VSL sodba I Cpg 494/2008

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 180.812,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 43.329.970,50 SIT od 26.3.2004 do 31.12.2006, od tedaj dalje pa od 180.812,76 EUR do plačila in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 11.160,42 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh razlogov iz 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču oziroma, da samo odloči o stvari.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo opravljenih del po pogodbi št. 34403-2/00 med pravdnima strankama z dne 30.4.2001. Opravljena dela, ki so predmet vtoževanega zahtevka se nanašajo na obnovo vozišča odseka Prešernove ceste na Bledu. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bila dela, obračunana z obema vtoževanima začasnima situacijama (priloga A2 in A3) s strani tožeče stranke izvršena in da so bila dela potrjena s strani pooblaščenega predstavnika tožene stranke. Ugovor tožene stranke, s katerim je nasprotovala tožbenemu zahtevku, pa se je nanašal na določbo 18. čl. pogodbe, ki je urejal rok plačila za sporna izvedena dela. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na nezapadlost vtoževane terjatve, češ da še ni izpolnjen pogoj, od katerega naj bi pričel teči rok za plačilo opravljenih del, to je nakazilo sredstev iz Ministrstva za promet na proračun tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je glede tovrstnega ugovora nezapadlosti vtoževane terjatve zavzelo stališče, da tožena stranka ne more v nedogled zavlačevati s plačilom, sklicujoč se na neprejem sredstev z Ministrstva za promet. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša. Pri tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je določilo 18. čl. pogodbe urejalo opredelitev rokov plačila s strani tožene stranke za opravljena dela tožeče stranke. Tožena stranka izhaja iz izhodišča, da je v besedilu 18. čl. pogodbe, kjer je urejen rok plačila za opravljena sporna dela, določen odložni pogoj za nastanek obveznosti tožene stranke, ki še ni bil izpolnjen. Zakon o obligacijskih razmerjih, katerega določbe se v spornem razmerju uporabljajo glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika v, 74. čl. ureja odložni pogoj kot negotovo dejstvo, katerega nastanek je predpostavka za učinkovanje pogodbe. V tem je temeljna razlika med pogojem in rokom, saj gre pri pogoju za negotovo okoliščino, medtem ko gre pri roku za bodočo gotovo okoliščino, ki bo nastopila. Če je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, je do uresničitve tega pogoja negotovo ali bo pogodba sploh stopila v veljavo. V takem primeru pogodbeni stranki prevzemata tveganje, da se odložni pogoj ne bo uresničil in nobena od pogodbenih strank ne bo stopila v zavezo, da opravi svoje izpolnitveno dejanje, ki sta se ga zavezali s pogodbo. Če pa je učinkovanje pogodbe odvisno od dejstva, ki bo zanesljivo nastopilo, je to okoliščino potrebno obravnavati kot pogodbeno določen rok za učinkovanje pogodbe. V tem primeru pogodbeni stranki v pogodbenem okviru ne prevzemata tveganja, da tovrstna okoliščina, od katere je odvisno učinkovanje pogodbe, ne bo nastopila. V konkretnem primeru je bila na bodočo okoliščino vezana zgolj izpolnitev tožene stranke, medtem ko je izpolnitvena dolžnost na strani tožeče stranke nastopila že ob podpisu pogodbe. Če bi pogodbeni stranki tako zapisano pogodbeno določilo (vezanost izpolnitvene obveznosti tožene stranke na prejem denarnih sredstev iz državnega proračuna) razumeli kot opredelitev odložnega pogoja, bi to pomenilo, da sta pogodbeni stranki dopuščali tudi možnost, da ta okoliščina ne bo nastopila (negotovo dejstvo). To pa bi pomenilo, da bi s tem tožeča stranka, potem ko je izpolnila svoje pogodbene obveznosti, prevzela celotno tveganje, da bi od tožene stranke kot naročnika v pogodbenem razmerju sploh lahko uveljavljala protiizpolnitev. Takšen pogodbeni položaj tožeče stranke bi bil v izrecnem nasprotju z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev (15. čl. ZOR). V nasprotju s tem je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno sledilo izpovedi zaslišanega direktorja tožeče stranke, iz katerega izpovedi izhaja, da je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da bo od tožene stranke zanesljivo prejela plačilo za opravljena dela. Tožeča stranka torej ni s pogodbo prevzela tveganja, da bodoča okoliščina, od katere nastopa naj bi bila odvisna zapadlost obveznosti tožene stranke, ne bo nastopila. To stališče je podkrepljeno tudi z izpovedjo priče B.M., župana, to je zakonitega zastopnika tožene stranke v spornem obdobju, ki je izpovedal, da je tožena stranka imela zagotovila, da bodo sporna sredstva zagotovljena s strani države v letu 2002, po sprejetju proračunu države oziroma rebalansa v letu 2002, o čemer je bila seznanjena tudi tožeča stranka. Če so te okoliščine predstavljale pogodbeni okvir, pogodbenega določila iz 18. čl. ni mogoče razumeti kot opredelitev odložnega pogoja, ki bi vsebovalo negotovost ali bo na strani tožene stranke sploh kdaj nastopila obveznost za plačilo opravljenih del na podlagi pogodbe med pravdnima strankama. To določilo je zato potrebno razumeti kot opredelitev roka, ki ne more iti izven okvira časovnega obdobja, v katerem sta pogodbeni stranki očitno predvidevali, da bo tožena stranka prejela ustrezna denarna sredstva iz državnega proračuna.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tako v celoti utemeljuje tožbeni zahtevek na pogodbeni podlagi, kot jo je s tožbo uveljavljala tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožbenega sodišča sicer materialnopravno zmotno utemeljilo svojo odločitev na odškodninski podlagi, katero je tožeča stranka ponujala zgolj podrejeno, v kolikor ne bi uspela s pogodbeno podlago. Vendar zgolj napačna materialnopravna presoja ugotovljenih dejstev ne predstavlja pomanjkljivosti, ki bi preprečevala možnost preizkusa izpodbijane sodbe, kot zatrjuje to v pritožbi tožena stranka, saj gre pri tem zgolj za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da je od tožeče stranke zahtevala, naj prekine delo, ker ni zagotovljenih sredstev za plačilo. Tožena stranka s tem v zvezi ni pojasnila, kakšen učinek naj bi imela z njene strani zatrjevana zahteva za ustavitev spornih del glede na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Če bi tožena stranka s tem uveljavljala, da je tožena stranka na ta način enostransko razdrla pogodbo v smislu odstopnega upravičenja iz 629. čl. ZOR, tudi v tem primeru ne bi bila razbremenjena obveznosti izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela, pa bi jih imela, če pogodba ne bi bila razdrta. Sicer pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da na podlagi izvedenih dokazov tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka uveljavljala navedeno odstopno upravičenje. Pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi ne more kot dokaza upoštevati dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 23.5.2001, katerega je tožena stranka predložila šele ob vložitvi pritožbe. Takšen dokaz namreč predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni izkazala, da ga brez krivde ni mogla predložiti že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem (1. odst. 337. čl. ZPP).

Kot pravno nerelevantne se izkažejo tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zakonsko urejeno obveznost države za upravljanje in vzdrževanje cestišča, na območju katerega so se izvajala sporna dela. Če je tožena stranka na podlagi postopka javnega naročanja s sklenitvijo izvajalske pogodbe s tožečo stranko prevzela obveznost, da bo poravnala stroške izvedenih del, se tožena stranka te pogodbene obveznosti ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na navedeno zakonsko ureditev.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP. Ker ugotovljeno dejansko stanje s strani prvostopenjskega sodišča ob zgoraj utemeljenih materialnopravnih razlogih potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).