198. člen ZOR

Nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari v smislu 219. člena ZOR ne more biti celoten prihodek od opravljanja dejavnosti, saj je treba upoštevati tudi odhodke (fiksne in variabilne stroške, stroške za voznika itd.), brez katerih nihče te dejavnosti ne bi mogel opravljati.

Več kot 100-odstotna tožnikova prekoračitev hitrosti ob oplazenju s strani drugega voznika avtomobila utemeljuje najmanj 50-odstotni tožnikov soprispevek k nastanku škode.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ne gre za zastaranje tožbenega zahtevka, ker pritožniku škoda še vedno nastaja, saj tožnik odškodnino vtožuje izrecno za škodo, nastalo v obdobju od 1.4.1991 do 31.12.1993 oziroma v letu 1995 in je zahtevek zastaral absolutno. Tožnik torej ni vtoževal izgubljenega dobička nastalega kot posledico prodaje lokala v letu 1995. Zato se izkažejo zatrjevanja pritožnika da mu škoda še vedno nastaja, za nerelevantna.

Preprečitev povečanja premoženja ZOR1 poimenuje izgubljeni dobiček (prim. 155. čl. ZOR). Tožeča stranka pa obstoj škode iz naslova preprečitve povečanja premoženja utemelji z razmerjem med prihodki pred in po škodnem ravnanju. Naše odškodninsko pravo pozna kot pravno priznano premoženjsko škodo (poleg navadne škode) izgubljeni dobiček (155. čl., 198. in 266. čl. ZOR), medtem ko izgubljeni prihodek ni kategorija te vrste škode. Prihodek ne more služiti kot osnova za sklepanje o preprečitvi povečanja premoženja (prim. 155. čl. ZOR), ker denarni znesek prihodka izraža v vsakdanjem pomenu te besede vsoto, ki jo kdo v določenem razdobju prejme za svoje delo, ne da bi se upoštevali stroški, ki so nujno povezani z opravljanjem vsake pridobitne dejavnosti (nasprotna tožeča stranka je kapitalska gospodarske družba). Ta vsota zato že pojmovno ne more odražati povečanja premoženja, ker ne upošteva stroškov pridobitne dejavnosti, iz katere izvira prihodek.

Glede na to, da sta ustavodajalec in zakonodajalec uredila varstvo osebnostnih pravic v obliki generalne klavzule (tim. doktrina o splošni osebnostni pravici), mora tožnik v tožbi konkretizirati posamezno osebnostno pravico in očitano kršitev le-te. S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo kršitev pravice do zasebnosti in raznašanja neresničnih trditev, česar tožeča stranka ni zatrjevala, je kršilo 7. in 212. člen ZPP in odvzelo toženi stranki pravico do obrambe.

Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih ima sicer lahko za posledico odškodninsko odgovornost - samo zase za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena ob domnevnem nastanku škode še veljavnega ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele ugled posameznika. Vendar v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed teh pogojev.

Sodišču se v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic. O stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih je mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev. Standard zahteve po obširnosti obrazložitve je za sodišče višje stopnje nižji kot za sodišča nižje stopnje. Obveznost obrazložitve sodbe namreč po eni strani izhaja iz pravice do izjave, po drugi strani pa je tudi v funkciji pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave; več kot dvostopenjskega sojenja pa ta ustavna pravica ne zagotavlja. Sodišče, ki uporabi kot dokaz listino, ki ni bila prebrana na glavni obravnavi, prekrši načelo ustnosti postopka, ne pa načelo neposrednosti. Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih lahko ima za posledico odškodninsko odgovornost - samo zase za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele

V nobenem od teh prispevkov ni šlo za iznašanje stvari iz zasebnega življenja tožnika, kot to zatrjuje v reviziji, saj so se javnosti posredovane informacije o tožniku nanašale le na njegovo izobrazbo in poklicno pot - vselej v povezavi s tožnikom kot nosilcem javnih funkcij in s tem za javnost zanimivo osebo, o kateri ima pravico dobiti z javnim udejstvovanjem take osebe povezano informacijo (39. člen Ustave Republike Slovenije). V spornih prispevkih zapisane trditve so v tistem delu, v katerem predstavljajo trditve o dogodkih, torej o dejstvih (ne pa izražanje mnenj), lahko v objektivnem pogledu (ne pa v epistemološkem, spoznavnem oziroma subjektivnem) resnične ali neresnične. Ne eno ne drugo pa ne presega praga še dopustnega načina izražanja novinarjevega mnenja ob obravnavanju zadev javnega pomena, ki je v primerih, ko je kritiki izpostavljen funkcionar, višji kot v zadevah zasebnega pomena. Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih bi sicer imelo za posledico odškodninsko odgovornost - vendar samo zase le za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogo

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Sodišče mora, ko odloča na temelju prvega odstavka 198. člen ZOR, pretehtati svojo odločitev. Potrebno je varovati tako čast (in možnost za pridobivanje dohodka) kot tudi svobodo izražanja misli. Pri oceni, ali so bile besede žaljive ali ne, ima določen pomen tudi dejstvo, da časopisa A. in B. nista strokovni glasili. Za njuno izražanje veljajo bolj široki okviri kot za pisanje strokovnih glasil. Pomembna je tudi okoliščina, da sta tožeči stranki oglašali svojo dejavnost, še preden sta bila objavljena sporna članka. S tem sta sami izpostavili svojo dejavnost, ki je bila kot sami pravita, občutljiva, pozornosti javnosti. Tožena stranka je prav zato v spornih člankih smela pisati bolj kritično, kot bi bila lahko, če se tožeči stranki z oglašanjem ne bi bili sami obrnili na javnost.

Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti po prvem odstavku 200. člena ZOR mora sodišče uporabiti najprej merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Če so ta pomanjkljiva, uporabi tudi merila, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju.

Razžalitev oz. žalitev je pravni standard in je potrebno presojati, ali je zapis žaljiv za povprečnega bralca. Pri tem je pomembno tudi za kakšno zvrst pisanja gre in ali so vsebina zapisa trditve ali vrednost ocene, pri slednjih namreč ni mogoče dokazovati resničnosti, hkrati pa je prav zato pri povprečnem bralcu v odnosu do njih pričakovati določeno rezervo. Pravna oseba sama po sebi ni deliktno sposobna, pač pa odgovarja za ravnanje svojih delavcev, ki odgovarjajo po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti.

Iztožljivosti pravice do odgovora na informacijo v smislu prvega odstavka 9. člena ZJG (in 40. člena Ustave RS) ni mogoče razlagati tako široko kot izvaja revizija. Predpostavka za uveljavitev take pravice je poleg običajne vsebine, ki jo je možno pripisati pojmu odgovora na objavljeno informacijo, tudi prizadetost pravice ali interesa tistega, ki zahteva objavo odgovora. Ta prizadetost pa mora biti navezana na dejstva in podatke iz informacije. Pri tem se pri pravici do odgovora opozarja še na javni interes "po seznanitvi z resničnimi dejstvi in podatki". Ker se z odgovorom odgovarja na dejstva in podatke, mora te vsebine vsebovati tudi sam odgovor oziroma jih mora obravnavati. Na podlagi tega je zaključiti, da je mogoče zahtevati odgovor le na informacije, ki vsebujejo dejstva in navedbe in ne na kakršnekoli (nanašajoče se na mnenja, polemiko in podobno) in da se mora odgovor nanašati na tako vsebino informacije. Ta zaključevanja imajo oporo tudi v 16. členu ZJG. Namreč take predpostavke za objavo odgovora na informacijo morajo biti izpolnjene, če naj se iztoži brezplačna objava odgovora. Od teh predpostavk neodvisne objave pa se lahko dosežejo le na druge načine, kot jih omog