VSL sodba I Cpg 1264/03

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki
izreka spremeni tako, da se glasi:
"Tožbeni zahtevek tožene stranke, da ji je tožeča stranka S d.o.o.,
dolžna plačati 36.311,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
15.8.1996 dalje, se zavrne.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v
znesku 581.665,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003
dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe."
V preostalem delu (I. točka izreka) se pritožba zavrne in se sodba
sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na

plačilo 1.647.865,00 SIT s pripadki in sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 96/01263 z dne 15.10.1996 v 1. in

3točki izreka razveljavilo, ugodilo tožbenemu zahtevku tožene s

tranke po nasprotni tožbi tako, da naj ji tožeča stranka plača

36.311,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1996 do plačila

ter tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene

stranke v znesku 663.865,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po

svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do

3točki 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno

sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu

sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba najprej očita prvostopnemu sodišču, da vsebine dogovora

strank v spornem obligacijskopravnem razmerju v smislu določbe 1.

odstavka 607. člena ZOR ni pravilno ugotovilo. Izpostavlja posamezne

segmente iz izpovedi zaslišanih prič B in L, zaradi katerih bi moralo

prvostopno sodišče ugotoviti, da tožena stranka ni izvršila dela niti

po dogovoru, niti po pravilih stroke. Odgovornost za neuspešen izid v

spornem podjemu je na strani tožene stranke, ker se ni držala

dogovora glede obrezovanja plošč, ker je zagotavljala zmožnost oprave

dela, čeprav dotedaj s poliestri še ni delala, ker ni odstranila

ostankov lepila iz plošč takoj, pač pa ga je bilo treba kasneje

mehansko, ker se je, skratka, učila na materialih tožeče stranke.

Pritožba meni, da se je prvostopno sodišče na izvedenska mnenja oprlo

nekritično, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka pri lepljenju

zamenjala plošče in lesene letve, ki so bile sicer ob dobavi ločene

za stene, strop in dno in tudi zato, ker tožena stranka od naročnika

ni zahtevala, da naj bodo dobavljeni materiali v tolerancah plus

minus 0,2 mm, pač pa le, da naj bo material primeren za lepljenje. Z

delom tožena stranka ne bi smela kar nadaljevati, pač pa v ustreznem

postopku preveriti njegov izid, saj že prvo lepljenje

ni dalo primernega rezultata, kot je izpovedal L. Neustreznega dela,

meni pritožba, tožeča stranka ni dolžna plačati.

Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je postavila odškodninski tožbeni zahtevek. Znesek

532.992,00 SIT je zahtevala iz naslova stroškov nabavljenega

materiala. Sklicevala se je na "seznam" z dne 29.7.1997 (priloga A4),

v katerem so postavke: Wohn mobil Cristandl - Graz (26.230 ATS),

Špedicija Avstrija (350 ATS), Špedicija SLO (Exstrašped), parkirnina

CAR. Ljubljana, Špedicija Pantrans + carina, Izoterm Plama Ilirska

Bistrica (Podgrad), AVTONAD Maribor, Žaga Podnart - LIP Bled (bruš.

plošč), v skupnem navedenem znesku. Tu je bil tožbeni zahtevek

nesklepčen, saj bi, če je šlo za del odškodninskega zahtevka zaradi

uničenja materiala, tožeča stranka morala temeljiti zahtevek na

izkazu vrednosti materiala.

Znesek 214.873,00 SIT je tožeča stranka zahtevala za nabavne in

transportne stroške. Sklicevala se je na "seznam" z dne 29.7.1996

(priloga A5), v katerem so navedeni datumi od 3.9. do 7.5. (brez

letnice) in imena oziroma registracijske skrajšane označbe posameznih

krajev. Tu je bil tožbeni zahtevek nesklepčen, saj iz njenih vlog ni

razvidno, v kakšni konkretni zvezi so naštete poti in kraji z višino

odškodninskega zahtevka iz naslova nabavnih in transportnih stroškov.

Znesek 900.000,00 SIT je tožeča stranka zahtevala za delno kritje

gospodarske škode. Trdila je, da je utrpela enoletni izpad dohodka,

ker prototipa na sejmu aprila 1996 ni mogla predstaviti. Tudi tu je

šlo za nesklepčen tožbeni zahtevek, saj v postopku pred sodiščem prve

stopnje tožeča stranka ni navedla dejstev in predložila dokazov, iz

katerih bi izhajalo dejstvo izpada dohodka in zahtevana višina. Že iz

teh razlogov bi prvostopno sodišče lahko tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zavrnilo pa ga je zato, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka

toženi stranki dala neprimeren material, da je zgubanost

poliesterskega laminata na izdelku povzročilo odstopanje o debelini

posameznih plošč, da je tožena stranka po dogovoru med strankama

obrezovala plošče le zaradi krojenja. Izčrpni in korektni so razlogi

dokazne ocene, in sodišče druge stopnje jih sprejema ob smiselni

uporabi določb 606. člena ZOR. Odjemnik v primeru, ko da material

naročnik, le tedaj odškodninsko odgovarja, če naročnika na očitno ali

tako napako materiala, ki bi jo moral opaziti, ne opozori (1. in 3.

odstavek citiranega člena). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je

bila tožeča stranka opozorjena na potrebnost enake debeline

lepljencev (tudi z oceno izpovedi direktorja tožeče stranke

Ra. ter prič Rv. in B.). Dopustna toleranca po ugotovitvah izvedencev

je bila neznatna (plus minus 0,2 mm) in v tem pogledu toženi stranki

res ni mogoče očitati, da je bila dolžna tožečo stranko opozoriti na

takšno ustreznost materiala. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno

povzelo skladne ugotovitve postavljenih izvedencev o prevelikem

odstopanju debeline lepljencev. Za odškodninsko odgovornost v smislu

1in 3. odstavka 606. člena ZOR

tako prvostopno sodišče ni našlo podlage in temu materialnopravnemu

sklepu, ki ga pritožba konkretno vsebinsko ne napada, pritožbeno

sodišče pritrjuje. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od

absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere

mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni podana

protislovnost razlogov in izreka oziroma razlogov in dokazov, ki jo

pritožba uveljavlja po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbo

je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje

v I. izreka potrditi (353. člen ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba glede prvostopne odločitve o nasprotnem

tožbenem zahtevku.

Pogodba o delu je obligacija rezultata. Tega v konkretnem primeru ni

bilo, ne takšnega, kot je bil naročen. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v

nasprotju s potrebno skrbnostjo, ko je nadaljevala z delom, čeprav

kvaliteta ni bila v redu, saj so se udrtine videle ob ustrezni dnevni

svetlobi. Za lepljenje je uporabila enak postopek, kot v svoji

proizvodnji, opravila je tudi poskusno lepljenje. Vendar pa bi prav

na podlagi teh ugotovitev, ki jih je prvostopno sodišče napravilo z

oceno izvedenih dokazov, po mnenju pritožbenega sodišča, moralo

zaključiti, da je toženi stranki treba očitati, da ni bila dovolj

skrbna. Kadar je na delu strokovnjak, potem mora pri izpolnjevanju

obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo,

po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka,

glej 2. odstavek 18. člena ZOR). To pa po mnenju pritožbe pomeni, da

bi morala tožena stranka postopek lepljenja, ki ga je z naročnikovim

materialom opravljala prvič, saj je šlo za prototipno proizvodnjo,

posebej pazljivo in skrbno izvajati. Pritožbeno sodišče je

prepričano, da bi prilagoditev postopka dejstvu, da tožena stranka

pred tem izkušenj z lepljenjem materialov, kot jih je dobila od

naročnika, ni imela, lahko vplivala na njeno odločitev, da naročenega

posla ne bi prevzela, oziroma bi ga naknadno zavrnila (primerjaj 2.

odstavek 606. člena ZOR). Podjemnik je strokovnjak in prav zato so v

poglavju o pogodbi o delu določbe o njegovi odškodninski odgovornosti

oziroma upravičenju do razdrtja pogodbe, če mu naročnik izroči

material, ki ni ustrezen in ga toženec v svoji strokovni praksi še ni

preizkusil. Prav takšen je bil konkretni primer, ko je tožena stranka

ustaljeni način lepljenja uporabljala, vendar dotlej še ne z

materialom, kakršnega je sprejela od naročnika. Ker tožena stranka ni

tako ravnala, ji ne gre plačilo za delo, ki ni dalo dogovorjenega

rezultata.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno

ugodilo in v II. izreka prvostopno sodbo spremenilo tako, da je

tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo (4. točka

358člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo prvostopno odločbo, je

moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena

ZPP). Na prvostopno odločitev o pravdnih stroških je delna sprememba

vplivala le v delu, ki se nanaša na stroške tožene stranke v zvezi z

nasprotno tožbo. Ker tožena stranka z njo ni uspela, jo bremenijo

stroški za sestavo nasprotne tožbe v višini 500 točk, za sodno takso

v višini 10.800,00 SIT, za odgovor tožeče stranke na nasprotno tožbo

v višini 100 točk in za takso za ta odgovor v višini 5.400,00 SIT.

Navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo tako, da je prvostopno

odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, kot izhaja iz izreka

te odločbe (2. odstavek 154. člena ZPP).

Glede pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih

mora kriti tožeča stranka sama, saj delni uspeh ni vplival na višino

njenih pritožbenih stroškov. Ti so namreč ne glede na delni uspeh

glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tolikšni, kot jih je

priglasila že zaradi vrednosti spora po tožbi. V tem delu pa tožeča

stranka s pritožbo ni uspela (3. odstavek 154. člena ZPP).