UPRS sodba II U 416/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Gornja Radgona zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin - parcel št. 35/1, 41, 42, 136/14, 37, k.o. ... ter parcel št. 685, 691/1, 623/1, *165, 660/3, 661/3 in 662/3, k.o. ..., ki so bile v solastniškem v deležu 1/2 odvzete dr. A.A., rojenemu ..., umrlemu ... 1945 (1. točka izreka), zavrnila pa je tudi zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravna enota pojasnjuje, da je tožnik dne 4. 5. 1993 po takratnem pooblaščencu, odvetniku B.B., vložil zahtevo za vrnitev navedenih nepremičnin. Navedene nepremičnine so bile podržavljene prejšnjima solastnikoma C.C. in dr. A.A.) na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Na podlagi omenjenega odloka so bile nepremičnine odvzete z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni št. 237 z dne 11. 9. 1945 ter z odločbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. 285/48 z dne 15. 3. 1948. S pravnomočno odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 208-198/01 z dne 7. 8. 2002 je bilo ugotovljeno, da dr. A.A. ni postal jugoslovanski državljan po predpisih o državljanstvu, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) tudi ni upravičenec do denacionalizacije. Če oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni upravičenec, se za upravičence po določbi 12. člena ZDen lahko štejejo njegov zakonec ali dediči prvega dednega reda, če jim je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je dr. A.A. tožnika posvojil dne 1. 10. 1937. Ker je bila posvojitev kasneje razveljavljena, tožnika po 12. členu ZDen ni mogoče šteti za dediča prvega dednega reda po pokojnem dr. A.A. Po mnenju upravne enote pa tožnik do denacionalizacije tudi ni upravičen po 11. členu ZDen, ker je bilo dr. A.A. premoženje podržavljeno z objavo Odloka AVNOJ, torej pred njegovo smrtjo dne ... 1945. Glede ženitne pogodbe pa upravna enota pojasnjuje, da gre za pogodbo med zakoncema, ki ne pomeni dednega naslova, na podlagi katerega bi se lahko tožnik štel po ZDen za upravičenca do denacionalizacije po prejšnjem lastniku premoženja. Na trditve tožnika o ničnosti odločbe št. 237 pa upravna enota odgovarja, da je bilo premoženje podržavljeno že s samim Odlokom AVNOJ in ne s sodbo Sodišča slovenske narodne časti v Murski Soboti št. 61/45, kar je razvidno tudi iz zemljiške knjige. Pri vseh nepremičninah, katerih vračilo zahteva v tem postopku tožnik, sta namreč kot podlagi za vpis lastninske pravice v korist države navedeni 1. in 2. točka Odloka AVNOJ skupaj z odločbo okrajne zaplembene komisije. Glede na obrazloženo po mnenju upravne enote zahteva za denacionalizacijo ni utemeljena.

Tožnik je zoper izpodbijano delno odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo št. 490-53/2014/3 z dne 13. 10. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo. Ministrstvo pojasnjuje, da je pritožbo obravnavalo le v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo parcel št. 35/1, 41, 42, 136/14, 37, k.o. ... ter parcel št. 685, 691/1, 623/1, 660/3, 661/3 in 662/3, k.o. ..., saj je za odločanje o pritožbi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo parcele št. *165, k.o. ..., pristojno drugo ministrstvo. Glede izpodbijane odločitve pa je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mnenja, da je ta pravilna.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za vračilo podržavljenih nepremičnin, razen parcele št. *165, k.o. ... Kot navaja, je izpodbijana odločba neobrazložena in v nasprotju z dokazi v spisu, zaradi česar se odločba po njegovem mnenju ne da preizkusiti, odločba pa je tudi v nasprotju s 14., 22. in 33. členom Ustave Republike Slovenije. Zatrjuje, da je bil dr. A.A. hrvaške in ne nemške narodnosti, pomagal je partizanom in bil zato s strani nemškega vojaškega sodišča obsojen na smrt. Navedeno po mnenju tožnika dokazuje, da premoženje dr. A.A. ni bilo zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ pač pa po njegovi smrti na podlagi kazenske sodbe Sodišča narodne časti št. 61/45 z dne 8. 8. 1945. Da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, izhaja iz odločbe št. 237, ki je po mnenju tožnika nična, ker ni bila izdana v predpisanem prekluzivnem roku, ter iz vpisa v zemljiško knjigo, ki je bil opravljen na podlagi omenjene nične odločbe. Za ugotovitev pravne podlage podržavljenja po mnenju tožnika tudi ne more biti odločilna odločitev okrajnega sodišča v zadevi opr. št. N 66/2010. Tožnika, ki je po ženitni pogodbi z dne 4. 10. 1944 oporočni dedič dr. A.A. in za katerega je bilo ugotovljeno, da se je štel za jugoslovanskega državljana, je zato po 11. členu ZDen treba šteti za upravičenca do denacionalizacije. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo po opravljeni glavni obravnavi v izpodbijanem delu odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka v tem postopku, D. d.d. , v odgovoru na tožbo navaja, da zahteva za denacionalizacijo ni bila veljavno vložena, ker je bilo zahtevi predloženo substitucijsko pooblastilo tujega odvetnika dr. C.C. iz Graza, dano odvetniku B.B. Kot navaja stranka, tuji odvetniki v Republiki Sloveniji niso mogli opravljati odvetniške dejavnosti, zato tudi niso mogli prenašati odvetniškega pooblastila na slovenske odvetnike. Tožnik do 7. 12. 1993, to je do poteka prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo, tudi ni odobril pravnih dejanj odvetnika B.B., sam pa v tem roku tudi ni vložil zahteve za denacionalizacijo. Zato bi moral upravni organ zahtevo za denacionalizacijo po mnenju prizadete stranke zavreči. Tožbene navedbe pa po mnenju prizadete stranke tudi sicer niso utemeljene. Kot pojasnjuje, je bilo podržavljenje izvedeno neposredno na podlagi Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945, odločbe zaplembenih komisij pa so zgolj deklaratorne narave in le obveščajo o dejstvu podržavljenja. Po mnenju prizadete stranke tudi ni dvoma, da se je dr. A.A. štel za osebo nemške narodnosti. Prizadeta stranka sodišču tako primarno predlaga, da po odpravi izpodbijane odločbe zavrže zahtevek za denacionalizacijo, podredno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Na tožbo sta kot prizadeti stranki odgovorila tudi F.F. d.d. in G.G. d.o.o., ki se strinjata z izpodbijano odločbo ter sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Prizadeta stranka G.G. d.o.o. priglaša tudi stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z ugovorom prizadete stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje denacionalizacijskega postopka, ker zahtevi odvetnik B.B. ni predložil veljavnega pooblastila za zastopanje, vlagatelj zahteve pa v zakonskem roku za vložitev zahteve za denacionalizacijo tudi ni odobril pravnih dejanj odvetnika, sodišče ugotavlja, da je bil že v zadevah opr. št. II U 473/2013, II U 242/2014 in II U 26/2015 ta ugovor kot neutemeljen zavrnjen. Iz

podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da je tožnik na pooblastilu, s katerim je pooblastil odvetnika v Grazu, za vlaganje zahtevkov v Sloveniji kot substituta pooblastil odvetnik

a B.B.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnik po ZDen upravičen do vrnitve deleža nepremičnin, ki so bile pred podržavljenjem v solasti dr. A.A.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da predstavlja upravičenca do denacionalizacije na podlagi 11. člena ZDen, ki določa, da je treba v primeru, ko je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma pred 15. 9. 1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteti, da je bilo premoženje podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se glasi akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Po 11. členu ZDen bi tako bilo mogoče tožnika šteti za upravičenca do denacionalizacije le pod pogojem, da bi bilo v postopku med drugim ugotovljeno, da je bilo premoženje podržavljeno po smrti dr. A.A.

V obravnavani zadevi med strankami v postopku ni sporno, da se je tožnik štel za jugoslovanskega državljana. Prav tako ni sporno, da je dr. A.A. umrl dne … 1945, torej pred datumom 28. 8. 1945, ki je določen v Zakonu o državljanstvu FLRJ. Za odločitev v tej zadevi ostaja tako pomembno predvsem vprašanje, kdaj oziroma na kateri pravni podlagi je bilo premoženje, katerega vračilo zahteva tožnik, podržavljeno.

Tožnik zatrjuje, da je bilo premoženje podržavljeno po smrti dr. A.A. s sodbo Sodišča narodne časti v Murski Soboti št. 61/45 z dne 8. 8. 1945, s katero je bila dr. A.A. izrečena sankcija popolne zaplembe celotnega premoženja. Ta trditev pa je tudi po presoji sodišča glede na dokaze, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, nedokazana. Kot je pojasnil že upravni organ, je bilo namreč celotno premoženje dr. A.A., vključno s solastniškim deležem na nepremičninah, podržavljeno s samim predpisom (ex lege) dne 6. 2. 1945, ko je stopil v veljavo Odlok AVNOJ, torej za časa življenja dr. A.A. Da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena omenjenega odloka, namreč jasno izhaja tako iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije št. 237 z dne 11. 9. 1945 kot tudi iz historičnih zemljiškoknjižnih izpisov, ki Odlok AVNOJ navajajo kot podlago za prenos lastninske pravice na zemljiščih na državo. Premoženje, ki je že bilo podržavljeno z Odlokom AVNOJ, tako ni moglo biti kasneje ponovno podržavljeno s sodbo Sodišča narodne časti v Murski Soboti št. Snč 61/45 z dne 8. 8. 1945. Z omenjeno sodbo bi lahko bilo podržavljeno le morebiti kasneje (po uveljavitvi Odloka AVNOJ) pridobljeno premoženje.

V denacionalizacijskem postopku se presoja le, ali so po ZDen izpolnjeni pogoji za vračilo podržavljenega premoženja. Zato sodišče ni presojalo ugovorov tožnika, ki se nanašajo na očitane nepravilnosti in nezakonitosti pri izdaji aktov o zaplembi premoženja (ugovori v zvezi z zatrjevano narodnostjo dr. A.A. ter ugovori glede prekoračitve roka za izdajo odločbe zaplembene komisije).

Ker iz obrazloženega izhaja, da so bile nepremičnine, ki so v tem postopku predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljene dr. A.A. v času njegovega življenja, tožnika tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije na podlagi 11. člena ZDen. Zaradi navedenega za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno vprašanje, ali tožnik po ženitni pogodbi, ki je bila sklenjena med dr. A.A. in C.C., šteje za dediča in s tem za pravnega naslednika dr. A.A. v smislu 11. člena ZDen.

Tožniku, ki ni dedič prvega dednega reda, pa statusa upravičenca do denacionalizacije po pokojnem dr. A.A. ni mogoče priznati niti na podlagi 12. člena ZDen. Med strankami namreč ni sporno, da tožnik ni potomec dr. A.A., zaradi razveljavljene posvojitve pa ga tudi ni mogoče šteti za njegovega posvojenca.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložena in ni v nasprotju z dokazi v spisu. Tožnik pa tudi ni izkazal zatrjevane kršitve enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), z izpodbijano odločbo pa mu po presoji sodišča tudi ni bilo poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS) in tudi ne v katerokoli drugo ustavno zagotovljeno pravico.

Ker je bil torej postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločitev pa je tudi pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevkov za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Sodišče je o tožbi kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez glavne obravnave, ker stranke v upravnem sporu ne navajajo novih dejstev in ne predlagajo novih dokazov, ki bi lahko bile po presoji sodišča pomembne za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).