VSL sodba in sklep II Cp 876/2009

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v obsodilnem delu (točka 1 izreka) in odločitvi o stroških (točka 3 izreka) sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:
"Tožbeni zahtevek, ki glasi:
"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 38.258,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2004 do plačila,"
se zavrne.

2. Tožnica je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 8.644,59 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.344,34 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe z zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka pod izvršbo.

3. Pritožba tožnice zoper sklep z dne 20.2.2009 se zavrne.

V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 38.258,35 EUR z zakonsko naloženimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2004 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške. S posebnim sklepom je sodišče zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper obsodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi toženec navaja, da je pogodbo s tožencem sklenil B. S. in ne tožnica, ki tudi ni investitorka in lastnica objekta, stoječega na parc. št. 385/115 k.o. K. p., pri uveljavljanju drugih odškodninskih zahtevkov npr. stroškov za ogrevanje so računi izstavljeni na B. S. Tožnica s predložitvijo pismenega pooblastila z dne 1.1.1991 ne izkazuje resničnost datuma sklenitve pooblastila za sklepanje poslov. Pri parc. št. 385/115 je lastništvo prešlo na podlagi Dn. št. 697/96 na V. S. Toženec je posel izvršil z materialom, ki mu ga je dal naročnik B. S. po dogovoru in strokovnih pravilih in bi moralo sodišče presojati, ali je prost svoje profesionalne odgovornosti, ker je S. opozoril na neustreznost materiala, in se pri tem sklicuje na mnenje izvedenca. Na stanje stavbnega pohištva je vplivalo posedanje terena, graditev objekta v treh etapah, izvedba objekta brez primernega napušča, slaba zasteklitev oken, neustrezno in samovoljno popravljanje okenskih okvirov in napačna montaža okenskih polic in sodišče teh okoliščin, ki niso na toženčevi strani, ni upoštevalo. Nujnost zamenjave oken in vrat ni mogoče vezati le na vzrok ampak je potrebno upoštevati tudi druge vplive, ki jih toženec podrobno našteva v pritožbi, ki ne izvirajo iz sfere toženca. Nadalje toženec navaja, da tožnica ni dokazala škode. Glede na to, da je stavbno pohištvo še vedno v funkciji, za katero je bilo izdelano, bi tožnica imela le zahtevek po členu 620 ZOR ali pa zahtevek na znižanje plačila po členu 621 ZOR. Tožnica ni zahtevala odprave napak in napak ni sanirala in to, kar na podlagi predračuna podjetja x. vtožuje, ni škoda ter zato ne more uživati pravnega varstva, pri čemer se toženec sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 522/2003, da predračun ni podlaga za priznanje obstoja škode. Tožnica je zahtevek, kateremu je bilo ugodeno, postavila 23.9.1998. Tožnica stroškov z zamenjavo stavbnega pohištva ni imela in ni prišlo do posega v njeno premoženjsko stanje in ji škoda ni nastala. Stroške sanacije bi tožnica lahko iztoževala samo v primeru, da je sanacijo dejansko opravila in plačala. Njen zahtevek je brez pravne podlage in tudi zastaran, saj je tožnica za obstoj škode vedela že decembra 1994, zahtevek, kateremu je bilo ugodeno, pa je postavila 23.9.1998. Sodišče prve stopnje o tem njegovem ugovoru ni odločilo. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obresti, ki jih je sodišče priznalo na dan izdaje izvedeniškega mnenja, saj bo moralo škodo ocenjevati na dan izdaje sodbe.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, tožnica navaja, da je sodišče napačno oprlo odločitev na ZST-1, ki je začel veljati 1.10.2008, tožnica pa je vložila predlog v letu 2006 in tudi predložila vse listine. ZST - UPB1 pa ni predvideval možnosti predložiti potrdila o premoženjskem stanju.

Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne njegovo pritožbo in v obsodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo je utemeljena, pritožba tožnice zoper sklep pa neutemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

Med pravdnima strankama je bila 17.3.1992 sklenjena pogodba o delu, s katero se je toženec zavezal izdelati montažo 43 oken oziroma okenskih vrat različnih dimenzij na tožničinem objektu iz materiala (aluminija), ki ga je tožencu dal na razpolago tožničin oče B. S. preko S. d.o.o. na podlagi kompenzacije z M. (na enak način je bilo opravljeno plačilo tožencu). Toženec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravil svoje delo novembra 1992 in zaradi reklamacij večkrat popravljal svoje delo. Toženčev ugovor aktivne legitimacije tožnice, ki ga toženec ponavlja v pritožbi, ni utemeljen. Res, da se je toženec v zvezi s pogodbo o delu dogovarjal s tožničinim očetom B. S., vendar je slednji po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopal kot pooblaščenec tožnice in v te zaključke pritožbeno sodišče nima pomislekov. Prav tako za odločanje v tem sporu ni odločilno, ali je tožnica zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, če je bila tožnica v pogodbenem odnosu s tožencem. Toženec kot prevzemnik posla, se v konkretnem primeru ne more sklicevati na napake materiala, saj na to ni opozoril tožnice (prvi odstavek člena 606 ZOR). Ob trditvah, da opravljeno delo ni bilo ustrezne kvalitete, ima tožnik jamčevalne zahtevke, ki jih ureja ZOR v poglavju odgovornosti za napake (člen 614 - 621 ZOR). Naročnik ima možnost v primeru napake uveljavljati več zahtevkov, lahko razdre pogodbo, če je delo neuporabno (člen 619 ZOR), lahko zahteva v primernem roku odpravo napake, če tega ne stori, lahko to stori na stroške izvajalca, zniža plačilo ali pa razdre pogodbo (prvi in tretji odstavek člena 620 ZOR). Tožnik je s prvotno tožbo postavil ugotovitveni zahtevek za zamenjavo vrat ter uveljavljal odškodninski zahtevek. Zahtevek na plačilo stroškov zamenjave vgrajenega stavbnega pohištva, ki mu je ugodilo sodišče prve stopnje (ostali zahtevki tožnice so bili pravnomočno zavrnjeni že z predhodno sodbo), je tožnica postavila v pripravljalni vlogi, prispeli na sodišče 23.9.1998 (l. št. 99). Toženec utemeljeno ugovarja zastaranje takega zahtevka, ki je bil postavljen šele 23.9.1998, saj tožnica po več kot šestih letih od opravljenega posla, od toženca ne more zahtevati vrednost novega stavbnega pohištva, saj ji je njena pravica po takem sodnem varstvu ugasnila najmanj eno leto po vložitvi tožbe (člen 615 ZOR). Prav tako izstavljeni predračun ne more predstavljati škode ob tem, ko tožnica v 17 letih ni storila ničesar s spornim vgrajenim pohištvom in ga celo koristi tako, da brez pravne podlage po 17 letih uporabe oken in vrat od toženca zahteva vrednost novih oken in vrat. Do tega bi bila upravičena, če bi sama sanirala stanje in zahtevala povračilo stroškov zamenjave od toženca. Že iz teh razlogov je bilo utemeljeni pritožbi toženca ugoditi in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek, ne da bi pritožbeno sodišče odgovarjalo na ostale obširne pritožbene trditve, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (člen 358 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnica ni uspela v tej zadevi in mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške, odmerjene v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določilu člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.

O pritožbi zoper sklep:

Ker je sodišče prve stopnje o taksni oprostitvi odločalo po uveljavitvi novele ZPP-C, ki je začela veljavi 1.10.2008, se glede taksne oprostitve uporabljajo določbe ZST-1, glede na to, da po 1.10.2008 ZPP-C ne ureja taksne oprostitve in odkazuje na uporabo zakona, ki ureja sodne takse (prvi odstavek člena 168 ZPP-C). Ker se tožnica ni ravnala po zahtevi sodišča, da predloži listino o premoženjskem stanju, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo njen predlog. Nikakršne podlage ni, da bi sodišče pri oprostitvi plačila sodnih taks uporabilo ZST - UPB-1, saj slednji velja le za odmero, ne pa tudi za taksno oprostitev, za katero velja ZST-1. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 365, točka 2 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnica ni uspela s svojim zahtevkom in mora v posledici tožencu povrniti njegove stroške nastale pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške. Le-ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in ZST, njihova odmera pa je razvidna iz predloženih stroškovnikov v spisu. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.