VSRS Sodba in sklep II Ips 296/2008

Revizija se zavrže, kolikor se nanaša na odločitev o stroških postopka, v preostalem delu pa se zavrne.

Toženci sami krijejo stroške odgovora na revizijo.

1Tožniki so zahtevali, da jim toženi policisti in država solidarno plačajo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi ravnanja policistov dne 3. 4. 2000, ko naj bi vdrli v stanovanje, ki ga je uporabljal S. P. z družino.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo vse tožbene zahtevke in zavezalo tožnike, da tožencem povrnejo nastale pravdne stroške.

3Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnikov proti prvostopenjski sodbi tako, da je razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede zavrnitve tožbenih zahtevkov proti državi in v tem delu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V preostalem delu (glede zavrnilne sodbe, ki se je nanašala na tožene policiste) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo. Delno je ugodilo tudi pritožbi drugega in tretjega toženca in spremenilo stroškovno odločbo prvostopenjskega sodišča tako, da morajo poleg že prisojenih stroškov tožniki povrniti še stroške v znesku 2.258,50 EUR.

4Tožnik J. P. je vložil revizijo proti odločbi pritožbenega sodišča, kolikor se nanaša na zavrnitev odškodninskih zahtevkov proti policistom (drugi do šesti toženec) in stroške postopka, pri tem pa je uveljavljal razlog "zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka". Stališče revidenta je, da je sodišče spregledalo dejstvo, da so toženi policisti vdrli v stanovanje S. P., zoper njega uporabili fizično silo, ne da bi za to obstajali osnovani oziroma zakoniti razlogi, ga dejansko brutalno pretepli in ga pri tem hudo telesno poškodovali, dejstvo pa je tudi, da je S. P. v spornem dogajanju umrl. Očitno je šlo za kršitev temeljnih človeških pravic. V stanovanju se nedvomno ni izvrševalo nobeno kaznivo dejanje in je bil razlog za zvijačni nasilni vdor v zasebnost izmišljen. Zato za presojo spornega dejanja tožencev ne more biti odločilen Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je bil sprejet še v drugem družbenem in ekonomskem sistemu, temveč gre za ustavni krog, ki ne izključuje pravice oškodovanca, da zahteva povračilo škode neposredno od tistega, ki mu jo je povzročil. Ravnanje policistov je predstavljalo posege v temeljne človeške pravice in svoboščine, ki jih je imel pokojni S. P. in so zavarovane tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter Splošno deklaracijo človekovih pravic. Uporaba drugega odstavka 170. člena ZOR glede omejevanja pravice oškodovanca, da zahteva povrnitev škode neposredno od toženih policistov naj bi predstavljala zmotno uporabo materialnega prava. Odgovornost policistov bi bilo namreč treba presojati po določilih 100. člena Zakona o policiji, ki je veljal v času škodnega dogodka. Toženi policisti naj bi bili zato revidentu direktno odškodninsko odgovorni za škodo, ki je bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Upoštevati pa bi bilo tudi treba, da pri ravnanju tožencev, ki ima znake mučenja in ponižujočega ravnanja, ni mogoče govoriti le o malomarnosti. Toženci so tudi očitno vnaprej načrtovali uporabo prisilnih sredstev in naj bi zato šlo za nevarno dejavnost, pri kateri je moč pričakovati, da bo kdo telesno poškodovan ali imel zdravstvene težave. Toženci so dejansko vdrli v stanovanje zgolj na podlagi nekih domnev, kar pa ni temelj zakonitosti delovanja policistov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana zato, ker v smeri oblike krivde policistov niso bili izvedeni potrebni, razpoložljivi in predlagani dokazi. Tožniki J. P., S. P. in Ja. P. sploh niso bili zaslišani, s tem pa naj bi bila kršena tudi ustavna določba o enakem varstvu pravic. Ja. P. je bil tudi očividec škodnega dejanja, tožnik pa je opravil razgovore z M. P., preiskovalnim sodnikom, obducentom in drugimi očividci. Neutemeljeno naj bi bil zavrnjen tudi dokaz s sodnim izvedencem travmatologom, katerega mnenje bi bilo osnova za mnenje specialista pulmologa. Prezrto je bilo predpravdno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke A. Č., iz katerega je razvidno, da je S. P. pred smrtjo utrpel številne odrgnine in odrgnine prsnega koša, udarnino desne strani nosu, udarnino in odrgnino leve strani lica, odrgnino srednjega dela in leve strani čela in druge telesne poškodbe. Prav tako naj bi bilo z medicinsko laičnimi razlogi zavrnjeno mnenje dr. F. D., ki je po specializaciji tako kirurg na področju plastične kirurgije kot travmatolog. Dejansko je bil zavrnjen tudi predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke pulmologom, saj je bil postavljen izvedenec T., za katerega pa se je naknadno izkazalo, da je internist in se je sicer skliceval na posamezne izkušnje s področja zdravljenja pljučnih bolnikov. Na drugi strani je bilo prezrto mnenje dr. S., ki je vendarle pulmologinja z dolgoletnimi izkušnjami. Izvedba navedenih dokazov bi nedvomno pokazala, da je pri tožencih dejansko podana naklepna krivdna oblika.

5Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in vročena tožencem, nanjo pa so odgovorili četrti, peti in šesti toženec.

6Revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na stroške postopka, v preostalem delu pa ni utemeljena.

7Tožniki so navadni sosporniki zato, ker od tožencev zahtevajo odškodnine za vsebinsko različne škode in je mogoče izdati glede vsakega sospornika različno sodbo. V takšnem primeru je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom.(1) To konkretno pomeni, da revizije, ki jo je vložil le prvi tožnik ni mogoče upoštevati v korist ostalih tožnikov in so zato neutemeljene tiste revizijske trditve, ki kakorkoli presegajo okvir revidentovih tožbenih zahtevkov. Zaradi tega se revident tudi neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da nista bili zaslišani stranki S. in Ja. P., saj ti osebi v kontekstu revidentovih tožbenih zahtevkov nista pravdi stranki. Ugotovitev, da so tožniki navadni sosporniki, je pomembna tudi za presojo relevantne oblike krivde toženih policistov. Pri vseh revidentovih zahtevkih lahko predstavlja škodno dejanje le povzročitev smrti revidentovega sina S. P.(2) (za razliko od nekaterih zahtevkov, npr. M. P. in Ja. P., pri katerih predstavlja škodno dejanje že sam vdor policistov v stanovanje in surovo ravnanje s stanovalci).

8Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, vloži pa se lahko le zaradi nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.(3) Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(4) in zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli posegajo v relevantno dokazno oceno sodišča ali pa zanikajo oziroma relativizirajo tiste dejanske ugotovitve sodišča, ki predstavljajo podlago z revizijo izpodbijane odločitve. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede tistih relevantnih procesnih kršitev, ki jih revident izrecno uveljavlja in jih tudi ustrezno konkretizira, po uradni dolžnosti pa sodišče pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.(5)

9Sodišči nista storili ustrezno zatrjevanih relevantnih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika, ker je ocenilo, da je že na prvi pogled jasno, da tožniku ne morejo biti znana dejstva v zvezi z dogajanjem ob škodnem dogodku, saj ga takrat ni bilo v sinovem stanovanju (pri čemer je tožnik trditve o svoji seznanjenosti z dogodkom na podlagi razgovora z M. P., preiskovalnim sodnikom, obducentom in drugimi očividci postavil prepozno). Odločitev sodišča, da tožnika ne zasliši kot stranke ima zato podlago v prvem odstavku 258. člena ZPP in ne predstavlja relevantne procesne kršitve, kot tudi ne kršitve določb 22. člena Ustave RS.

10Status izvedenca v pravdi ima le tisti strokovnjak, ki ga za izvedenca določi pravdno sodišče.(6) Mnenj strokovnjakov, ki jih stranka pridobi sama, zato ni mogoče upoštevati kot dokazov z izvedencem, temveč le kot navedbo stranke. S tem v zvezi sodišči pravilno nista posebej presojali v reviziji predstavljenih stališč A. Č. in dr. F. D. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem vzrokov za smrt S. P. pravilno angažiralo mag. M. T., internista in specializanta pulmologije. Revident tudi v ničemer ne pojasni kako naj bi predložena strokovna mnenja (vključno z mnenjem dr. S.) "nedvomno pokazala, da je pri tožencih dejansko podana naklepna krivdna oblika".

11Stališče obeh sodišč, da revident ni utemeljeno zahteval plačila odškodnine neposredno od toženih policistov, je materialnopravno pravilna. Vprašanje ali lahko oškodovanec direktno zahteva plačilo odškodnine od policistov, ki so mu škodo povzročili pri svojem delu, je ob škodnem dogodku urejal Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR.(7) Takrat veljavni zakon o policiji je namreč urejal zgolj odškodninsko odgovornost delavcev policije, ne pa tudi vprašanja ali ima oškodovanec direktni zahtevek proti policistu.(8) Ob že predstavljenem stališču, da je škodljivo dejstvo v kontekstu revidentovih odškodninskih zahtevkov lahko le smrt S. P., bi tako lahko revident uspešno zahteval odškodnino direktno od toženih policistov le v primeru, da bi dokazal namerno povzročitev sinove smrti. Glede na revizijsko neizpodbojno dejansko ugotovitev, da je smrt povzročil hud napad astme, namerna povzročitev smrti nedvomno ni dokazana.

12Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP, zavrženje revizije v zvezi s pravdnimi stroški pa ima podlago v 377. členu ZPP. Stroškovna sodna odločba, ki ima naravo sklepa, ne predstavlja sklepa, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.(9)

13Zavrnitev predlogov tožencev za povrnitev stroškov revizijskega postopka ima podlago v prvem odstavku 155. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj 195. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Revident je s tožbo zahteval plačilo odškodnine izključno za pravno priznano premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi smrti sina. Op. št. (3): Primerjaj določbe prvega odstavka 367. člena in prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (4): Primerjaj 371. člen ZPP.

Op. št. (5): Primerjaj 371. člen ZPP.

Op. št. (6): Primerjaj prvi odstavek 244. člena ZPP.

Op. št. (7): Primerjaj določbe 170. in 171. člena ZOR.

Op. št. (8): Primerjaj 100. člen ZPol.

Op. št. (9): Primerjaj prvi odstavek 384. člena ZPP.