VSRS Sklep II DoR 34/2010

Predlog se zavrže.

OBRAZLOŽITEV:

1Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zoper toženo stranko zaradi škode, povzročene s strani tožnikovega nekdanjega pooblaščenca odvetnika J. Š.. Odvetniška zbornica, katere član je navedeni odvetnik, je imela v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti pri toženi stranki. Zaradi napačnega ravnanja odvetnika Š. je bil 19. 11. 1996 ustavljen postopek v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 144/95, v katerem je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine zoper Zavarovalnico v zvezi s prometno nesrečo iz leta 1994. V navedeni pravdni zadevi je uveljavljal odškodnino v znesku 1,496.742 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 1995 dalje. V tej pravdi uveljavlja odškodnino za tolikšno premoženjsko škodo, ki jo imenuje „izgubljeno odškodninsko terjatev do Zavarovalnice“.

2Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 3.122,90 EUR (748.371 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2006 dalje, višji oziroma drugačen zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo. To škodo predstavlja izguba odškodnine, ki bi jo tožnik iztožil od Zavarovalnice, v pravdi Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni P 144/95. Tam bi tožnik uspel s 50 % zahtevane odškodnine, to je z zneskom 3.122,90 EUR (748.371 SIT). Odškodnino sestavlja 50 % vsote zneska popravila tovornega vozila po predračunu in s potrdilom izkazane izgube na dohodku. Odločitev o teku zamudnih obresti od 19. 6. 2006 dalje (in zavrnitev obrestnega zahtevka pred navedenim datumom) je utemeljena z dejstvom, da je bila tožena stranka s tožnikovim zahtevkom seznanjena šele z vložitvijo tožbe.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavrnilo je tožnikove trditve o drugačnem razmerju krivde za prometno nesrečo in pritrdilo odločitvi, da mora tožena stranka tožniku povrniti polovico v pravdi P 144/95 vtoževanega zneska. Zavrnilo je tudi pritožbo glede zamudnih obresti in se strinjalo, da je zamuda tožene stranke nastala šele z vložitvijo tožbe v tem postopku.

4Tožnik v predlogu za dopustitev revizije izrecno izpodbija drugostopenjsko sodbo samo glede odločitve o plačilu zamudnih obresti od glavnice 3.122,90 EUR (748.371 SIT) za čas od 17. 8. 1995 do 18. 6. 2006. Po njegovi navedbi znaša znesek navedenih obresti 22.926,72 EUR (5,494.159 SIT ). V predlogu trdi, da je bilo glede obresti zmotno uporabljeno materialno pravo, glede tega pravnega vprašanja pa ni sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V predlogu tožnik trdi, da nižji sodišči ne ločita med obligacijo tožene stranke plačati celotno izgubljeno tožnikovo terjatev ter med zamudo tožene stranke plačati to terjatev, ki je res nastala z vložitvijo te tožbe 19. 6. 2006. Tožnik je namreč izgubil terjatev do Zavarovalnice za plačilo premoženjske škode skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka te škode, to je od dneva vložitve tožbe pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni, saj je bila Zavarovalnice od vložitve tožbe (17. 8. 1995 v zamudi). V sedanji pravdi je tožena stranka dolžna plačati celotno izgubljeno odškodninsko terjatev, ki je sestavljena iz povzročene materialne škode in iz zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožnik uveljavljal v prejšnji pravdi P 144/95. Pri tem ni bistveno dejstvo, da tožnik tožbenega zahtevka ni postavil tako, da bi kapitaliziral izgubljene zamudne obresti od 17. 8. 1995 do 18. 6. 2006 kot del izgubljene terjatve, saj je to le stvar tehnike, ki materialnopravno ne more imeti posledic.

5Predlog ni dovoljen.

6V premoženjskem sporu je po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dovoljenost dopustitve revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta. Pri tem se po 39. členu ZPP upošteva samo vrednost glavnega zahtevka, obresti in druge postranske terjatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Tožnik s predlogom za dopustitev revizije ne izpodbija glavnice, ampak samo zavrnjeni del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neizpodbijane glavnice za čas od 17. 8. 1995 do 18. 6. 2006. Pri tem trdi, da v tem primeru sporne obresti niso stranska terjatev, ker so del izgubljene terjatve in s tem del škode, za katero zahteva plačilo odškodnine.

7Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre tudi v obravnavanem primeru, ko so uveljavljane sporne obresti del vtoževane škode (izgubljene terjatve), za stransko terjatev. Zamudne obresti so v materialnopravnem smislu stranska (akcesorna) terjatev (378. in 344. člen Obligacijskega zakonika, OZ, prej 277. in 369. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Kot take jih je tožnik uveljavljal v prejšnji pravdi P 144/95 skupaj z glavnico. Čeprav jih v sedanji pravdi uveljavlja poleg glavnice kot del odškodnine, ohranjajo zamudne obresti značaj materialnopravne stranske (akcesorne) terjatve. Če tožniku v prejšnji pravdi ne bi šla glavnica, mu ne bi ne v prejšnjem ne v sedanjem pravdnem postopku šle zamudne obresti od te glavnice. Ker se v tej pravdi skupaj uveljavljata oba zahtevka, ki sta v medsebojnem materialnopravnem razmerju glavne in stranske terjatve, imata tudi v procesnem smislu značaj glavne in postranske terjatve(1). To velja ne glede na uveljavljanje obresti v opisni obliki in bi veljalo tudi, če bi bile kapitalizirane(2). Zamudne obresti torej tudi v tem primeru niso glavna, temveč postranska terjatev in, ker se uveljavljajo poleg glavnice, niso glavni zahtevek in po drugem odstavku 39. člena ZPP nimajo vpliva na vrednost spornega predmeta. Ker tožnik s predlogom za dopustitev revizije izpodbija samo odločitev o zamudnih obrestih kot postranski terjatvi, je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe nič in torej ne presega 2.000 EUR. Zato sodišče revizije po četrtem odstavku 367. člena ZPP ni moglo dopustiti in je predlog tožeče stranke kot nedovoljen zavrglo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj: Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga, stran 216 in 217

Op. št. (2): Ibidem, stran 217; Primerjaj tudi odločbo VS RS II Ips 644/2006