VSL sodba I Cp 769/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je ob drugem odločanju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 8.000,00 EUR za dobo 22 let v znesku 25.000,00 EUR ter stroške postopka (točka I izreka). Tožniku je naložilo tudi povračilo stroškov - toženki je dolžan plačati 1.017,65 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka II izreka).

2Pritožbo vlaga tožnik. Meni, da je sodba nepravilna. Opozarja, da je v spisu dokaz o priznanju toženke, da mu dolguje 10.000,00 EUR in njeni obljubi, da bo dolg poravnala. Gre za spis sodišča v Krškem. Prosi, da se zasliši še priča J. P. Ker je invalid z minimalno invalidsko pokojnino, z ženo, ki je nezaposlena in tremi nepreskrbljenimi hčerami, prosi, da ga sodišče oprosti plačila stroškov toženke. Toženka je lagala, da ga bežno pozna, zato ponovno predlaga vpogled v spis sodišča v Krškem iz leta 1997. Še naprej bo obiskoval toženko in jo prosil, da mu vrne denar.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da med tožnikom in toženko ni bilo dolžniško-upniškega razmerja, da toženka terjatve ni pripoznala oziroma je vsakršna terjatev, tudi če bi obstajala, že zastarana. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno odločitev je oprlo na ugotovitev, da med tožnikom in toženko ni obstajalo dolžniško-upniško razmerje, prav tako pa tožnik ni dokazal, da je toženka prevzemnica morebitnih dolgov svojega pokojnega zakonca. Presodilo je tudi, da obljube toženke, da bo dolg poplačala, ki so bile dane ob obiskih tožnika v obdobju do leta 2000, ne pomenijo pripoznave terjatve v smislu 369. člena ZOR oziroma 364. člena OZ. Na podlagi ugotovitve, da tožnik od toženkine preselitve iz B. v letu 2000, pa do 21. 4. 2013, ko jo je spet obiskal, z njo ni imel nobenih stikov, saj niti ni vedel, kje živi, pa je zaključilo, da je kakršnakoli terjatev, tudi če bi obstajala in bi jo toženka pri zadnjem tožnikovem obisku v letu 2000 pripoznala, v tem času zastarala.

6Tožnik dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da s toženko vse od njene preselitve iz B. v letu 2000, pa vse do 21. 4. 2013, ko jo je ponovno obiskal, ni imel nobenih stikov, saj ni vedel, kje slednja prebiva, ne izpodbija. Na to ugotovitev je zato vezano tudi pritožbeno sodišče.

7Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je v tem času, saj gre za obdobje 13-tih let, terjatev tožnika do toženke, tudi če bi morebiti obstajala in tudi če bi jo toženka morda v letu 2000 (še lahko) pripoznala, v vsakem primeru zastarala. Petletni zastaralni rok, ki ga je določal 371. člen ZOR (sedaj 346. člen OZ) se je namreč tudi v tem primeru iztekel najkasneje v letu 2005, tožbo pa je tožnik vložil šele v letu 2013. Ker je zastarala glavna terjatev in ker usodo glavne terjatve deli tudi stranska terjatev (369. člen ZOR oziroma 344. člen OZ), je zastaral tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek v celoti zavrnilo, je že iz navedenih razlogov pravilna.

8Toženkina izjava, s katero naj bi priznala, da tožniku dolguje, je bila po trditvah pritožnika dana v kazenskem postopku, ki je zoper njega tekel pred Okrožnim sodiščem v Krškem. Ker je bil ta postopek zaključen s sklepom dne 24. 9. 1997 (A6), to pomeni, da gre za izjavo dano najkasneje v letu 1997. Takšna izjava, tudi če je bila res dana, zato na odločitev ne more vplivati, saj je, kot je bilo že pojasnjeno, terjatev po letu 2000 v vsakem primeru zastarala.

9Pritožnik neutemeljeno vztraja tudi pri zaslišanju priče J. P. Izvajanje (dodatnih) dokazov, ki so bili predlagani zaradi dokazovanja obstoja dolžniško-upniškega razmerja ter zatrjevanih pripoznav toženke, danih do leta 2000, je nepotrebno. Na odločitev namreč tudi drugačna ugotovitev sodišča glede obstoja dolžniško-upniškega razmerja in drugačna presoja toženkinih izjav, ne bi mogla vplivati. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ker tega dokaza ni izvedlo.

10Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bil tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnjen, je odločitev sodišča, da mora tožnik toženki povrniti nastale stroške, pravilna. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v zakonu ni podlage, da bi sodišče pritožnika plačila teh stroškov oprostilo. Sklicevanje na slabe premoženjske razmere zato na odločitev ne more vplivati.

11Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila toženka, je bil nepotreben, saj ni v ničemer pripomogel k odločitvi. Stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, zato nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).