UPRS Sodba II U 251/2022-47

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

III. Zavrne se zahteva za povračilo stroškov stranke z interesom D., d. o. o.

Potek upravnega postopka

1Prvostopenjski organ Upravna enota Gornja Radgona (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano delno odločbo kot upravičenca do denacionalizacije za delež do 48 % podržavljenega podjetja T. (v nadaljevanju T.) po pokojni A. A. določil B. B.¹ (1. točka izreka), nadalje je ugotovil, da je neto aktiva podržavljenega podjetja "T.", v deležu do 48 % od celotne vrednosti znaša 5.047.689,48 EUR (2. točka izreka), da mora zavezanec za vračilo Slovenski državni holding, d. d. (v nadaljevanju SDH, d. d.), upravičencu B. B. izročiti obveznice SDH, d. d., v višini 40,47 EUR, kar predstavlja razliko med 48 % vrednosti čiste aktive podržavljenega podjetja "T." in vrednostjo že vrnjenega premoženja podjetja z delnimi odločbami o denacionalizaciji. Zavezanec je dolžan izročiti obveznice po veljavnih predpisih o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SDH, d. d.. Če v odločbi odškodnina ni izražena v DEM se le ta preračuna v DEM po srednjem tečaju banke Slovenije na dan izdaje odločbe (3. točka izreka). Odločil je še, da z odločbo št. 733 z dne 15. 10. 1945, ki jo je izdala Okrajna zaplembena komisija v Gornji Radgoni in odločbo Zp 4/47/3, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, odškodnina za podržavljeno premoženje ni bila določena (4. točka izreka) in da stroški postopka oz. posebni denarni izdatki organa, ki vodi postopek, niso bili zaznamovani in da vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka (5. točka izreka) ter da ta odločba dopolnjuje odločbo o denacionalizaciji št. 301-35/1993-528 (339-33/2009), z dne 31. 7. 2014, delno odločbo št. 301-35/1993-760, z dne 8. 10. 2019, delno odločbo št. 301-35/1993-762, z dne 10. 10. 2019, delno odločbo št. 301-35/1993-867 z dne 10. 6. 2020 in delno odločbo št. 301-35/1993-1196, z dne 4. 8. 2021, kar vse je bilo izdano s strani Upravne enote Gornja Radgona in je tako o zahtevku odločeno v celoti (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se ta izdaja v ponovljenem postopku, izvedenem v skladu s sodbo naslovnega sodišča, II U 587/2017 z dne 18. 4. 2018. Organ je ugotovil, da se B. B. od 28. 8. 1945 šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana in tako kot dedič prvega dednega reda po A. A. izpolnjuje pogoj državljanstva v smislu prvega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), zato se mu na podlagi njegove zahteve o denacionalizaciji z dne 4. 5. 1993 določi status upravičenca, ki mu gre (v izpodbijani odločbi navedeno čisto neto aktivo predmetnega podjetja in vračilo odškodnine v obveznicah SDH d. d.) - namesto prejšnji lastnici A. A., pravica do vrnitve njej podržavljenega premoženja. Pred tem je tudi ugotovil, da prejšnja lastnica A. A., ni dobila niti ni imela pravice dobiti odškodnine za razlaščeno premoženje od tuje države (drugi odstavek 10. člena ZDen).

3V nadaljevanju je glede ugotavljanje neto aktive podjetja (čista vrednost aktive) in višine odškodnine, za katero je zavezan SDH d. d., organ ugotovil na podlagi 44. člena ZDen in 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (v nadaljevanju Navodilo²), pri čemer je neto aktiva razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (pasiva podjetja).

4Organ je odločil še, da blagovne znamke in pravica do koriščenja termalne in mineralne vode ne spadajo med premoženje v smislu 8. člena ZDen in se ne vštejejo v vrednost neto aktive. S premoženjem iz tega člena so namreč mišljene le stvari, na katerih je bila lastninska pravica kot ena izmed premoženjskih pravic, izločene pa so druge vrste premoženjskih pravic, ki bi utegnile biti podržavljene in na katere bi se utegnil nanašati denacionalizacijski zahtevek, navedeno pa izhaja tudi iz sodne prakse. Celotno aktivo podjetja sestavlja denarna vrednost podržavljenega podjetja (ugotovljena na podlagi bilance stanja podjetja iz leta 1945, vključno z zneskom 8.000.000 Din - to je vrednost vrelcev, ki se na predlog strokovnega pomočnika SDH d. d. C. C. prišteva k denarni vrednosti), h kateri se prišteje vrednost posebej vrednotenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V obravnavanem denacionalizacijskem postopku gre za vračanje podjetja v kombinaciji dveh oblik, in sicer v naravi in odškodnini v obliki obveznic SDH d. d. Ker vrednost z denacionalizacijo vrnjenega premoženja (v naravi in odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja in ker je bil v obravnavani zadevi del premoženja že vrnjen z delnimi odločbami v naravi in odškodnini, je potrebno najprej ugotoviti vrednost čiste neto aktive podjetja in nato od te vrednosti odšteti vrednost že vrnjenega premoženja.

5Organ je ugotovil, da je za določitev neto aktive celotnega podjetja k vrednosti vseh nepremičnin podjetja potrebno prišteti denarno vrednost podjetja (ki zajema tudi vrednost vrelcev v višini 8.000.000 Din), ki po ugotovitvah strokovnega pomočnika SDH d. d. C. C. z dne 21. 5. 2019 znaša 2.880.666 USD. Od navedene vrednosti je bila s strinjanjem pooblaščencev upravičenca odšteta postavka pod točko VI. "koncesije, patenti, vzorci, licence in drugo" v bilančnem znesku 62.661,03 Din in tako denarna vrednost podržavljenega podjetja znaša 2.873,272,03 USD oz. 2.416.341,79 EUR, kar znaša 48 % 1.255.389,19 EUR. 48 % vrednosti neto aktive do višine katere je upravičenec maksimalno upravičeni tako znaša 3.792.300,29 EUR + 1.255.389,19 EUR = 5.047.689,48 EUR.

6Od navedene vrednosti 5.047.689,48 EUR je potrebno odšteti vrednosti vrnjenega premoženja z že izdanimi delnimi odločbami o denacionalizaciji, in sicer: - z delno odločbo št. 301-35/1993-760, z dne 8. 10. 2019 je bila vrnjena denarna vrednost podržavljenega podjetja v deležu do 48 % v višini 1.379.170,57 USD oz. 1.255.389,19 EUR, - z delno odločbo št. 301-35/1993-867, z dne 10. 6. 2020 sta bili vrnjeni v naravi nepremičnini v deležu do 48 % z vrednostjo v času vračanja v višini 6.096,11 DEM oz. 3.116,89 EUR, - z delno odločbo o denacionalizaciji št. 301-35/1993-1196, z dne 4. 8. 2021 je bila vrnjena odškodnina v obveznicah SDH d. d. za 48 % vrednosti odvzetih nepremičnin v višini 3.789.142,93 EUR. SDH d. d. je tako zavezan za plačilo odškodnine v obliki obveznic SDH d. d. v višini: 5.047.689,48 EUR - 1.255.389,19 EUR - 3.116,89 EUR - 3.789.142,93 EUR = 40,47 EUR, kar predstavlja razliko med čisto aktivo podržavljenega podjetja in vrednostjo že vrnjenega premoženja.

7Upravni organ še dodaja, da je dopolnilna odločba bila izdana na podlagi 216. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) in dopolnjuje odločbo o denacionalizaciji št. 301-35/1993-528 (339-33/2009), z dne 31. 7. 2014, delno odločbo št. 301-35/1993-760, z dne 8. 10. 2019, delno odločbo št. 301-35/1993-762, z dne 10. 10. 2019, delno odločbo št. 301-35/1993-867 z dne 10. 6. 2020 in delno odločbo št. 301 -35/1993-1196, z dne 4. 8. 2021, kar vse je bilo izdano s strani Upravne enote Gornja Radgona in je o zahtevku odločeno v celoti.

8Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov.f

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

9Tožniki vlagajo tožbo na spremembo in podredno odpravo izpodbijane odločbe. Poudarjajo, da je iz izpodbijane odločbe, iz točke 6. razvidno, da celotna vrednost neto aktive podržavljenega premoženja vključuje tudi delno odločbo št. 301- 35/1993-762 z dne 10. 10. 2019 s katero je upravni organ zahtevek za denacionalizacijo vračilo znamk v naravi in vračilo pravice do koriščenja mineralne vode zavrnil.

10Izpostavljajo, da v izpodbijani odločbi iz obrazložitve izhaja (11. strani, odstavek 4), da se pooblaščenca strinjata z ugotovljeno vrednostjo neto aktive in da se odšteje še postavka pod točko VI. Bilance z dne 31. 12. 1945 "koncesija, patenti, vzorci in drugo" v bilančnem znesku 62.661,03 Din", da denarna vrednost podjetja znaša 2.888.666,00 USD. Od navedene vrednosti je bila s strinjanjem pooblaščencev upravičenca odšteta postavka VI bilance "koncesije, patenti, vzorci, licence, in drugo" bilančnem znesku 62.661,03 Din (12. strani, odstavek 4) ter da znesek 62.661,03 Din v bilanci z dne 31. 12. 1945 pod točko IV z vsebino "koncesije, patenti vzorci licence in ostalo " zajema imaterialne pravice to je znamke in pravico do vode in ostale imaterialne pravice (17 strani, odstavek 3). Nadalje izpostavlja, da se je upravni organ seznanil, da je bil del zahtevka, ki se je nanašal na vračilo blagovnih znamk in pravico do koriščenja mineralne in termalne vode z odločbo upravne enote zavrnjen, zato se navedeno ne všteva v neto aktivo podjetja (15 strani, odstavek 1).

11Po mnenju tožnikov torej iz tega izhaja: - da se postavka VI bilance z dne 31. 12. 1945 v znesku 62,661,03 Din nanaša na znamke in pravico do brezplačnega koriščenja vode, - da je bil zahtevek za znamke in pravico do brezplačnega koriščenja vode zavrnjen, - da upravni organ ni vključil v bilanco podjetja točko VI in jo je izvzel.

12Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo torej toženka pa je na strani 9 drugi odstavek napisala "Nikdar ni bil vprašljiv obstoj pravice do uporabe termalne in mineralne vode (vrelcev) ter pravica do blagovnih znamk. Ni torej sporno, da so v času podržavljanja podjetja obstojale določene blagovne znamke in da so prejšnji lastniki koristili vodo mineralno in termalno vodo na njihovem zemljišču. Sporno je, ali je te pravice možno uvrščati med premoženje podjetja v smislu 8. člena ZDen." Toženka se v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da je bila VI točka bilance izvzeta iz vrednosti bilance.

13Tožniki poudarjajo, da so se strinjali in se še vedno strinjajo, da se postavka VI. izvzame iz bilance leta 1945. Ta izjava strinjanja pa se nanaša na stanje postopka, kakršen je v času izdaje dopolnilne odločbe o denacionalizaciji št. 301-35/1993-1199 z dne 1. 9. 2021, torej na ta dan, ko je zoper delno odločbo o denacionalizaciji št.: 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019, vložena tožba in ni zaključen upravni spor in odločba ni prestala še ustavno pravne presoje. Tožniki se strinjajo, da naj upravni organ izračuna le vrednost bilance podjetja za nepremičnino in premično premoženje, ostalo pa ostane nedotaknjeno, dokler odločba o zavrnitvi denacionalizacije za znamko in vodo ne vzdrži ustavno pravne presoje. Tožniki pa s tem niso izjavili in tudi sedaj ne izjavljajo, da znamka in vodne pravice ne bi bile vključene v vrednosti celotnega podjetja, vendar to šele, ko bo odločba pravnomočna in prestala ustavno presojo. Saj drugače inštitut pravnomočnosti nima nobenega pomena. Institut ne bis in idem velja tudi za upravni postopek in upravni spor. Meni, da toženka nima pooblastila, da o zadevi odloči dvakrat.

14Menijo, da je izpodbijana odločba nerazumljiva in se ne da preizkusiti, saj izrek odločb govori o celotni vrednosti neto aktive podjetja T., obrazložitev pa izvzame vrednost znamk in vode iz vrednosti neto aktive podjetja. Predlagajo spremembo odločbe, podredno pa njeno odpravo.

15Stranka z interesom SDH d. d. v odgovoru na tožbo navaja, da je sama vložila tožbo zoper zgoraj navedeno odločbo (spor se vodi pod I U 1189/2022) ter predlaga združitev postopkov. Stranka z interesom ne glede na zgoraj navedeni predlog navaja, da tožniki v tožbi pravilno ugotavljajo, da "..se ne ve, kaj je sploh bilo vsebinsko odločeno v izpodbijani odločbi..". Iz tožbe sicer izhaja, da se tožbene navedbe nanašajo na ne-upoštevanje vrednosti bilančnih postavk "koncesije, patenti, vzorci, licence in drugo", katerih vrednost bi, po mnenju tožnikov, moral upravni organ upoštevati v vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja (družbe) T., ne glede na zavrnitev tovrstnega zahtevka. Upravni organ prve stopnje je namreč z delno odločbo št. 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019 zavrnil odškodninski zahtevek v tem obsegu, vendar odločitev zaradi upravnega spora št. II U 427/2022 še ni pravnomočna.

16Stranka z interesom razume tožbene navedbe v tem smislu, da upravni organ ne dela razlike med podržavljenim premoženjem oziroma njegovim obsegom in vrednostjo, ugotovljeno po metodi neto-aktive (8. člen Navodila) od premoženja, ki je predmet denacionalizacije po določbah ZDen, ker ni nujno, da se ta dva pojma ujemata oziroma, da se prekrijeta. Koncesije, blagovne znamke in podobno sicer predstavljajo vrednost podjetja, vendar kot takšne niso predmet denacionalizacije, zato se njihova vrednost ne ugotavlja.

17Stranka z interesom je tudi sama vložila tožbo zoper isto odločbo, ker meni, da je upravni organ z njo posegel v drugo, prej izdano delno odločbo o vrnitvi v naravi dveh kmetijskih zemljišč. Stranka z interesom meni, da je izpodbijana odločba več kot očitno v nasprotju z materialnimi predpisi in je posledica procesnih kršitev, zato se strinja s (podrejenim) predlogom tožnikov, da naj sodišče odločbo odpravi.

18Stranka z interesom D., d. o. o. nasprotuje tožbenemu zahtevku. Primarno izpostavlja, da upravni organ že v osnovi ni ustrezno preveril ali je bil pravni prednik tožnikov sploh lahko imel položaj upravičenca do denacionalizacije, ker so bili zanj podani izključitveni razlogi po prvem odstavku 10. člena ZDen.

19Meni, da je primarni tožbeni zahtevek do te mere nejasen, da iz njega sploh ni mogoče ugotoviti in razbrati, kaj tožniki pravzaprav zahtevajo. Zahtevek je pomensko povsem nerazumljiv in tudi skladenjsko (slovnično) napačen, kolikor pa ga je z veliko truda sploh mogoče razumeti, pa je tudi notranje protisloven. Iz ubeseditve uvodnega stavka zahtevka je namreč najbolj logična izpeljava ta, da se tožniki strinjajo, da ugotovljena vrednost 48% celotne aktive podjetja znaša 5.047.689,48 EUR in da ta vključuje tudi nematerialne pravice (o.p. bolj pravilno najbrž sredstva !?), čemur pa nato logično nasprotuje zaključek stavka, kjer tožniki zahtevajo, da te iste nematerialne pravice (blagovne znamke in vodna pravica), niso predmet izpodbijane odločbe in da je o njih treba odločiti naknadno. Nemogoče je namreč, da bi nematerialne pravice istočasno bile del aktive podjetja, a obenem iz te iste aktive, ki je predmet izpodbijane odločbe, izključene. Predlaga popravo nerazumljivega zahtevka. Sicer pa navaja, da iz argumentacije tožnikov izhaja povsem zgrešenega razumevanja materialnega prava. Tožniki v tožbi v bistvenem trdijo, da toženec zato, ker je z ločenima odločbama Upravne enote Gornja Radgona opr. št. 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019 in Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo opr. št. 490-1 7/2019-8 z dne 13. 11. 2020 (materialno pravno pravilno) odločil o tem, da blagovne znamke in vodne pravice ne morejo biti samostojni predmet denacionalizacije (spor opr. št. II U 427/2020) teh pravic ne bi smel vrednostno upoštevati pri odločanju o denacionalizaciji podjetja zaradi prepovedi načela ne bis in idem.

20Tako stališče tožnikov je napačno, saj je upravni organ o zahtevku za vračilo blagovnih znamk in vodnih pravic z ločeno odločbo moral odločiti izključno zato, ker je denacionalizacijski upravičenec vračilo teh pravic posebej zahteval, pri čemer je vračilo teh pravic zahteval ločeno od ostalega premoženja, sklicujoč se na argument, da je treba pojem blagovne znamke in vodne pravice enačiti s pojmom "podjetja". Upravni organ je glede na tako uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka o vprašanju možnosti ločenega vračila premoženjskih pravic (blagovnih znamk in vodnih pravic), moral meritorno odločiti in to je s prej omenjenima odločbama tudi storil.

21Vendar pa odločitev upravnega organa, s katero je, upoštevajoč omejitve 8. člena ZDen materialno pravno povsem pravilno, zavrnil možnost samostojnega in ločenega vračanja pravic v postopku denacionalizacije, ne pomeni, da se vrednosti teh pravic ne bi moglo upoštevati pri vrednotenju kapitalskega deleža nacionaliziranega podjetja oziroma pri vračilu kapitalskih deležev nacionaliziranih družb (kar so dopustni predmeti denacionalizacije), če so te pravice predstavljale del premoženja nacionaliziranega podjetja ob nacionalizaciji. Prav nasprotno: "denacionalizacija" premoženjskih pravic je glede na omejitve 8. člena ZDen o tem, kaj je sploh lahko predmet denacionalizacije, mogoča le in izključno kot njihovo vrednostno upoštevanje pri morebitnem vračilu podjetja ali kapitalskega deleža, samostojno pa ne. Upravni organ je torej imel možnost, da vrednost premoženjskih pravic upošteva pri vrednotenju podjetja, ki je predmet denacionalizacije, a se je pravni prednik tožnikov izrecno strinjal, da se vrednost omenjenih pravic pri vrednotenju podjetja ne upošteva. To pomeni, da so tožniki (njihov prednik) v tem obsegu dejansko umaknili zahtevek za denacionalizacijo in se strinjali, da upravnemu organu pri ugotavljanju vrednosti nacionaliziranega podjetja ni treba upoštevati vrednosti premoženjskih pravic.

22Opisana procesna odločitev prednika tožnikov (ta se zdi na prvi pogled sicer nelogična, saj se je z njo prednik tožnikov odpovedal delu pravic) je bila najverjetneje posledica ocene, da je bila bilančna vrednost pravic ob nacionalizaciji zanemarljiva glede na celotno vrednost aktive podjetja, pri čemer bi njeno morebitno upoštevanje v okviru denacionalizacije podjetja, ogrozilo ločen zahtevek tožnika za posebno vračilo premoženjskih pravic (torej zahtevek o katerem poteka upravni spor pred Upravnim sodiščem RS, Zunanjim oddelkom v Celju opr. št. II U 427/2020), ki bi bilo v tem primeru zaradi prepovedi dvojnega vračanja istega premoženja, izključeno.

23Tako postopanje tožnikov oziroma njihovega prednika je sicer procesno razumljivo, vendar pa ne pomeni, da je upravni organ s tem, ko je najprej odločil, da samostojna denacionalizacija premoženjske pravice zakonsko ni mogoča, nato pa - s strinjanjem tožnikov - teh istih pravic tudi ni vrednostno upošteval pri vrednotenju 48% podjetja, pri izdaji izpodbijane odločbe kršil pravilo ponovnega (ne bis in idem) ali istočasnega (litispendenca) odločanja o isti stvari.

24Prav nasprotno, glede na zahtevke, kot jih je postavil prednik tožnikov, upravni organ pravzaprav ni imel druge možnosti, kot pa da postopa na način, kot je storil. Upravni organ je torej procesno in materialno pravno pravilno najprej (i) s posebno odločbo odločil o tem, da glede na vsebino 8. člena ZDen premoženjske pravice ne morejo biti poseben predmet denacionalizacije, nato pa (ii) z izpodbijano odločbo odločil o denacionalizaciji Podjetja, v okviru katere pa mu s strinjanjem in soglasjem tožnikov vrednosti premoženjskih pravic ni bilo treba upoštevati. Zahtevek tožnikov je neutemeljen.

25Tožniki se ne strinjajo z združitvijo zadev II U 251/2022 in II U 1189/2022. Izpostavljajo, da uveljavljajo v tej tožbi dejstvo, da je vrednost celotne bilance vsega premoženja podjetja T. tudi vrednost znamk in vrednost brezplačne uporabe vode, kar je Upravna enota Gornja Radgona in toženka upoštevala v obrazložitvi svoje odločbe. V izreku odločbe pa tega ni upoštevala, zato tožniki predlagajo spremembo izreka odločbe v obliki kot je napisana.

26Stranka z interesom SDH d. d. je v vlogi z dne 14. 3. 2023 ponovno predlagala združitev postopkov. Prav tako meni, da je bilo o nematerialnih pravicah (blagovna znamka, vodna pravica iz točke VI. bilance podjetja z dne 31. 12. 1945), že odločeno z odločbo z dne 10. 10. 2019, s katero je bil zahtevek v tem obsegu zavrnjen in se obravnava pod II U 13/2021 pri Zunanjem oddelku sodišča v Mariboru. V vlogi z dne 14. 4. 2023 pa pri predlogu o združitvi vztraja.

27Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2023 ponovno nasprotujejo združitvi postopkov II U 251/2022, ki se vodi pri Upravnem sodišču RS Enota Celje z zadevo I U 1189/2022, ki se vodi pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani.

Glede neoprave glavne obravnave

28Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo. Vse stranke so sodišču posredovale podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 5. alineje drugega odstavka 59. člena členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu.

O predlogih za združitev postopkov

29Stranka z interesom - SDH d. d. je v odgovoru na tožbo predlagala združitev postopka z zadevo I U 1189/2022, ki se vodi na Upravnem sodišče RS v Ljubljani.

30V skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUS-1 lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku.

31Sodišče ni sledilo predlogu stranke z interesom SDH d. d. za združitev tega postopka z zadevo I U 1189/2022, čeprav je v obeh zadevah izpodbijan isti upravni akt, saj so tožbo v II U 251/2022 vložili tožniki, ki uveljavljajo le dejstvo, da je vrednost celotne bilance vsega premoženja podjetja T. tudi vrednost znamk in vrednost brezplačne uporabe vode, kar je Upravna enota Gornja Radgona in toženka upoštevala v obrazložitvi svoje odločbe, tega pa ni upoštevala v izreku odločbe. Pravna in dejanska podlaga tožbe je v zadevi II U 251/2022 popolnoma drugačna od pravne in dejanske podlage v zadevi I U 1189/2022, kjer pa SDH d. d. kot tožnica uveljavlja nepravilno cenitev vrednosti premičnega premoženja in vrednosti nepremičnega premoženja družbe T. Poleg tega se zadeve obravnavajo na različnih oddelkih, in sicer zadeva II U 251/2022 na Zunanjem oddelku v Celju, medtem ko se zadeva I U 1189/2022 vodi na sedežu sodišča v Ljubljani.

K I. točki izreka:

32Med strankami ni sporno, da je v postopku denacionalizacije bilo izdano več delnih odločb o denacionalizaciji, in je tako med drugim upravni organ z ločenima odločbama Upravne enote Gornja Radgona opr. št. 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019 in Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo opr. št. 490-1 7/2019-8 z dne 13. 11. 2020 odločil o tem, da blagovne znamke in vodne pravice ne morejo biti samostojni predmet denacionalizacije (zahtevek o katerem poteka upravni spor pred Upravnim sodiščem RS, Zunanjim oddelkom v Celju opr. št. II U 427/2020).

33Nadalje je ugotoviti, da je upravni organ v dopisu stranke tudi seznanil, da je bil del zahtevka, ki se je nanašal na vračilo blagovnih znamk in pravice do koriščenja mineralne in termalne vode z odločbo zavrnjen, zato se navedeno ne všteva v neto aktivo podjetja.

34Iz izpodbijane odločbe pa tudi izhaja, da sta se pooblaščenca upravičenca (sedaj tožnikov) strinjala, da se glede izračuna vrednosti podjetja, od ugotovljene neto aktive oz. denarne vrednosti podržavljenega podjetja, odšteje še postavka pod točko VI. Bilance z dne 31. 12. 1945 "koncesije, patenti, vzorci in drugo” v bilančnem znesku 62.661,03 Din.

35Tožniki sicer sedaj v tožbi navajajo, da se je to soglasje nanašalo na dan 1. 9. 2021, ko je bila izdana dopolnilna odločba št. 301-35/1993-1199, torej na dan, ko je bila zoper delno odločbo o denacionalizaciji št. 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019 vložena tožba in ni zaključen upravni spor in zadeva še ni prestala ustavne presoje. Njen očitek je tudi, da je s točkama 2 in 6 ponovno odločala o denacionalizaciji za znamko in o pravici do uporabe vode, o katerih je bilo že odločeno.

36Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je ugotovila vrednost podržavljenega podjetja na podlagi 8. člena Navodila in prvega, drugega ter šestega odstavka 44. člena ZDen, in sicer po metodi neto aktive, pri čemer je neto aktiva razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (pasiva podjetja). Blagovne znamke in pravica do koriščenja termalne in mineralne vode ne spadajo med premoženje v smislu 8. člena ZDen in se ne vštejejo v vrednost neto aktive. S premoženjem iz tega člena so namreč mišljene le stvari, na katerih je bila lastninska pravica kot ena izmed premoženjskih pravic, izločene pa so druge vrste premoženjskih pravic, ki bi utegnile biti podržavljene in na katere bi se utegnil nanašati denacionalizacijski zahtevek, navedeno pa izhaja tudi iz sodne prakse.

37Celotno aktivo podjetja sestavlja denarna vrednost podržavljenega podjetja (ugotovljena na podlagi bilance stanja podjetja iz leta 1945, vključno z zneskom 8.000.000 Din), h kateri se prišteje vrednost posebej vrednotenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Upravni organ je še pojasnil, da gre v obravnavanem denacionalizacijskem postopku za vračanje podjetja v kombinaciji dveh oblik, in sicer v naravi in odškodnini v obliki obveznic SDH d. d.. Ker vrednost z denacionalizacijo vrnjenega premoženja (v naravi in odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja in ker je bil v obravnavani zadevi del premoženja že vrnjen z delnimi odločbami v naravi in odškodnini, je potrebno najprej ugotoviti vrednost čiste neto aktive podjetja in nato od te vrednosti odšteti vrednost že vrnjenega premoženja.

38Osrednji argument tožnikov, na katerem sloni tožbeni zahtevek, je, da toženec zato, ker je z ločenima odločbama (gre za odločbo Upravne enote Gornja Radgona opr. št. 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019 in odločbe Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo opr. št. 490-17/2019-8 z dne 13. 11. 2020), odločil, da blagovne znamke in vodne pravice ne morejo biti predmet denacionalizacije, o tem delu premoženja ne bi smel ponovno odločiti z izpodbijano odločbo, kar pa naj bi dejansko storil s tem, ko je vrednost omenjenih premoženjskih pravic upošteval tudi pri vrednosti aktive 48% podržavljenega podjetja, oziroma je pri tem ni izrecno izvzel.

39Sodišče se v tem delu strinja s stališčem izpodbijane odločbe ter ugotavlja, da je organ druge stopnje v izpodbijani odločbi jasno razložil, da vrednost premoženja podržavljenega podjetja ne sovpada nujno z vrednostjo premoženja, do vračila katerega je podana upravičenost po ZDen. V obravnavani denacionalizacijski zadevi nikoli ni bil vprašljiv obstoj pravice do uporabe termalne in mineralne vode (vrelcev) ter pravice do blagovnih znamk. Zapisal je, da ni torej sporno, da so v času podržavljenja podjetja obstajale določene blagovne znamke in da so prejšnji lastniki koristili vodo iz vrelcev (izvirov) mineralne in termalne vode na zemljiščih v njihovi lasti. V tej zvezi je zatorej bilo vedno sporno predvsem vprašanje o tem ali je te premoženjske pravice (torej blagovne znamke ter pravica do koriščenja mineralne in termalne vode) sploh mogoče uvrščati med premoženje podržavljenega podjetja v smislu 8. člena ZDen. Tekom predmetnega denacionalizacijskega postopka podjetja T. je bila izdana delna odločba št. 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019, s katero je prvostopenjski organ zavrnil denacionalizacijski zahtevek za vračilo podjetja T., v delu, ki se nanaša na vračilo blagovnih znamk v naravi in na vračilo pravice do koriščenja mineralne in termalne vode v obliki odškodnine v obveznicah. Pri tem je bilo nedvoumno ugotovljeno, da niti v določbah ZDen niti v določbah Navodila ni predpisana (niti predvidena) nikakršna metodologija za vrednotenje pravic do vračila tovrstnih pravic. Navedeno je sicer tudi jasno pojasnil organ prve stopnje. V navedenem delu tudi ne gre za nasprotje pri sami obrazložitvi, kot v svojih tožbenih navedbah navajajo tožniki.

40Na samo pravilnost odločitve ne vpliva, da odločba z dne 10. 10. 2019 še ni pravnomočna ter da še ni prestala ustavnopravne presoje. Ker je prvostopenjski organ predhodno ugotovil, da predmetne pravice ne morejo biti predmet vračanja po ZDen, je povsem razumljivo, da je pri nadaljnjem postopanju sledil svojim lastnim stališčem v tej zvezi.

41Prav tako niso pravilna stališča, da bi moral prvostopenjski organ počakati na pravnomočnost odločbe z dne 10. 10. 2019, da bi lahko neto aktivo pravilno ugotovil. Izvzetost navedene postavke iz vrednosti neto aktive povsem razumljivo glede na že pojasnjeno stališče, da pravica do koriščenja mineralne in termalne vode in vračilo blagovnih znamk ne spadata med premoženje podjetja po 8. členu ZDen. Prvostopenjski organ navedenega zneska tako upravičeno ni vštel v skupno neto aktivo podjetja T., prav tako ne gre za ponovno odločanje o zadevi, o kateri je že bilo odločeno.

42V zadevi tako ni podana bistvena kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ je svojo odločbo jasno obrazložil, prav tako pa je obrazložitev dopolnil tudi drugostopenjski organ (tretji odstavek 248. člena ZUP), razlogi odločb so jasni in razumljivi in se dasta preizkusiti.

43Glede na povedano je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena po zakonu. Za odločitev bistvene razloge je navedel že upravni organ, sodišče pa jih je dodatno pojasnilo ter po navedenem tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določb 63. člena ZUS-1.

K II. in III. točki izreka:

44Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške.

45Stranka z interesom D., d. o. o. je predlagala, da sodišče tožbo zavrne, kar pomeni, da so s svojim predlogom uspele in so načeloma upravičene do povrnitve stroškov postopka po citirani določbi. Vendar sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, pri čemer o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Po presoji sodišča navedbe stranke z interesom niso bistveno pripomogle k rešitvi zadeve, zaradi česar je sodišče njihov stroškovni zahtevek zavrnilo.

¹ V upravnem sporu je upravičenec na pooblastilo svojemu pooblaščencu napisal kot svoj priimek B., zato je v nadaljevanju postopka sodišče pri navedeni prizadeti stranki tudi uporabilo takšen priimek, nedvomno pa gre za denacionalizacijskega upravičenca iz izpodbijane delne odločbe (B. B.), kar med strankami ni sporno, poleg tega pa je na mrliškem listu upravičenca (C10) naveden isti rojstni datum in naslov, kot v izpodbijani delni odločbi.
² Ur. l. RS, št. 23/92, 42/93-odl. US, 65/93 - odl. US in 26/00.