368. člen ZOR

Predlog se zavrne.

Tudi pritožbeno stališče, da ni podana aktivna legitimacija, ni utemeljeno. Dolžnika cesijo zmotno obravnavata kot neodvisen posel. Gre za akcesorni pravni posel, ki brez terjatve, ki se prenaša, nima samostojnega pomena. Prenesene terjatve pa izvirajo iz kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena pred uveljavitvijo prepovedi odstopa terjatev iz potrošniških kreditnih pogodb na osebo, ki nima dovoljenja za kreditiranje, na katero se sklicujeta dolžnika. Prvi je navedeno prepoved uveljavil v tretjem odstavku 20. člena Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1), enako prepoved pa je opredeljena tudi v tretjem odstavku 23. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2). Oba navedena zakona pa izrecno v prehodnih določbah določata, da se ne uporabljata (tako tudi ne glede navedene prepovedi) za kreditne pogodbe, ki so bile sklenjene pred njuno uveljavitvijo (drugi odstavek 41. člena ZPotK-1 in četrti odstavek 99. člena ZPotK-2), kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je ZPotK-1 začel veljati šele dne 7. 8. 2010.

Pravni interes za hipotekarno tožbo ima le tisti, ki še ni pridobil izvršilnega naslova, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Dolžnica neutemeljeno s sklicevanjem na institut hipotekarne tožbe odreka obravnavani hipoteki neposredno izvršljivost. Učinek izvršilnega naslova in njegove izvršljivosti ni vezan le na obligacijsko pravico (terjatev), ampak je ta zagotovljen tudi glede stvarnopravne poplačilne pravice, ki jo vsebuje hipoteka, na katero zastaranje terjatve ne vpliva. Obravnavani sporazum kot izvršilni naslov se je namreč nanašal na ustanovitev zastavne pravice in ne le na zavarovano terjatev.

ZTLR je določal, da je za zavarovanje neke terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika, ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 63. člena ZTLR). Bistven del hipoteke je torej poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira - da ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in da se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo. To sodno uveljavljanje poplačilne pravice s t. i. hipotekarno tožbo pa po takrat veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno. Ker določba drugega odstavka 266. člena SPZ, ki je uvrščena med prehodne in končne določbe SPZ, predpisuje, da zastavna pravica, pridobljena pred uveljavitvijo novega zakona ostane v veljavi z vsebino, kot je bila ustanovljena, je v obravnavanem primeru hipoteka ostala v veljavi vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice.

Zastavne pravice, ustanovljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene. Upravičenje uveljavljanja poplačila iz zastavljene stvari brez časovne omejitve sicer res ni del besedila navedene zakonske norme, vendar, kot je v zadevi II Ips 844/2007 Vrhovno sodišče že pojasnilo, izhaja iz nje. Tožnikova teza, da naturalna terjatev preneha (in s prenehanjem terjatve tudi hipoteka), je materialnopravno zmotna. Naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni (in za to, kar je izpolnil, nima kondikcijskega zahtevka), ni pa mogoče njene izpolnitve doseči prisilno, s tožbo. Bistvo naturalne obveznosti je, da na upniški strani obstoji samo subjektivna pravica do izpolnitve obveznosti brez zahtevka za izpolnitev, na dolžniški strani pa obstoji samo dolg, ne pa tudi odgovornost zanj.

Ker je z odpovedjo pogodbe prišlo do predčasne zapadlosti celotnega dolgovanega zneska po omenjeni kreditni pogodbi, je 10-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 379. člena OZ iztekel dobri dve leti pred začetkom stečajnega postopka.

Pri vpisu maksimalne hipoteke se ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali pa bodo nastale, pač pa se zavarovanje omeji le z navedbo najvišjega zneska.

Dediči osebnega dolžnika, katerega terjatev je zavarovana v zemljiški knjigi z ustanovljeno hipoteko, so osebni dolžniki. Tožbeni zahtevek po hipotekarni tožbi se torej mora glasiti tako, da so toženci dolžni priznati, da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine in dopustiti poplačilo z izvršbo na nepremičnine. Če je s hipoteko zavarovana terjatev zastarana, potem se lahko upnik poplača le iz hipoteko obremenjene stvari, pri čemer zastarane terjatve za obresti ne morejo biti poplačane niti iz obremenjene stvari.

Zahtevek na vrnitev akceptnega naloga, ki ga je izročil tožeči stranki v zavarovanje izpolnitve svoje obveznosti, nastane toženi stranki samo, če bi svojo obveznost poravnala na drugačen način, ne z vnovčenjem akceptnega naloga. Ker tega ni storila, zahtevka na vrnitev akceptnega naloga nima. Kljub poteku zastaralnega roka njena denarna obveznost do tožene stranke še vedno obstoji. Z zastaranjem namreč obveznost ne preneha (367. člen ZOR). Preneha samo pravica upnika zahtevati pri izterjavi terjatve sodno varstvo.