VSRS Sodba II Ips 360/2005

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 11.395,56 EUR z 18 % letnimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov in ji povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je toženec na podlagi pogodbe o leasingu za motorno vozilo le tega prejel, plačal pa je le en obrok in mora zato svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolniti.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je za znesek 574,26 EUR z zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je glede glavnice 10.821,30 EUR z zamudnimi obrestmi toženčevo pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni laični reviziji smiselno zatrjuje, da je sodba nezakonita in nepravilna, ker sloni na navedbah tožnice, ki jih sodišče v celoti sprejema, ne da bi izvedlo materialne in druge dokaze. Toženec je ves čas izpodbijal izvršitev očitanega dejanja in predlagal izvedbo dokazov s pričami, listinami, grafologom. Če je kdo v njegovem imenu naredil goljufijo, bi moralo sodišče to ugotoviti in upoštevati njegove dokazne predloge. Vsem je znano, da je bila toženčeva trgovina sredi belega dne oropana in takrat so razbojniki poleg vredne opreme odnesli še spise in korespondenco, ki je bila verjetno izkoriščena tudi v tej pravdni zadevi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je kljub temu, da jo je toženec vložil sam, dovoljena, ker je bila tožba v tej pravdni zadevi vložena že leta 1996, torej pred uveljavitvijo novega ZPP (prehodna določba prvega odstavka 499. člena ZPP). Vendar revizija ni utemeljena.

V pravdnem postopku sta tako tožnik kot toženec dolžna navajati dejstva, s katerimi prvi utemeljuje tožbeni zahtevek, drugi pa svoje ugovore proti njemu. O svojih trditvah morata predlagati tudi izvedbo ustreznih dokazov. Z večjo ali manjšo procesno aktivnostjo pravdni stranki oblikujeta in usmerjata postopek ter vplivata na njegov potek in hitrost. Trditveno in dokazno breme iz 212. člena ZPP torej pomembno vpliva na uspeh pravdnih strank.

V tej zadevi je bil toženec popolnoma pasiven. Vložil je le odgovor na tožbo, ki ga je poimenoval ugovor zoper sklep in v katerem je navedel, da je sodišče upoštevalo le enostranske izjave in dokumente tožnice, pri tem pa da ni upoštevalo nekaj relevantnih dejstev. Navedene trditve so torej ostale na splošni ravni, poleg tega pa toženec ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. V nadaljnjem postopku je poslal le še opravičilo svojega izostanka z enega od narokov. Zato so neresnične njegove trditve, da naj bi ves čas izpodbijal "izvršitev očitanega dejanja in predlagal izvedbo dokazov s pričami, listinami, grafologom". Toženec ni konkretno zanikal ničesar, tudi sklenitve pogodbe ne, kot omenjeno pa tudi ni predlagal nobenega dokaza. S svojo pasivnostjo je povzročil, da je sodišče lahko preverjalo le tožničine trditve in izvedlo z njene strani predlagane dokaze. Toženčeva pasivnost je vsaj sovplivala na zanj neugoden izid postopka. Ob njej je mogoče vse ostale revizijske trditve opredeliti le kot na revizijski stopnji nedovoljeno uveljavljanje novot (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče glede pravilne uporabe materialnega prava pritrjuje presoji obeh sodišč, da mora toženec izpolniti svojo obveznost iz pogodbe o leasingu motornega vozila. V času sklenitve pogodbe se je uporabljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki pa ni urejal pogodb o leasingu. Za take pogodbe so se smiselno uporabljale tiste zakonske določbe, ki so najbližje konkretni pogodbi. Toženčeva obveznost plačati dogovorjene obroke tako temelji na samih pogodbenih določbah, pa tudi na prvem odstavku 542. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 550. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.