75. člen ZOR

V obravnavani zadevi je moralo revizijsko sodišče presoditi, ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven, glede na to, da je zamuda, na katero se pogodbena kazen navezuje, odvisna tudi od okoliščin, na katere dolžnik ne more (v celoti) vplivati. Presodilo je, da je dogovor veljaven, ker ga v obravnavanem primeru ni mogoče obravnavati ločeno od pravil o prodajni pogodbi in dolžnosti izpolniti obveznost ter pravil o jamčevanju za pravne napake.

O kršitvi pogodbene obveznosti pa je pojmovno mogoče govoriti samo v primeru, da gre za ravnanje pogodbenika potem, ko je stopil v pogodbeno zavezo in je s tem na njegovi strani nastala obveznost izpolnitve pogodbe. Pravna podlaga iz 137. člena ZOR je lahko podana samo pod predpostavko, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, ki je bila pred tem sicer mogoča. Gre torej za naknadno nastalo dejansko oviro, ki onemogoča izpolnitev ene stranke. Kadar pa gre za pogojno pogodbeno obveznost, lahko pride le do naknadne nemožnosti uresničitve pogoja, ki pa ima za posledico ničnost pogodbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZOR. Dopustnost pogodbenega določila o prevzemu tveganja izpolnitve pogoja, ki omogoča izpolnitev nasprotne stranke je potrebno obravnavati tudi v luči splošnih načel obligacijskega prava. To pa pomeni, da mora obstajati vsaj neka stopnja verjetnosti, da bo pogodbena stranka, ki je prevzela tveganje, v posledici svoje izpolnitve od nasprotne stranke lahko prejela nasprotno dajatev.

Pogodbeni stranki sta določili več predpostavk za nastop izpolnitvenega ravnanja tožene stranke oziroma za začetek učinkovanja njene obveznosti. Posledica takšne določitve navedenih dejstev, kot pogoja za učinkovanje dogovora o obveznosti tožene stranke, je v tem, da v primeru njihovega nenastopa, obveznost tožene stranke, s tem pa tudi pogodba med strankama, ne nastane. Ne da bi se spuščali v vprašanje, ali je bilo navedene pogoje sploh mogoče uresničiti, na kar med drugim v svoji pritožbi cilja tudi tožeča stranka, je posledica tako nenastopa odložnega pogoja (pogojev) kot tudi okoliščine, da je bila pogodba sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, enaka, torej neučinkovitost takšne pogodbe. Pogodba o poravnavi ni pretrgala zastaranja, saj je, kot je bilo ugotovljeno, brez učinka. Tudi sicer ne bi imela učinka pretrganja zastaranja za prvotno obveznost, saj ne vsebuje pripoznave terjatve v znesku, ki je predmet te tožbe. Institut pripoznave se tudi sicer ne sklada z namenom pogodbe o poravnavi, ki je v tem, da stranki sporno in negotovo razmerje prekineta z vzajemnimi popustitvami.

Stranki sta torej rok plačila obveznosti tožene stranke do tožeče stranke vezali na izpolnitev odložnega pogoja, to je plačila storitev toženi stranki s strani plačnika. Takšen pogoj ni niti nedopusten niti nemogoč (75. člen ZOR), takšen dogovor pa je tudi v skladu z načelom svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR). Ker je torej tožena stranka (ker terjatve v stečajnem postopku nad naročnikom ni prijavila) preprečila možnost poplačila s strani naročnika storitev, se v skladu z določbo 4. odstavka 74. člena šteje, da je pogoj, na katerega uresničitev sta pravdni stranki v 5. členu Pogodbe vezali zapadlost plačila obveznosti tožeči stranki, uresničen, vtoževana terjatev pa zatorej zapadla.

Ker v konkretnem primeru izjava volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe ni bila dana s strani za to pooblaščene osebe in sporne pogodbe tudi ni odobril občinski svet, pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

Čeprav je delovno razmerje poseben odnos med delavcem in delodajalcem, se pri reševanju sporov iz delovnega razmerja določbe zakona o obligacijskih razmerjih uporabljajo smiselno v vseh razmerjih, ki so podobna ali enaka obligacijskim razmerjem. Zato bi vprašanja glede sklenitve sporazuma, po mnenju revizijskega sodišča, morali obravnavati glede na določbe 36. in 39. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 72. člena ZOR, kar so tisti obligacijsko pravni instituti, ki jih je možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu. Po določbi prvega odstavka 36. člena ZOR ponudba pogodbe veže ponudnika, po določbi drugega odstavka tega člena pa lahko ponudbo prekliče preden jo ponudnik sprejeme. Ker 2. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točka prvega odstavka 100. člena ZDR predvideva pisni sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik stori kaj, iz česar se lahko zaključi, da je ponudbo sprejel.

Obe pravdni stranki sta vedeli, da obveznost ene in druge obstoji in da ta ni neobstoječa oz. neveljavna v smislu 1. odstavka 1097. člena ZOR. Tudi nemogoč odložni pogoj po 2. odstavku 75. člena ZOR, ki naj bi bil po stališču tožeče stranke v tem, da se je po izvensodni poravnavi najprej zavezala ona umakniti tožbo in se odpovedati tožbenemu zahtevku, še preden bi tožena stranka plačala dolgovani znesek, ni ničen v smislu 1098. člena ZOR.

Okoliščina, da dogovorjeni odložni pogoj še ni nastopil, je razlog, zaradi katerega je tožbeni zahtevek materialnopravno neutemeljen (74. in 75. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato je bil pravilno zavrnjen. Takšna odločitev sodišča pa ni ovira za morebitno novo tožbo v primeru, če bo dogovorjeni pogoj izpolnjen. Tedaj bi namreč tožba imela drugačno dejansko podlago.

Predmet spora je bila veljavnost kupne pogodbe, ki sta jo toženki sklenili med sabo 14.12.1994 in s katero je prva toženka prodala drugi toženki svoje delnice (pri delniških družbah so v prometu delnice in ne deleži kot se mestoma omenja v tej zadevi). Veljavnost navedene pogodbe se je postavljala zato, ker naj bi bila sklenjena pod nedopustnimi pogoji. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje se pogoj, ki je bil zapisan v sporni pogodbi, nanaša le na vpis pogodbe v register in ne na sklenitev oziroma veljavnost same pogodbe. Ob takem stanju, ko se domnevni pogoj ne nanaša na pogodbo samo, to je na njeno veljavnost in učinkovanje, ni bilo potrebno v tem postopku ocenjevati pomena oziroma dopustnosti v pogodbi zapisanega pogoja (ki pogojuje le vpis pogodbe v register, ne pa veljavnosti pogodbe).

Kadar je darilna pogodba sklenjena pod pogojem, da bo sklenjen še drug pravni posel, pa do tega posla ne pride, ni mogoče s tožbo doseči realizacije darilne pogodbe.