacionalizacijsko zadevo št. 321-240/1992, v kateri se vrača premoženje upravičencu C.C. ugotovil, da je bil C.C. sam denacionalizacijski upravičenec, saj je umrl 12. 2. 1946, A.A. pa ni edini dedič po njem. Tudi po izdanem poročilu o pravnem in dejanskem stanju zadeve, ko je vlagateljica vztrajala, da so bile delnice podržavljene A.A. oziroma njemu kot edinemu pravnemu nasledniku, ugotavlja, da B.B., ki je naveden na dopisu, ni mogoče enačiti s starim očetom C.C., razen tega pa iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici D 260/1996 z dne 13. 1. 2000 izhaja, da A.A. ni njegov edini pravni naslednik, ampak še vnukinja D.D. iz Avstrije, ki je bila tudi predlagateljica denacionalizacije po njem. Nadalje je razvidno, da po C.C. niso bile ne v vlogi ne v odločbah o podržavljenju navedene in za vračilo zahtevane kakršnekoli delnice. Glede avta pa navaja, da ga je A.A. lahko imel, kot so povedale priče, ni pa izkazano, da mu je bil podržavljen. Iz predložene listine „seznam B premičnega premoženja“, kjer je avto STEYER-2-0 naveden in tudi, da je bil odvzet in mobiliziran 14. 5. 1945 v Preddvoru, je razvidno, da se v seznamu navedene premičnine nanašajo na osebo, ki je sicer živela v Preddvoru, …, vendar je bila reportirana v Avstrijo že 15. 12. 1945, kar pa ne velja za A.A., katerega družina je bila prisilno izseljena 22. 12. 1945 v …, v Avstrijo nato izpuščena spomladi leta 1946. Poleg tega A.A., dokler je bil živ, v nobeni svoji vlogi ni navedel avta, kljub temu, da je v priloženih spiskih stvari posebej našteval. Avto je bil v zadevi prvič naveden v cenitvenem poročilu z junija 2008 cenilca E.E., dne 5. 3. 2010 pa je pooblaščenka pravne naslednice upravičenca organu predložila tudi fotografije avta in pismene izjave prič, da je bil A.A. lastnik avtomobila Fiat. Predlagateljica pa tekom postopka ni predložila dokumenta, da bi bil avto A.A. podržavljen.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa soglaša z razlogom prvostopnega organa, da predložene listine ne izkazujejo, da je oseba B.B. v bistvu C.C., stari oče A.A. Soglaša tudi z razlogi, da A.A. v zahtevi za denacionalizacijo ni navedel nikakršnih delnic ne na njegovo ime, ne na ime starega očeta. Soglaša tudi z razlogi organa, da A.A. ni izkazal, da je bilo vozilo Fiat podržavljeno, tega tudi ne more utemeljiti z navedbo, da je zahteval vrnitev celotnega nepremičnega in premičnega premoženja. Vozila tudi ni pravočasno zahteval, kljub temu da je natančno specificiral zahtevek za denacionalizacijo.

3Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil, da naj ne bi bilo izkazano, da so bile delnice podržavljene A.A. oziroma njemu kot edinemu pravnemu nasledniku po F.F. oziroma C.C. Organ je napačno ugotovil, da B.B., ki je naveden v glavi dopisa, v katerem so obravnavane predmetne delnice, ni mogoče enačiti s starim očetom A.A., C.C. Dejstvo namreč je, da je v obdobju nastajanja predmetnih listin večkrat prihajalo do pravopisnih napak in površnosti zapisnikarjev. C.C. je bil namreč nazadnje stanujoč v …. Zaradi tega bi bilo pri ugotavljanju dejanskega stanja treba dopuščati možnost, da je pri zapisu prišlo do napake zapisnikarja. Dejstvo je, da sta si imeni X. in Y. fonetično zelo podobni. Da je prišlo do napake, izhaja tudi iz dokumenta, ki ga je predložila tožnica, kopija sodnega zapisnika Zp za leto 1946 Okrajnega sodišča v Kranju, iz katerega kopije izhaja, da se je pod številko 435 vodil spis zaplenjenca C.C. Iz dopisa, v katerem so navedene zaplenjene delnice, pa prav tako izhaja, da so omenjene delnice bile imetniku odvzete na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Kranju Zp 435/46. Zakonita dediča po pokojnem C.C. sta vnuka A.A. in D.D. Ta je bila predlagateljica denacionalizacije po pokojnem C.C. glede njegovega premoženja v …, glede premoženja v …, ki mu je bilo izročeno že z izročilno pogodbo, pa je vložil denacionalizacijski zahtevek A.A. Zato je mogoče sklepati, da je A.A. edini upravičenec v zvezi z podržavljenimi delnicami, saj so bile navedene delnice zaplenjene v okviru premoženja v Preddvoru, z odločbo Okrajnega sodišče v Kranju št. Zp 435/46. D.D. ni vložila denacionalizacijskega zahtevka za delnice in tudi v tem postopku ni bilo odločeno o predmetnih delnicah. Na podlagi teh navedb je A.A. šteti za edinega pravnega naslednika C.C. v zvezi z podržavljenimi delnicami ter je šteti, da njegova zahteva za vračilo celotnega nepremičnega in premičnega premoženja zajema tudi delnice. Tožnica je tudi nedvomno izkazala, da je bil A.A. lastnik vozila Fiat, kar so potrdile priče in izhaja iz fotografij. Temu priča tudi vloga za dodelitev registrskih tablic z dne 9. 6. 1942, ter seznam osebnih vozil, katerih registrska številka se začne na črko K, pri čemer je pri registrski številki K-… kot lastnik naveden A.A. Zato ni mogoče slediti mnenju prvostopnega organa, da ni izkazano, da je bilo vozilo zaplenjeno prav A.A. Ne drži tudi navedba, da A.A. v nobeni svoji vlogi ni navedel vozila ter da je bilo prvič navedeno šele cenitvenem poročilu cenilca E.E. Poudariti je namreč, da je A.A. v zahtevi za vrnitev podržavljenega premoženja z dne 4. 2. 1992 zahteval vrnitev celotnega nepremičnega in premičnega premoženja, pri čemer osebno vozilo Fiat vsekakor spada k njegovemu premičnemu premoženju. Tudi ni dvoma, da je bilo vozilo zaplenjeno prav A.A. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet odločitve v izpodbijani 1. točki izreka je zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka za 500 delnic, ki so bile deponirane pri B., ter za osebni avto znamke Fiat.

7Sporno med strankami je v zvezi z zahtevanimi delnicami, ali je A.A. kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo pravočasno zahteval sporne delnice; ali je (oziroma njihova pravna naslednica) izkazala, da so bile A.A. kot upravičencu podržavljene; ter ali je A.A. lahko upravičenec za sporne delnice, v kolikor so bile te podržavljene C.C.. V zvezi z zahtevo za denacionalizacijo za vrnitev osebnega avta Fiat pa je sporno med strankami, ali je A.A. kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo avto pravočasno zahteval in ali je zanj izkazano podržavljenje.

8V zvezi z razlogom, ki se pojavlja pri obeh predmetih odločitve, torej ali je bila vrnitev pravočasno zahtevana, saj med strankami ni sporno, da je tožnica vrnitev 500 delnic uveljavljala z dopisom z dne 23. 10. 2013, in da je bil avto prvič omenjen v cenitvenem poročilu iz junija 2008 cenilca E.E., dne 5. 3. 2010 pa je tožnica predložila fotografije avta in pisne izjave prič, da je bil A.A. lastnik avtomobila Fiat, je ugotoviti, da tožnica uveljavljanje obeh zahtevkov temelji na dejstvu in navedbi v pravočasni zahtevi za denacionalizacijo z dne 4. 2. 1992, da je A.A. zahteval vrnitev celotnega nepremičnega in premičnega premoženja.

9Določba prvega odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke, kar posledično pomeni, da organ postopka ne more izvesti, če zahteva ni vložena. Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialna pravica, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Le v kolikor je zahtevek postavljen, lahko organ, glede na določbo 62. člena ZDen, ki določa dokazila in podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnava in zahteva od strank v tem členu navedena dokazila. ZDen nadalje v prvem odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. Določen je prekluziven, materialni rok, za katerega velja, da stranka po izteku roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala. Nesporno je, da A.A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, specificirano pa je navedel vse nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Sodišče zato ne more šteti, da navedba „vrnitev celotnega podržavljenega premoženja“ vsebuje tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.

10Ker pa je v zadevi sporno tudi podržavljenje delnic, se sodišče opredeljuje tudi do tega razloga, ki ga je v razlogih za zavrnitev obravnaval prvostopni organ. Tožnica s predloženim potrdilom, ki se je glasilo na B.B. iz …, tudi po mnenju sodišča ni dokazala, da so bile delnice podržavljene A.A., tudi kolikor je pri zapisu prišlo do pravopisne napake in je bi mišljen ded A.A. C.C.. A.A. ni bil edini vnuk C.C., razen tega je ta umrl 12. 2. 1946, ko mu je bilo premoženje na podlagi zaplembne odločbe, izdane na podlagi Odloka Avnoj, že podržavljeno, torej bi lahko njegov pravni naslednik zahteval vrnitev premoženja le v njegovem imenu. Tožnica s predloženim potrdilom ni izkazala podržavljenja delnic A.A., torej ta tudi ne more biti denacionalizacijski upravičenec zanje.

11V zvezi z zahtevo za denacionalizacijo za vrnitev avta iz izpodbijane odločbe izhaja, da je pooblaščenka predložila fotografije avta in pisne izjave prič. Navedeni dokumenti pa dejstva podržavljenja ne izkazujejo, torej tudi po mnenju sodišča obstaja nadaljnji razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo za vrnitev avta tudi v tem, da podržavljenje ni izkazano.

12Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izpodbijano 1. točko izreka dopolnilne odločbe pravilen in ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.