VSL sodba in sklep II Cp 1287/2001

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača odškodnino v znesku 900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2001, pri čemer lahko obdrži 20% navedenega zneska, z izrecnim namenom, da bo denar porabila za štipendiranje novinarjev. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prav tako je zavrnilo primarni in podrejeni zahtevek, naj tožena stranka sodbo objavi na lastne stroške v vseh slovenskih javnih občilih, če to ne bo mogoče, pa v časopisu Slovenske novice. Tožnici je še naložilo, naj toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 462.033,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2001. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo popravo in spremembo tožbe z dne 14.3.2001 in odločilo, da je tožnica dolžna plačati sodne takse po pravnomočnosti zadeve. Proti takšni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela. Proti sklepu pa se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o plačilu sodnih taks, pritožila tožnica. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Glede izpodbijanega dela sklepa predlaga, naj ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da naloži plačilo sodnih taks toženi stranki. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je bistvo obeh novinarkinih člankov diskreditirati in degradirati tožnico v javnosti in ustvariti negativno javno mnenje o tem, kar so njej in njeni družini storili zdravniki Kliničnega centra, in tako Kliničnemu centru pomagati, da doseže drugačen zaključek zadeve, kot bi moral slediti po zakonu. Novinarkin cilj je bil zlasti pospraviti pod preprogo kazenske postopke proti zdravnikom, saj je sama izpovedala, da je bila zadeva po zavrženju kazenske ovadbe zanjo končana. Novinarka v drugem članku ni po naključju zapisala, da je bila v kazenski zadevi vložena nadzorstvena pritožba zoper tožilko, ne pa tudi, da je bila vložena zahteva za preiskavo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnico dan pred objavo drugega članka klicala oseba, ki se je predstavila kot novinarka, avtorica spornih člankov, in ji zagrozila, da bo napisala tak članek, če se tožnica ne bo strinjala s kompromisom: odškodnina - da, kazenska odgovornost - ne. Ker se tožnica s tem ni strinjala, je bil naslednjega dne objavljen članek. Tudi glavnega urednika, ko se je izkazalo, da so kazenski postopki "na varnem", zadeva ni več zanimala. Splošno znano je, da je pomembno korektno poročanje o zadevi v vsaki civilizirani in pravni državi, ko pride do izdaje odločbe s strani državnega organa, ki pomeni odmik od zakonitosti in pravičnosti, kar velja za sklep o zavrženju ovadbe. Novinarka bi morala predstaviti nezakonite razloge tožilstva, a namesto tega v drugem članku niza vrsto neresničnih navedb. Ne drži navedeno v prvem članku, da je bila kazenska ovadba vložena zoper štiri zdravnike zaradi malomarnosti; vložena je bila zaradi naklepnih kaznivih dejanj. Zato je javnost dobila napačne informacije o tem, kaj se je res zgodilo. To pa je tudi vzrok za to, da so se zadeve pred sodiščem odvijale bistveno drugače, kot to določajo zakoni, in po vseh letih še nihče od zdravnikov ni bil kaznovan, tožnica pa je invalidka in že več let brez specialistične zdravstvene pomoči. Sodišče je zato neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi širjenja neresničnih dejstev in okoliščin o primeru zaradi okrnitve pravice, da bi bila javnost obveščena o primeru, kot tudi za duševne bolečine zaradi ogrožanja zaupanja v višini 20.000.000,00 SIT. Zmotno je stališče sodišča, da slovenski pravni red ne pozna civilnega delikta ogrožanja zaupanja. Zakon o obligacijskih razmerjih med oblikami nepremoženjske škode našteva samo nekatere vrste škode. Odškodnino v zvezi z ogrožanjem zaupanja omenja komentar 198. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnica se je kontakta z mediji bala, saj je bila kot žrtev degradirana, čeprav bi potrebovala njihovo pomoč v obliki objektivnega poročanja. Tožena stranka ji ni dala možnosti, da bi javnosti predstavila svojo zadevo. Ljudje, ki jo poznajo, so bili zaradi člankov v dvomih, kaj je res. Ustvarili so si mnenje, da vse, kar je prestala tožnica zaradi zdravnikov, le ni tako hudo, kot jim je povedala sama ali njeni družinski člani. V člankih pripisane ji izjave tožnici jemljejo vsakršno kredibilnost in osebno dostojanstvo. Zaradi medijske blokade, katere temelj predstavljata sporna članka, je prišlo med pravdnim postopkom tožnice proti Kliničnemu centru pred Okrožnim sodiščem v Kranju do ekstremnih nezakonitosti. Splošno znano je, da pisanje potegne za seboj razplet uradnih dogodkov, škoda na nepremoženjskem področju, ki jo je v zvezi s tem pretrpela tožnica, je bolj simbolična kot kaj drugega, sodišče pa ji je iz nepravnih razlogov ni priznalo. Nedopustno je, da se je celo sodišče v tej zadevi oprlo na nezakonite in nelogične zaključke izvedenca dr. Borka. Sodišče je v zvezi s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Neutemeljena je navedba sodišča, da je tožnica mnenju nasprotovala, a ni ponudila drugih ustreznih dokazov. Na zadnji obravnavi je predlagala, da se upoštevajo vse njene izjave v zadevi proti Kliničnemu centru, kjer je predlagala izvedbo dokaza z NMR medenice, ki bi potrdil dejanski obseg poškodbe. Na drugi strani je huda porodna poškodba in nepravilna oskrba ter nujnost operativnega posega jasno razvidna iz tujih in nekaterih domačih izvidov in zdravstvene dokumentacije ter iz izpovedb prič in same tožnice med pravdnim postopkom v Kranju. Več kot očitno je, da novinarka v spornih člankih zmanjšuje obseg in resnost tožničine poškodbe, saj je izpustila bistveno, tako na primer dejstva o napredujoči ohromelosti, zaradi česar bi bila tožnica, če ne bi bila v ZDA uspešno operirana, že zdavnaj popolnoma hroma in inkontinentna, pa dejstva glede strahotnega vezanja in vlečenja po desni strani medenice v desne dimlje zaradi navzkriž zašite muskulature in všitega živčevja ter glede strahotne pohabljenosti. V drugem članku, pred prvim nista kontaktirali, bi morala novinarka povzeti, kar ji je povedala tožnica. Tožničina invalidnost je brez dvoma hujša, kot jo opisuje novinarka, in nedopustno je, da je sodišče sledilo njenim stališčem in stališčem Kliničnega centra, sklicujoč se na izvedenca dr. B.. Neutemeljeno je nadalje stališče sodišča, da prvi članek ni žaljiv in ne posega v čast in dobro ime tožnice niti ne posega protipravno v njeno zasebno sfero. Novinarka je v članku analizirala tožničine strogo zaupne podatke - medicinske izvide, za kar ni imela njenega privoljenja. Nedopustno je stališče, da je novinarka takšno dovoljenje pridobila s tem, ko je prejela ovadbo od drugega novinarja. Dejstvo, da je tožnica le-temu izročila ovadbo in njeno dopolnitev, še ne pomeni dovoljenja za analizo strogo zaupnih izvidov v javnosti. Dokument služi le za orientacijo o pisanju. Ovadba mora namreč vsebovati večje število podatkov, kot se jih nato povzame v medijih. V konkretnem primeru pa se je novinarka relevantnim podatkom spretno izognila, nizala pa je za javnost nepomembne in neresnične podrobnosti. Sodišče je zato ravnalo nezakonito, ko tožnici ni prisodilo odškodnine za duševne bolečine zaradi pisanja o strogozaupnih osebnih medicinskih izvidih v višini 5.000.000,00 SIT in odškodnine zaradi neresnične interpretacije teh strogo zaupnih izvidov v višini 1.000.000,00 SIT. Sodišče zaostaja za civilizacijskimi standardi varovanja zasebnosti. Dejstvo, da se tožnica strinja z objavo primera v medijih, še ne pomeni, da dovoljuje novinarjem, da se spuščajo na takšno raven, kot se je novinarka zlasti z zapisanim v prvem članku, kjer razčlenjuje podrobnosti poškodbe in še to drugače, kot to navajajo izvidi. Tožnica v pritožbi nadalje povzema nekatere navedbe iz članka in poudarja, kakšen bi moral biti zapis, da bi bil v skladu z novinarsko etiko. Vsekakor bi novinarka že pred prvim člankom morala s tožnico osebno kontaktirati. Napačno je stališče sodišča, da se je novinarka v člankih korektno držala navedb v ovadbi. Veliko prostora je izgubljenega z nepomembnimi in neresničnimi podatki, namesto da bi bila navedena relevantna dejstva v smeri zaščite pravice žrtve. Iz spornih člankov ni mogoče razbrati, da je bila tožnica žrtev zlorab. V drugem članku je žaljiv že sam naslov. Sodišče priznava, da je žaljiv le zadnji del drugega članka in da je imela novinarka namen tožnico osmešiti v javnosti, za kar ji je prisodilo 900.000,00 SIT odškodnine. Novinarka tožnice ni le osmešila, temveč ji je odrekla spoštovanje in vzela dostojanstvo žrtve. Za duševne bolečine zaradi okrnitve ugleda in osebnega dostojanstva je tožnica upravičena do odškodnine v višini 6.000.000,00 SIT. Zmotno je stališče, da je v zvezi z neresničnimi navedbami o dejstvih upravičena le do objave popravka. Splošno znano je, da je najpomembnejša prvotna informacija o zadevi. Razlogi sodišča prve stopnje so nadalje sami s seboj v nasprotju, zlasti glede na to, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek, da se sodba objavi. Razlog za zavrnitev zahtevka ne more biti zaščita tožničine zasebne sfere, ki ji je sodišče že itak z nelogičnimi in nezakonitimi zaključki sodbe odreklo pravno varstvo. Gre za zaščito nedopustnih interesov, da bi se zadeva spravila s sveta. Izpodbijana sodba ne predtavlja satisfakcije za to, kar je bilo tožnici storjeno s spornima člankoma. Ravno zato je potrebno, da se javnost seznani z razlogi in vsebino takšnih odločb, čeprav gre za odločbe, ki jemljejo ugled in dostojanstvo sodišču. Tožnica glede višine škode navaja, da gre za splošno znana dejstva. Z besedami je težko opisati, kaj doživlja žrtev, ki je poleg tega še mati majhnega otroka, ko prestane toliko nepopravljivega gorja zaradi nedopustnih ravnanj tistih, katerih poslanstvo je nuditi pomoč bolnim in poškodovanim, nato pa doživi še degradacijo v medijih. Bistvo tožbenih zahtevkov je doseči rehabilitacijo tožnice v slovenskem medijskem prostoru. Ker tega še ni dosegla, so duševne bolečine v zvezi s spornima člankoma še prisotne in intenzivne. Tožena stranka je odklonila, da bi se zadeva rešila s korektno objavo. Glede na vse prestano zaradi člankov je odškodnina v znesku 34.000.000,00 SIT še vedno občutno prenizka. Tožnica je 20% zneska pripravljena prepustiti toženi stranki za štipendiranje mladih novinarjev. Tožnica še vztraja, da je sodišče nezakonito odločilo o stroških postopka, ko jih je naložilo v plačilo tožnici; že tako jo je prikrajšalo za pravično zadoščenje. Stroški so bili priznani v nasprotju z Odvetniško tarifo. Tudi če uspeh tožnice ne bi bil utemeljen v višjem deležu, bi moralo sodišče iz načela pravičnosti vsaj odločiti, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške. Tožena stranka bi morala tudi plačati vse sodne takse v zadevi. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da pomeni odločitev sodišča nedovoljen poseg v svobodo izražanja po 39. členu Ustave. Tožbeni zahtevek ni usklajen z zakonsko ureditvijo in uveljavljeno sodno prakso. Tudi izrek je nenavaden, nerazumljiv in delno neizvršljiv. Vztraja, da je tožbeni zahtevek glede škode, ki naj bi nastala zaradi prvega članka, zastaral, saj je tožnica tožbo vložila po izteku triletnega roka, odkar je izvedela za škodo in povzročitelja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da članka obravnavata za javnost zanimivo problematiko zdravniških napak. Članka sicer obravnavata podatke iz tožničine osebnostne sfere, vendar je protipravnost obeh objav izključena, ker je tožnica na objavo pristala. Sama je izkoristila pravico do svobodnega širjenja vesti in mnenja. Novinarka, ki je članka sestavila, ni objavila podatkov, na podlagi katerih bi bilo tožnico mogoče identificirati. Podatek, da gre za pacientko iz Ljubljane, je tako splošen, da ne omogoča prepoznave. Kdor stopi v javnost s svojo problematiko, se mora zavedati, da načela demokratične javne razprave zahtevajo, da je javnost vsestransko informirana in da ima tudi druga stran pravico izraziti svoje mnenje. Upoštevati je treba tudi, da novinar ni le posrednik dejstev, temveč ima o zadevi tudi svoje mnenje, ki ga v skladu s svobodo izražanja posreduje javnosti. Tožnico je razburil predvsem drugi članek, ki je osvetlil drugo stran medalje in ni ustrezal njeni predstavi o resnici. Tožnica je na pisanje reagirala šele po njegovi objavi, to je več kot tri leta po objavi prvega članka. Iz njenih navedb je razvidno, da članku ne bi nasprotovala, če bi bil napisan v skladu z njenimi pričakovanji in zahtevami, ne pa da opisuje njeno zdravljenje in posledice zapletov po porodu. S posredovanjem podatkov novinarjem je tožnica pristala na možnost, da jo ožji krog ljudi prepozna - njeni domači in prijatelji, to je vsi, ki jih je seznanila s težavami v zvezi s porodom. Razumljivo je, da so jo lahko prepoznali tudi vsi, ki so sodelovali pri zdravljenju in ki so se z zadevo zaradi vodenja sodnih postopkov seznanili poklicno. Teh oseb ni mogoče opredeliti kot javnost. Tožena stranka vztraja, da noben od člankov ne predstavlja posega v tožničino osebnostno sfero že zato, ker je tožena stranka ščitila njeno identiteto. Zmotne so ugotovitve sodišča o žaljivosti posameznih navedb v drugem članku. Da se tožnice po zapletih, ki so nastali v zvezi z zdravljenjem, in upoštevaje obtožbe zoper njih, nihče ni upal pregledovati sam, je novinarka izvedela od zdravnikov. Ni razloga, da bi si ti to izmislili, saj je glede na številne obtožbe razumljivo, da so bili pri stikih s tožnico posebej previdni. Sodišče bi moralo preveriti, ali je imela novinarka utemeljen razlog, da temu verjame. Sodišče je neustrezno povzelo navedbe, ki se nanašajo na zaplete v zvez z zdravstveno dokumentacijo iz Amerike. V članku je novinarka zapisala, da je nerazumljivo, zakaj tožnica iz Amerike ni prinesla zdravstvene dokumentacije. Dejansko je prišlo do manjše napake in bi moralo biti navedeno, da tožnica ni prinesla prave dokumentacije. Iz kazenske ovadbe je razvidno, da naj bi dokumentacija, ki so jo tožnici dali v Ameriki, ne bila ustrezna oziroma korektna. Ne gre torej za zavestno objavo neresničnih žaljivih dejstev, temveč kvečjemu za pomoto. Sama navedba ni objektivno žaljiva. Enako gre za pomoto pri zapisu, da je tožnica zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja v Ameriki od Zavoda za zdravstveno varstvo. Gre za napako, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z objavo popravka, ne pa za zavestno širjenje neresničnih vesti. Tožbeni zahtevek tudi po višini ni utemeljen. Tožnica s tožbo zasleduje cilje, ki niso združljivi z namenom denarne odškodnine za negmotno škodo. Glede na to, kako dolgo na članka ni reagirala, je mogoče zaključiti, da članka tožnici sploh nista povzročila trpljenja, ki bi upravičevalo odškodnino. Razočaranje tožnice je očitno posledica tega, da se tudi ostali sodni postopki ne odvijajo tako, kot je pričakovala. Pritožbi nista utemeljeni. Osebnostne pravice so nepremoženjske pravice, ki so imanentne človeškemu bitju, so del njegovega obstoja, in mu gredo glede na njegovo osebo, telesne in duševne lastnosti in osebna razmerja. Tako Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I) v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pravna podlaga za njihovo odškodninsko varstvo so določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti hkrati podani naslednji elementi: nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med njima in odgovornost povzročitelja škode. Priznano nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic predstavljajo duševne bolečine (155. člen in 1. odstavek 200. člena ZOR). Zakonodajalec je nekatere posege, s katerimi je mogoče posamezniku povzročiti škodo, posebej navedel (tako tudi razžalitev dobrega imena in časti), druge pa je zajel s splošnim pojmom okrnitve pravice osebnosti (kar velja tudi za pravico do osebnega življenja oziroma pravico do zasebnosti). ZOR ne opredeljuje posebej pojmov razžalitve in posega v zasebnost posameznika kot vzrokov za duševne bolečine. Razžalitev je pravni standard in sodišče mora v vsakem primeru posebej presoditi, ali je določeno ravnanje oziroma določena izjava žaljiva ali ne. Žalitev lahko nastane s formalno žalitvijo (na primer z izrečeno psovko), z negativno vrednostno sodbo in z izrekanjem trditev, ki škodijo posameznikovi časti (osebnemu občutku o lastni vrednosti) ali dobremu imenu (družbenemu ugledu). Poseg v zasebnost pa predstavlja objava okoliščin in dejstev iz zasebnega življenja, za katere posameznik ne želi ali ima interes, da se ne odkrijejo, in sicer ne glede na njihov vrednostni predznak in resničnost. Predmet oškodovanja nista čast in dobro ime, pač pa posameznikov notranji mir oziroma notranje ravnovesje. Ker ZOR ob splošnih razlogih za izključitev protipravnosti (skrajna sila, silobran, pristanek oškodovanca) ne določa posebej primerov, ko je izključena protipravnost posega v osebnostne pravice, je treba upoštevati določbo 15. člena Ustave RS, da so pravice omejene (samo) s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Tako ni prepovedano zatrjevati ali razširjati o nekom nekaj, kar utegne škodovati njegovi časti in dobremu imenu, če za to obstaja upravičen interes, ki se uresničuje skozi svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (39. člen Ustave RS). Predpostavka dopustnosti pa je resničnost trditev ali storilčeva dobra vera, to je obstoj utemeljenega razloga za to, da je storilec verjel v resničnost tistega, kar je trdil oziroma raznašal, in ni imel namena zaničevanja. Tako tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (Ur. l. RS, št. 33/94 - MP, št. 7) v 1. odstavku 10. člena določa pravico vsakogar do svobodnega izražanja, ki obsega svobodo do mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. V 2. odstavku 10. člena pa nadalje zgornjo pravico omejuje med drugim s tem, da določa, da izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam in kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi. O tožničini pritožbi: Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da nobeden od spornih člankov ne pomeni nedovoljenega posega v tožničino zasebnost ali katero drugo osebnostno pravico in da, razen v delu drugega članka, tudi ne vsebuje žaljivih trditev. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje s tem, da je tožnica sama želela izpostaviti javnosti dejstva in dogodke iz svojega zasebnega življenja, to je o porodu in zdravstvenih težavah v zvezi z njim. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničine izpovedbe ugotovilo, da je novinarju tožene stranke dala kopijo ovadbe in njene dopolnitve ter da sta se dogovorila za objavo. Pri tem je brez pomena, da članka kasneje ni napisal prav ta novinar. Prvi članek tako temelji izključno na podatkih, ki jih je posredovala tožnica. Ne vsebuje nobenih žaljivih trditev, kar je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo z analizo vsake tožničine navedbe posebej v primerjavi z besedilom članka in kazenske ovadbe. Ni utemeljen očitek, da je bil novinarkin namen, da tožnico v javnosti diskreditira in tako pomaga Kliničnemu centru, da doseže zase ugoden zaključek zadeve. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da pred objavo prvega članka novinarka sploh ni imela stika z nasprotno stranjo. Predvsem pa se sodišče druge stopnje strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je članek napisan izrazito v korist tožnice. Posamezne netočnosti in pomankljivosti v razmerju do ovadbe same ne pomenijo protipravnosti; deloma so posledica dejstva, da je novinarka prava neuka oseba, deloma pa posledica narave tovrstnega sporočanja. Če tožnica glede posameznih trditev meni, da niso v skladu z resnico, niso pa objektivno žaljive, to ni razlog za odškodninsko odgovornost tožene stranke, temveč bi morala izkoristiti pravico do popravka. Drugi članek predstavlja v smislu varstva pred posegom v tožničino zasebnost nadaljevanje polemike, ki jo je s svojim dovoljenjem za objavo pričela sama tožnica. Novinarka je bila tako dolžna o zadevi posredovati še nadaljnje informacije, s katerimi je predstavila tudi stališče druge prizadete strani. Ne drži pa, da bi se morala novinarka, ki je zavezana k objektivnemu poročanju, v katerikoli posamični zadevi postaviti na stran tistega, ki se sam opredeli kot žrtev. Na konkretno odločitev v sodnem sporu delo novinarjev ne sme vplivati. Če pa stranka že meni, da je, mora to uveljaviti v okviru pravnih sredstev posameznega postopka in proti njegovim udeležencem. V prvem delu niti drugi članek ni žaljiv, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo. Zmotno je tožničino stališče, da bi novinarka morala predstaviti nezakonite razloge tožilstva za zavrženje ovadb. Avtorica članka bi lahko te razloge javnosti le posredovala takšne, kot so navedeni v spornem sklepu, ni pa jih bila dolžna tudi komentirati, sploh pa ne oceniti kot nezakonite. Sodišče druge stopnje se sicer ne strinja s sodiščem prve stopnje, da duševne bolečine zaradi ogrožanja zaupanja ne predstavljajo pravno priznane škode. Res ne gre za samostojno škodo v smislu 1. odstavka 200. člena ZOR, je pa škodo, ki jo s takšno pravno kvalifikacijo opredeljuje tožnica, glede na njene dejanske navedbe mogoče uvrstiti med duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena. Ne glede na takšno pravno stališče sodišča druge stopnje je tožbeni zahtevek po temelju in višini vseeno utemeljen le v obsegu, kot mu je ugodilo sodišče prve stopnje, saj je to presojalo žaljivost spornih člankov in pri odmeri odškodnine upoštevalo vse tožničine duševne bolečine, nastale zaradi novinarkinega protipravnega ravnanja. Neutemeljen je nadalje očitek sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se je oprlo na mnenje izvedenca, postavljenega v drugem postopku. Predmet te pravde ni ugotavljanje resnice o tožničini poškodbi, pač pa je sodišče prve stopnje moralo le presoditi, ali je novinarka imela utemeljene razloge za to, da je verjela, da so poškodbe bistveno manjšega obsega, kot je to trdila oškodovanka. Sodišče prve stopnje je glede tega dela članka tudi pojasnilo, da novinarka na podlagi informacij, ki jih je dobila s strani Kliničnega centra, ni izključila možnosti, da je tožnica utrpela obporodne poškodbe, temveč je le opozorila, da je verzija zdravnikov o poteku dogodkov drugačna od tožničine, medtem ko z nevtralnim strokovnim mnenjem ni razpolagala. Brez pomena so zato tožničini dokazni predlogi za ugotovitev dejanskega obsega poškodb. Glede na takšno stanje stvari je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je žaljiv le del drugega članka, v katerem novinarka navaja: - da se tožnice nihče od zdravnikov ni več upal pregledovati sam; - da je nerazumljivo, da je iz Amerike odletela domov, ne da bi zahtevala kakršnekoli izvide; - da zahteva povrnitev stroškov operacije in bivanja v ZDA od Zavoda za zdravstveno varstvo, s čimer skuša iztržiti povrnitev stroškov, čeprav za operacijo ni bilo indikacij. Za duševne bolečine zaradi razžalitve s tem delom članka je sodišče tožnici prisodilo primerno visoko denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki so vplivale na intenziteto in trajanje bolečin in ob pravilni uporabi določb 200. člena ZOR tudi sodišče druge stopnje ne vidi podlage za prisojo višje odškodnine. Na podlagi 2. odstavka 200. člena gleda sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina, ki jo prisodi sodišče, tako ne more biti le odsev oškodovančevega subjektivnega doživljanja škodnega primera, temveč mora biti v skladu z načelom primerjalne pravičnosti tudi objektivizirana, in sicer tako, da sodišče primerov poškodovanja iste pravno varovane dobrine ne obravnava bistveno različno, hkrati pa pazi na to, da različno ovrednotene dobrine obravnava različno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za objavo sodbe. ZOR sicer v 199. členu določa, da lahko sodišče, če gre za kršitev osebnostne pravice, med drugim odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe, če je mogoče s tem doseči namen, ki se doseže z odškodnino, vendar pa se sodišče druge stopnje strinja z oceno sodišča prve stopnje, da med ugotovljeno kršitvijo in objavo sodbe kot sredstvom satisfakcije v konretni zadevi ni sorazmernosti. Tožnica je bila v člankih navedena le kot Ljubljančanka N.N. oziroma pacientka iz Ljubljane, tako da so jo lahko prepoznali le družinski člani in prijatelji, kar je nedvomno močno omejen krog ljudi. Ne drži trditev, da je objava potrebna zaradi njene rehabilitacije v slovenskem medijskem prostoru, saj bi sedanja seznanitev celotne javnosti s sporom med individualiziranima pravdnima strankama prej pomenila kaznovanje tožnice, kar pa ni združljivo z namenom odškodninskih sankcij. Z namenom te sankcije tudi ni združljivo tožničino pritožbeno stališče, da je treba javnost seznaniti z razlogi in vsebino sodne odločbe zato, ker ta po njenem mnenju ni pravilna. Namen objave sodbe po 199. členu ZOR ni nadzor javnosti nad delom sodišč, temveč seznanitev z vsebino razmerij med pravdnimi strankami. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in o odlogu plačila sodnih taks. Na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - Ur. l. RS, št. 19/94) lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi ustrezen del stroškov, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Tožnica je po temelju uspela le z manjšim delom zahtevka (25%), po višini pa je dosegla skoraj neznaten uspeh (2,5%). Upoštevati je treba tudi, da je višina stroškov, ki jih sodišče odmeri v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1/90, s spremembami in dopolnitvami) in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 7/95, s spremembami in dopolnitvami), praviloma odvisna prav od vrednosti spora. Ker je tožnica postavila nesorazmerno visok zahtevek, je s tem sama povzročila, da so nastali tako visoki stroški, ki jih je sedaj dolžna povrniti nasprotni stranki sorazmerno svojemu neuspehu. Sodišče prve stopnje je stroške odvetnika odmerilo v skladu z OT, kar je razvidno iz specifikacije na listovni številki 87. Glede obveznosti plačila sodnih taks pa sodišče druge stopnje poudarja, da gre za javnopravno obveznost, ne pa za obveznost, ki izvira iz medsebojnih razmerij med strankama. Na podlagi določb 1. in 2. odstavka 3. člena ZST mora predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, za odločbo sodišča prve stopnje pa tožnik. Sodišče stranko sicer na njen predlog in v skladu s pogoji iz 168. in 169. člena ZPP lahko oprosti plačila sodnih taks, vendar je tožnica, kot je razvidno iz zapisnika, na naroku dne 14.3.2001 izjavila, da oprostitve ne predlaga. Sodišče prve stopnje je tako njenemu predlogu, vsebovanemu v tožbi, pravilno ugodilo tako, da je odložilo plačilo sodnih taks do pravnomočne odločitve o zadevi. O pritožbi tožene stranke: Predvsem ni utemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izrek sodbe ni nerazumljiv. Toženčeva obveznost je plačilo odškodnine v znesku 900.000,00 SIT, nadaljnje določilo, da 20% tega zneska lahko obdrži z namenom, da ga porabi za štipendiranje novinarjev, pa predstavlja njegovo fakultativno upravičenje glede dela obveznosti. Toženec ni dolžan plačati tožnici 20% prisojene odškodnine, če ta znesek porabi za v izreku določen namen. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo razlogov za to, da bi bil takšen zahtevek materialnopravno nedopusten. Namen odškodnine je, da pri oškodovancu doseže satisfakcijo za pretrpljene duševne bolečine. Denar sam po sebi praviloma ni dobrina ali vrednota, temveč le sredstvo, da si oškodovanec olajša ali nadomesti notranje trpljenje. Na drugi strani oškodovalca ni mogoče zavezati k drugi dajatvi kot k plačilu ustreznega denarnega zneska. Tako ni razloga, da tožnica ne bi mogla pristati, da toženec del zneska, ki predstavlja pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo, namesto da ga izplača njej, porabi za določen dovoljen namen. Gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo, določilo pa je tudi v toženčevo korist oziroma mu z njim vsaj ni naložena nobena dodatna obveznost. Varstvo, ki ga je sodišče prve stopnje nudilo tožnici, tudi ni v nasprotju s svobodo izražanja. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da ne gre za absolutno svobodo, ki je sama sebi namen, temveč je omejena s pravicami drugega. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, da bi šlo za protipraven poseg v tožničino zasebnost, vendar pa je bila s trditvami, ki jih je opredelilo kot objektivno žaljive, prizadeta čast in dobro ime tožnice. Pojasnilo je, da novinarkine trditve v drugem delu drugega članka niso resnične niti ni imela novinarka utemeljenega razloga, da bi jim verjela, saj svojih trditev ni preverila, pa bi to lahko storila. Slednja se ne more sklicevati na to, da je po pomoti zapisala, da tožnica ni prinesla dokumentacije, namesto da ni prinesla prave dokumentacije. Četudi bi bilo zapis mogoče šteti kot pomoten, bi to to pomenilo, da novinarka pri oblikovanju svojega besedila ni ravnala z zadostno skrbnostjo. Žaljivost posameznih delov besedila je treba presojati v kontekstu celotnega članka. Trditev, zapisana v kontekstu besedila, v katerem novinarka dvomi o resničnem obsegu tožničinih težav, je postavljena v podkrepitev tega dvoma. Tako zapisana je objektivno žaljiva, saj neutemeljeno posega v verodostojnost tožnice, s tem pa v njeno čast in dobro ime. Tudi glede zadnjega dela spornega članka velja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo, da je žaljiv zapis, ki nakazuje možnost, da skuša tožnica iztržiti povrnitev stroškov od Zavoda za zdravstveno varstvo. Takšen namig na lukrativne namene v kontekstu opisovanja njenih težav in poteka rehabilitacije je nedvomno objektivno žaljiv. Sodišče druge stopnje v odgovor na pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da je zahtevek v zvezi s prvim člankom že zastaral, še pojasnjuje, da prične zastaranje teči, ko oškodovanec izve za storilca in škodo (1. odstavek 376. člena ZOR). Treba je torej razlikovati med časom prepovedanega ravnavnja (škodnega dogodka) in časom nastanka prepovedane posledice (škode), ni namreč nujno, da slednja nastane takoj. Zlasti za nepremoženjsko škodo je značilno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v svojih razlogih, da je znana šele, ko se stabilizira. Glede na to, da ne sodišče prve ne druge stopnje ne vidita razlogov za protipravnost prvega članka, pa vprašanje zastaranja v zadevi niti ni odločilno. Kar zadeva obstoj škode in višino odškodnine, se sodišče druge stopnje v odgovor na pritožbo tožene stranke v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo in upoštevalo okoliščine v zvezi z intenziteto in trajanjem tožničinih duševnih boleči, pri tem pa tudi upoštevalo, da tožnica na članek, v zvezi s katerim ji je priznalo odškodnino, ni hitro reagirala. Prav tako je pri prisoji odškodnine upoštevalo, da gre le za satisfakcijo za škodo, ki je tožnici nastala z razžalitvijo, ne pa tudi za duševne bolečine, ki naj bi jih trpela zaradi drugih vzrokov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP, izpodbijani del sklepa pa na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.