UPRS Sodba II U 262/2021-24

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Maribor je kot prvostopenjski organ z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevo prve tožnice in drugega tožnika za izplačilo odškodnine za premično premoženje v poslovno stanovanjski zgradbi v Mariboru, A. ulica 1 in stanovanjski zgradbi v Mariboru, B. ulica 2, ki je bilo podržavljeno C. C. v deležu 5/10 celote (1. točka izreka) in odločila, da vsaka stranka trpi svoje stroške (2. točka izreka) ter da bo o preostalem delu zahtevka odločeno v nadaljevanju postopka (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta D. D. in F. F. pri upravnem organu vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin - poslovno stanovanjske zgradbe z dvoriščnimi objekti v Mariboru, A. ulica 1, in stanovanjske zgradbe z dvoriščnim objektom v Mariboru, B. ulica 2, ob podržavljenju prip. vl. štev. 3 in 4 k.o. ..., ki so bile podržavljene C. C. (v solastninskem deležu 1/2 glede na celoto), G. G., H. H. in I. I. (vsakemu v solastninskem deležu 1/10 glede na celoto). Ker je vlagateljica D. D. med postopkom 23. 1. 1998 umrla, postopek nadaljujeta njena hči J. J. in F. F. Upravni organ je o zahtevku za denacionalizacijo že odločil s pravnomočnimi delnimi odločbami, predmet te delne odločbe pa je del zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na izplačilo odškodnine za podržavljene premičnine.

3J. J. kot vlagateljica in pooblaščenka vlagatelja F. F. je na ustni obravnavi 2. 4. 2012 upravnemu organu predložila kopijo zapisnika o popisu premičnin z dne 15. 3. 1946 in zahtevala izplačilo odškodnine za zaplenjeno premično premoženje C. C. v deležu 1/2 do celote v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju SDH d.d.). Zavezana stranka SDH d.d. je v odgovoru z dne 1. 7. 2019 zahtevek za odškodnino za premičnine prerekala. Upravni organ je izvedel ustno obravnavo 17. 7. 2019 in 18. 2. 2020. Vlagatelja sta 8. 8. 2020 podala dodaten odgovor, v katerem je glede odškodnine za premično premoženje navedeno, da so podali zahtevek za vrnitev vsega, kar je bilo z odločbama o zaplembi odvzeto tako K. K. kot C. C. in da so v skladu z 61. in 62. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zahtevali vrnitev vsega premoženja, ki je bilo zaplenjeno.

4Upravni organ je pregledal celotno spisno dokumentacijo in ugotovil, da sta vlagatelja C. C. in D. D. v zahtevi za denacionalizacijo z dne 26. 5. 1993 izrecno zahtevala vrnitev 7/10 lastniškega deleža na stanovanjskih hišah, pomožnih objektih in zemljiščih v A. ulici 1 in B. ulici 2 v Mariboru ter na koncu zahteve predlagala, da Občina Maribor vrne upravičencem C. C. 5/10 lastninskega deleža, H. H. 1/10 in I. I. 1/10 lastninskega deleža na objektih v A. ulici 1 in B. ulici 2 z zemljišči ter da za zmanjšano vrednost objektov zaradi nevzdrževanja plača odškodnino Slovenski odškodninski sklad. Iz zahtevka nesporno izhaja, da vlagatelja nista zahtevala odškodnine za podržavljene premičnine po bivšem lastniku C. C. ter da takšen zahtevek ni bil vložen v zakonskem roku do 7. 12. 1993, po poteku tega roka pa denacionalizacije ni več mogoče uveljavljati, prav tako razširitev zahtevka po določilih ZDen ni dovoljena. Vračilo premičnega premoženja sta vlagatelja zahtevala šele po izteku materialnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Zahtevek za izplačilo odškodnine za premično premoženje je zato zavrnil.

5Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo sta tožnika vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) kot drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da velja v postopku denacionalizacije načelo dispozitivnosti, torej da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. Ta je postavljen z opredelitvijo premoženja, glede katerega stranka zahteva priznanje pravic iz denacionalizacije, na zahtevek je organ vezan in mora ravnati po njegovi vsebini. Organ druge stopnje je na podlagi pregleda spisovne dokumentacije ugotovil, da vlagatelja zahtevka v vlogi z dne 26. 5. 1993 niti kasneje nista zahtevala denacionalizacije premičnega dela premoženja, ki je bilo zaplenjeno C. C., temveč sta določno zahtevala le vračilo nepremičnega premoženja, ki mu je bilo zaplenjeno na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije Maribor opr. št. 2098/2 z dne 15. 11. 1945. Vračilo premičnega premoženja je tožnica zahtevala v tem denacionalizacijskem postopku šele po izteku materialnega prekluzivnega roka. Šele na ustni obravnavi 2. 4. 2012 je upravnemu organu predložila zapisnik o popisu premičnin z dne 15. 3. 1946 ter zahtevala vračilo tega dela premoženja, zato je pravilna odločitev organa prve stopnje, da po izteku roka iz 64. člena ZDen ne more več zahtevati premičnin.

6Tožnika sta vložila tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedla sta, da so napačne ugotovitve upravnega organa, da je bil zahtevek za denacionalizacijo premičnin, ki so se nahajale v objektih A. ulica 1 in B. ulica 2 v Mariboru, ki so bile podržavljene C. C. z odločbo Mestne zaplembene komisije št. 2098/2 z dne 15. 11. 1945, vložen šele 2. 4. 2012. Takratna vlagatelja zahteve za denacionalizacijo D. D. in F. F. sta zahtevek vložila pravočasno dne 26. 5. 1993. Dne 2. 4. 2012 sta tožnica kot pravna naslednica D. D. in tožnik F. F. upravni organ le opozorila, da sploh še ni bilo odločeno o denacionalizaciji premičnega premoženja. Do tedaj ni bilo odločeno še o mnogih drugih zahtevkih vlagateljev. Iz vsebine zahteve za denacionalizacijo izrecno izhaja (iz celotne vloge), da zahtevata vrnitev vseh stvari, to je nepremičnin, premičnin in pravic, torej vsega premoženja, ki mu je bilo odvzeto z odločbo Mestne zaplembene komisije št. 2098/2 z dne 15. 11. 1945. To odločbo sta tudi posredovala Občini Maribor kot takratnemu organu odločanja. Vse premičnine so se nahajale v objektih A. ulica 1 in B. ulica 2 v Mariboru in se je zahtevalo, da se vrnejo v naravi ali kot oblika odškodnine.

7Zahteva, ki je bila vložena 26. 5. 1993, je bila vložena pravočasno in ne gre za nobeno razširitev zahtevka. V odločbi o zaplembi z dne 15. 11. 1945 je izrecno navedeno, kaj vse se zapleni C. C., to pa so poleg nepremičnin tudi premičnine in druge pravice. Ta odločba z dne 15. 11. 1945 je bila priloga zahteve za denacionalizacijo, ki je bila vložena 26. 5. 1993. Denacionalizacijski upravičenci s strani upravnih organov niso prejeli nobenega sklepa, s katerimi bi zahtevali, da je vloga nepopolna ali nerazumljiva in bi jo bilo potrebno dopolniti. Iz točke a drugega odstavka 62. člena ZDen je razvidno, da mora biti zahtevku za denacionalizacijo priložena tudi listina o podržavljenju, kar sta vlagatelja priložila.

8Upravna organa, ki sta vodila postopek, zahteve za denacionalizacijo nista vročila takratni zavezanki Slovenski odškodninski družbi d.d. oz. sedanjemu Slovenskemu državnemu holdingu, d.d. več kot 20 let, kar je nedopustno dejanje uradni oseb, za katero denacionalizacijska upravičenca ne moreta nositi škodljivih posledic. V poročilu, delni odločbi in odločbi ministrstva o tem, kdaj je bil zahtevek za denacionalizacijo vročen zavezanki, ni nobene navedbe. Denacionalizacijska upravičenca upravičeno zahtevata, da se ju seznani, kdaj je bila zahteva za denacionalizacijo vročena takratni Slovenski odškodninski družbi d.d., s čimer bo pojasnjeno, kako nezakonito in z desetletnimi zamudami je deloval organ pri odločanju o denacionalizaciji ter na škodo zavezancev. Zahtevek za denacionalizacijo je torej bil vložen pravočasno in v skladu s 64. členom ZDen. Upravni organ je kršil določila o vročanju, zlati 87. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ostale, saj se morajo vročiti odločbe in tudi zahteve. Tudi zapisnik z obravnave, ki je bila pri Upravni enoti Maribor 2. 4. 2012, je bil zavezanki za denacionalizacijo vročen po več kot sedmih letih. S tem so bili kršeni tako materialni kot procesni predpisi, ki govorijo o hitrosti postopkov. S tem v zvezi je predlagala tudi zaslišanje strank, a predlogu ni bilo ugodeno. Po mnenju tožnikov ne gre za kršenje materialnega prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen, saj je bil zahtevek podan 26. 5. 1993 in to za nepremičnine in za premičnine, ki so se nahajale v obeh objektih.

9Tožnika sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

10Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

11Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo v upravnem sporu poslalo v odgovor SDH d.d. kot stranki z interesom. Ta je navedla, da tožba ni utemeljena in da je toženka na podlagi spisne dokumentacije pravilno ugotovila, da v osnovni zahtevi z dne 26. 5. 1993 premičnine niso bile zahtevane ter da sta tožnika šele 2. 4. 2012 navajala, da o premičninah ni bilo odločeno. V postopku denacionalizacije je materialnopravni zahtevek stvar proste volje stranke, upravni organ pa je nanj vezan in ga ne more sam opredeliti ali oblikovati. Poudarja, da glede tega vprašanja že obstaja ustaljena upravno-sodno praksa, ki jo je tožena stranka tudi upoštevala pri svoji odločitvi. Glede očitka o kršitvi postopka, ker ni zavezancu takoj vročila zahtevka, meni, da to ni relevantno in ne vpliva na sporno vprašanje časa vložitve zahteve. Ta podatek bi tožnika lahko ugotovila tudi z vpogledom v upravni spis.

12Vse stranke v upravnem sporu so izrecno podale pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujejo skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kar je tudi skladno s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Zato je sodišče v zadevi odločilo na podlagi listin strank in brez oprave glavne obravnave (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane (delne) odločbe o zavrnitvi zahteve tožnikov za izplačilo odškodnine za premično premoženje v poslovno stanovanjski zgradbi na A. ulici 1 in stanovanjski zgradbi na B. ulici 2 v Mariboru, ki je bilo podržavljeno C. C. v deležu 5/10 celote.

15Sodišče je v okviru tožbenih navedb presojalo, ali sta vlagatelja D. D. (pravna naslednica katere je J. J.) in F. F. v zahtevi za denacionalizacijo, vloženi dne 26. 5. 1993 uveljavljala vračilo premičnin.

16Denacionalizacijski postopek, namen katerega je vrnitev podržavljenega premoženja (v naravi oziroma podredno v obliki odškodnine), je po svoji naravi predlagalni postopek, ki se vodi v okviru materialnega zahtevka, ki ga je morala stranka pravočasno postaviti in na katerega je organ vezan. Denacionalizacijski upravičenci so torej morali v zahtevi za denacionalizacijo navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo, in ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno.¹

17Sodišče po pregledu zahteve za denacionalizacijo, vložene dne 26. 5. 1993, ugotavlja, da le-ta vsebuje vse sestavine, določene v 62. členu ZDen, saj vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša (I. in II. točka zahteve), o pravnem temelju podržavljenja (III. točka zahteve), o pravnem temelju pravice do vrnitve (IV. točka zahteve) in o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev (V. točka zahteve, ki vsebuje zahtevek na vračilo nepremičnin in plačilo odškodnine).

18Sodišče v zvezi s sporno okoliščino o vsebini zahteve za denacionalizacijo ugotavlja, da ne držijo tožbene navedbe, da bi vlagatelja zahtevala vrnitev premičnin v zahtevi za denacionalizacijo, ki je bila vložena 26. 5. 1993, kar naj bi izhajalo iz celotne vloge, saj sta zahtevala vrnitev vseh stvari, torej vsega premoženja, ki je bilo C. C. odvzeto z odločbo zaplembene komisije št. 2098/2 z dne 15. 11. 1945, ki je bila tudi priložena zahtevi za denacionalizacijo. V okviru procesnega dejanskega stanja v tej zadevi sodišče ugotavlja, da premičnine v obravnavani vlogi niso izrecno omenjene. Med podatki o premoženju, na katerega se zahteva nanaša, so navedene in opisane le nepremičnine. Res je v zahtevi za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na opredelitev pravnega temelja podržavljenja, navedeno, da je bilo upravičencem po odločbi Mestne zaplembene komisije št. 2094 z dne 15. 11. 1945, št. 2828 z dne 31. 10. 1945 in št. 1628/a z dne 6. 4. 1946 premoženje odvzeto na podlagi 1. tč. 1. čl. in 2. Odloka Avnoj-a z dne 21. 11. 1944 in 24. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacij (Ur. list DFJ št. 40/45), vendar glede na to, da je vloga, vložena dne 26. 5. 1993, naslovljena kot "Zahtevek za denacionalizacijo skupaj 7/10 lastninskega deleža na stanovanjskih hišah, pomožnih objektih in zemljiščih v A. ulici 1 in B. ulici 2 v Mariboru", da se vse navedbe glede premoženja nanašajo na te nepremičnine ter da sta vlagatelja v nadaljevanju te zahteve za denacionalizacijo postavila konkretni zahtevek na vračilo nepremičnin in plačilo odškodnine zaradi morebitne bistveno zmanjšane vrednosti objektov², sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da vlagatelja v navedeni zahtevi za denacionalizacijo nista zahtevala (tudi) vrnitve premičnin.

19Upoštevajoč dejstvo, da je zahteva za denacionalizacijo, vložena 26. 5. 1993 vsebovala vse obvezne sestavine in je bila tudi razumljiva, po presoji sodišča ni bilo podlage za to, da bi upravni organ pozival vlagatelja na dopolnitev navedene vloge, saj ni šlo za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu določil ZUP. Za odločitev v predmetni zadevi pa ni odločilno, kdaj je bila Slovenska odškodninska družba oz. kasneje SDH d.d. kot zavezanec obveščen o zahtevi za denacionalizacijo.

20Sodišče ugotavlja, da tožnika nista uspela izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta, upravni akt pa tudi ni ničen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

21Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Stranka z interesom povrnitve stroškov v upravnem sporu ni zahtevala, zato sodišče o tem ni odločalo.

¹ Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 2289/2017-8 z dne 12. 3. 2019.
² Z vlogi se zahteva odločitev: 1. da Občina Maribor upravičencem C. C. vrne 5/10 lastninskega deleža, H. H. 1/10 lastninskega deleža in I. I. 1/10 lastninskega deleža na objektih v A. ulici 1 in B. ulici 2 z zemljišči, ki so vpisana v zemljiškoknjižni vložek št. ..., in sicer parc. št. in zemljiškoknjižni vložek štev. ..., in sicer parc. ... vse k.o. .... 2. da za zmanjšano vrednost objektov zaradi nevzdrževanja plača odškodnino Slovenski odškodninski sklad.