VSK sodba I Cp 1482/2006

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugodilnem delu
s p r e m e n i,
tako da se tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in (dopolnilna) sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu
p o t r d i.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 576,53 EUR (prej 138.162,00 SIT) z zakonskim zamudnimi obrestmi od 27.06.2006 dalje ter pritožbene stroške v višini 615,40 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28.06.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 490.703,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.06.2006 dalje, v 15-ih dneh.

Po pooblaščencih se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik zoper zavrnilni del sodbe, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku prisoditi skupaj za 1.350.000,00 SIT višjo odškodnino. Za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem za 600.000,00 SIT višjo odškodnino, za pretrpljen primarni in sekundarni strah za 150.000,00 SIT višjo ter iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 600.000,00 SIT višjo odškodnino. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni dovolj upoštevalo dejstva, da je tožnikovo zdravljenje trajalo zelo dolgo in da je praktično ves čas zdravljenja prestajal telesne bolečine, tudi po zaključenem zdravljenju ter da jih še vedno prestaja in jih bo prestajal tudi v bodoče. Tudi ni upoštevalo dejstva, da se je tožniku med zdravljenjem stanje spreminjalo, poslabšalo, da je bila potrebna hospitalizacija ter drugi medicinski posegi (večkratno punktiranje tekočine iz tvorbe – Backerjeve ciste, artroskopija, blokade Kenaloga,...). Izvedenec je v svojem mnenju opisal nevšečnosti, ki so spremljale dolgotrajno zdravljenje. Izvedenec pa je bolečine prav zaradi njihove dolgotrajnosti opredelil kot kronične. Tožnik ni mogel vplivati na dejstvo, da je bil operiran šele po devetnajstih mesecih po nastanku poškodbe, kar bi za njega vsekakor ob ugodnem izidu posega pomenilo bistveno krajša bolečinska obdobja in manj nevšečnosti med zdravljenjem ter tudi krajše zdravljenje, zaradi česar bi bil tudi obseg škode drugačen od tiste, ki mu je dejansko nastala. Vendar pa na strokovno medicinsko odločitev o tem, kdaj naj bo operiran, kot pacient in laik ni imel nikakršnega vpliva. Zdravljenje je pri tožniku trajalo vse do konca leta 1997, torej dve leti. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je izvedenec v mnenju pri opisovanju trajanja in intenzivnosti bolečin govoril o zdravljenju, ki je trajalo več kot devet mesecev, zato prav zaradi dolgotrajnosti bolečinskih obdobij in spremljajočih nevšečnosti sodišče ni dalo ustrezne teže. Zato bi morala znašati primerna odškodnina iz tega naslova 1.600.000,00 SIT. Tudi glede na izvedenčeve ugotovitve glede vrste in intenzivnosti tako primarnega (primarni strah močne intenzitete je trajal dve uri), kot tudi sekundarnega strahu, ki je trajal več kot pol leta, pri čemer je bil tožnik utemeljeno v strahu, da po poslabšanju stanja ne bi mogel več stopiti na nogo, je tožnik upravičen iz tega naslova do višje odškodnine. Tožnik ne more sprejeti obrazložitve sodišča, po kateri znaša primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti samo 1.000.000,00 SIT. Iz tožnikove izpovedi je razvidno, da je pred nezgodo živel aktivno življenje, saj je normalno delal ter se posvečal tudi drugim aktivnostim (kolesarjenje, hoja, igranje nogometa, potapljanje, obdeloval je tudi njive). Zaradi posledic poškodbe je močno omejen pri vseh naštetih aktivnostih, tožnik tudi ni bil v enaki meri več sposoben za svoje delo, ki ga je opravljal pred poškodbo, saj je po zaključenem zdravljenju opravljal le še pisarniško delo oziroma delo telefonista in ne več dela na terenu oziroma pri intervencijah, dokler ni bil invalidsko upokojen. Iz obrazložitve sodbe je mogoče sklepati, da tožnikova starost v času nastanka poškodbe (53 let) pomeni za sodišče že takšno starost, ki vpliva na odmero nižje odškodnine, s čimer se tožnik ne more strinjati. Pred poškodbo je bil zelo vitalen in bi tak ostal še zelo dolgo, če ne bi utrpel poškodbe. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo ugotovitve izvedenca, po kateri se pri tožniku v prihodnosti lahko pričakuje le še poslabšanje stanja in bistveno hitrejši razvoj degenerativnih sprememb pri poškodovanem kolenu. Ocene invalidnosti v odstotkih po tabeli invalidnosti, ki jo sodišče sprejema, ni mogoče sprejeti, saj ne poznamo tabel za določanje odstotkov zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Bistveno je, kako vse ugotovljene deficite, ki predstavljajo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, doživlja vsak posameznik in kakšne duševne bolečine zaradi tega trpi. Zato je tožnik prepričan, glede na vrsto in na obseg le-teh ter pomen prizadetih dobrin ter glede na namen odškodnine, ter upoštevaje primerljivo sodno prakso in družbenoekonomske in socialne okoliščine ter dejstvo, da tožnik še po skoraj šestih letih od vložitve tožbe ni prejel izplačane odškodnine, da z odmerjeno odškodnino ni zadoščeno osnovnemu namenu denarne odškodnine, to je zadoščenju. Zato predlaga primerno odškodnino v višini 1.600.000,00 SIT. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških zaradi kršitve postopkovnih določil. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je tožnik v pravdi v celoti uspel glede temelja in v pretežnem delu (približno 65%) glede višine zahtevka. Zato znaša njegov uspeh v pravdi okrog 82%, in uspeh tožene stranke le 18%. Sodišče bi moralo poleg kriterija uspeha v pravdi upoštevati tudi kriterij potrebnosti nekaterih pravdnih stroškov. Gre za stroške, povezane z izvedencem, saj gre za stroške, ki so bili za pravdo nujno potrebni in so v tem delu nastali neodvisno od višine zahtevka oziroma uspeha v pravdi. Zato mora tožena stranka povrniti v ta namen založene stroške v celoti in ne v odvisnosti od uspeha v pravdi. Tako stališče je bilo že večkrat potrjeno tudi v sodni praksi (npr. v zadevi opr.št. I Cp 166/2005 naslovnega pritožbenega sodišča). Ne soglaša tudi s stališčem, po katerem ni upravičen do povračila stroškov končnih poročil in potrditve pravnomočnosti sodbe, saj gre za samostojna ravnanja in stroški za ta opravila dejansko niso zajeti v drugih opravilih. V kolikor bi bili, bi tožnik pričakoval, da bo sodišče pojasnilo, v katerih opravilih so zajeti. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se toženi stranki naloži v plačilo odškodnino v višini 3.850.000,00 SIT z zahtevanimi obrestmi ter da ponovno odloči o povrnitvi vseh stroškov postopka kot jih je priglasil v stroškovniku, vključno s pritožbenimi stroški z obrestmi.

Tožena stranka izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožnikov zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Tako iz obrazložitve sodbe ne more razbrati, kakšna naj bi bila njena odgovornost, objektivna ali krivdna. Sodišče namreč najprej govori o objektivni odgovornosti na podlagi 173.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), nato o odgovornosti na podlagi 170.čl. ZOR, nadalje o krivdni odgovornosti na podlagi 154.čl. ZOR, na peti strani sodbe pa zaključi, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo na podlagi 2.odst. 154.čl. ZOR, 173.čl. ZOR ter 1.odst. 174.čl. ZOR. Na podlagi take obrazložitve ne more ugotoviti, za kakšno obliko odgovornosti naj bi šlo, zato v pritožbi težko navaja razloge, zakaj se z odločitvijo glede temelja ne more strinjati. Igranje nogometa nikakor ne more prestavljati nevarne dejavnosti, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Gre za običajno igro, pravila igre so splošno znana. Posebno seznanjanje s pravili igre tako ni potrebno, poleg tega pa tudi sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je šlo v konkretnem primeru za amatersko obliko igranja nogometa, pri kateri se uporabljajo splošno znana pravila. Ne držijo trditve, da tožena stranka ni zatrjevala, da je prišlo do ravnanja, ki je še v okviru običajnih ravnanj na nogometnem igrišču. Že v odgovoru na tožbo je zapisala, da pravila igre niso bila kršena, kar ob uporabi argumenta a contrario pomeni, da se je izvajala v okviru običajnih ravnanj pri nogometni igri. Po mnenju sodišča prve stopnje naj bi v konkretnem primeru igranje nogometa lahko šteli za nevarno dejavnost. To je razumeti iz navedb na tretji strani sodbe, ko navaja, da bi za igranje nogometa lahko rekli, da gre za nevarno stvar, če se ne bi izvajalo po predpisih, ali da bi bile podane morebitne posebne okoliščine (v danem primeru s strani tožnika zatrjevana neustrezna podlaga, na kateri se je izvajala igra nogometa). Tožena stranka pa neustreznosti podlage sploh ni zatrjevala, niti v tožbi, niti na prvem naroku za glavno obravnavo, ampak šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 25.06.2006, kar pa je glede na določbo 1.odst. 286.čl. ZPP prepozno. Zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339.čl. ZPP, saj sodišče prve stopnje prepoznih navedb ne bi smelo upoštevati, saj je štelo, da tak asfalt predstavlja nevarno stvar, zato naj bi bila tožena stranka za nastalo škodo objektivno odgovorna (peta stran sodbe). Pravila oziroma predpisi za igranje nogometa obstajajo in so vsem splošno znana. Glede na to, da gre za rekreacijsko igro, tožena stranka posebnih pravil niti ni mogla dati. Priča I.K. je povedal, da so se vaje izvajale v dveh delih, v prvem delu kondicijske vaje, za drugi del pa je bilo vodji izmene prepuščeno, da oceni, ali je sploh potreben. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, njemu je bila prepuščena odločitev, ali se bo igranje nogometa izvajalo ali ne. Tožnik se je za to odločil, s čimer se je sam izpostavil običajnim nevarnostim, ki se pojavljajo pri igri nogometa. Vsak igralec si skuša pridobiti žogo, kar je povsem normalno, zato po mnenju tožene stranke drugi soigralec ni ravnal v nasprotju s pravili igre. Vrhovno sodišče RS je že večkrat razsodilo, da nogomet sam po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti, zato organizator igre ne odgovarja po objektivnem načelu, ne glede na to, da je tožnik bil dolžan sodelovati v igri (npr. II Ips 330/2002), zato je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Sestavni del igre so tudi kršitve pravil. Igranje nogometa se je izvajalo v okviru pravil igre in le-ta niso bila kršena. Dejanje soigralca tožnika je mogoče kvalificirati kot povsem običajno potezo pri igranju nogometa, ko soigralec drugemu skuša odvzeti žogo, kar je tudi cilj vsake nogometne igre. Kot povsem neutemeljena se zato izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožena stranka ne bi izkazala, da je njen delavec ravnal tako kot je bilo treba, ko skuša njeno odgovornost določiti na podlagi 170.čl. ZOR. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ko ni presojalo, ali je tudi tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, odgovoren za nastanek škode. Kot vodji izmene je bilo njemu prepuščeno, da bo odločil, ali se bo drugi del sploh izvajal ali ne in na kakšen način. Tožnik se je očitno odločil za igranje nogometa, čeprav je vedel in se zavedal, da naj bi že prihajalo do poškodb, kakšna je podlaga za igranje nogometa (povedal je, da se je asfalt krušil in je obstajala nevarnost zdrsa). Kljub temu se je odločil, da bodo nogomet igrali in tako sebe in druge izpostavil morebitnim poškodbam. Lahko bi odločil tudi drugače (npr. za igranje odbojke ali košarke – izpoved priče K.). Lahko bi se tudi odločil, kje se bo igral nogomet, možno tudi na igrišču na B. (izpoved priče K.). Tožnik je bil kot vodja izmene zadolžen za nadzor igre in vaj, kar je potrdila priča K. in dodal, da je bil vodja izmene odgovoren, če so ljudje sposobni to početi. Sicer pa je ta priča K. zanikal, da bi bila asfaltna podlaga poškodovana in da v kritičnem obdobju nobena inšpekcija toženi stranki ni prepovedala uporabe igrišča. Ne glede na že zatrjevano prekluzijo navedb o poškodovani asfaltni podlagi, pa po mnenju tožene stranke vzročna zveza med poškodovanim asfaltom in poškodbo ni podana, saj je tožnik ob zaslišanju povedal, da se je poškodoval v zraku, ko naj bi ga soigralec odrinil, saj je takrat začutil močno bolečino, potem pa je padel. Do poškodbe torej ni prišlo zaradi padca, ampak zaradi odriva sodelavca (izpoved tožnika na naroku 04.04.2006). Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je domnevno poškodovanost asfalta postavilo v vzročno zvezo za nastalo škodo in ugotovilo, da je tožena stranka za škodo objektivno odgovorna, ker naj bi asfalt predstavljal nevarno stvar (peta stran sodbe). Tožnik je z vlogo z dne 25.06.2006 spremenil obrestni del tožbenega zahtevka. V tožbi je zahteval plačilo zamudnih obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, s citirano vlogo pa je obrestni del zahtevka spremenil, tako da je od 01.01.2002 do 27.06.2003 zahteval zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28.06.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti. Tako postavljenemu zahtevku je tožena stranka na naroku dne 27.06.2006 ugovarjala, in sicer zaradi zastaranja zamudnih obresti pred 27.06.2003, saj je že potekel triletni zastaralni rok. Sodišče je ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da obresti od zneska nepremoženjske škode ne predstavljajo stranske terjatve na podlagi 369.čl. ZOR, temveč naj bi šlo za samostojno terjatev. V zvezi s tem tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, saj sodba o tem, zakaj naj bi šlo za samostojno terjatev, nima razlogov, poleg tega pa je bilo v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo. Ne glede na to, ali gre za samostojno ali akcesorno terjatev, znaša zastaralni rok za obresti tri leta. Kolikor bi šteli, da zamudne obresti od nepremoženjske škode predstavljajo akcesorno terjatev, potem zanje velja triletni zastaralni rok, če pa gre za samostojno terjatev potem znaša zastaralni rok prav tako tri leta, saj je obresti na podlagi 372.čl. ZOR mogoče šteti za občasno terjatev. Zato so po mnenju tožene stranke zamudne obresti za čas pred 27.06.2003 zastarane. Pri prvem zaslišanju je tožnik povedal, da je prišlo do poškodbe tako, da je z žogo skušal priti mimo, ko ga je sodelavec zaustavil s kolenom, nakar je podal žogo čez koleno in skočil ter zamahnil z nogo z namenom, da bi zadel žogo. V tistem trenutku ga je sodelavec odrinil, žoge ni zadel in je padel ter se poškodoval. Na naroku 20.04.2006 pa je tožnik svoj opis dopolnil in povedal, da se je poškodoval takrat, ko ga je sodelavec odrinil in da do poškodbe ni prišlo zaradi padca. Zato je tožena stranka na istem naroku predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, in sicer da odgovori na vprašanje, ali je mogoče, da je poškodba pri tožniku nastala na tak način kot ga navaja tožnik, glede na to, da med njim in soigralcem ni prišlo do kontakta v predelu, na katerem je prišlo do poškodbe. Tožena stranka se z obrazložitvijo sodišča, da dopolnjevanje mnenja v tem delu ni potrebno ne strinja, saj tožnik tega, da naj v predelu poškodbe ne bi prišlo do fizičnega kontakta med njim in sodelavcem, na prvem zaslišanju ni povedal. Poleg tega bi sodišče izpoved tožnika z dne 19.06.2003 moralo upoštevati kot izpoved na naroku 20.04.2006, saj tožena stranka na zaslišanju 19.06.2003 zaradi opustitve vročitve vabila ni bila navzoča. Dokazni predlog je podala pravočasno, še posebej, ker je izvedenec mnenje izdelal preden je bil tožnik zaslišan, saj je mnenje datirano 09.04.2003. Zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ko v sodbi ni navedlo razlogov v zvezi z ugovorom tožene stranke na naroku dne 21.10.2003. Izvedenec je v mnenju ugotovil, da je tožnikovo zdravljenje trajalo devet mesecev. Bolniški stalež je zaključil 18.05.1996, zdravstveno stanje se mu je poslabšalo v maju 1997, torej eno leto po zaključku bolniškega staleža. Tako je tožniku že v maju 1996 bil znan določen obseg škode, katero je mogoče šteti za samostojno škodo, pri ponovnem zdravljenju v letu 1997 pa gre za novo samostojno škodo. Tožnik je namreč eno leto delal, v tem času ni bilo nobenega zdravljenja, pa tudi izvedenec je očitno seštel čas od poškodbe do 18.05.1996 in nato čas od maja 1997 do 31.12.1997 kot čas trajanja zdravljenja. Tožena stranka zato meni, da je del škode, ki je bila znana do 18.05.1996, zastarala, saj je bila tožba vložena šele 21.12.2000. Sodišče se do tega ugovora zastaranja ni opredelilo in ni navedlo razlogov, temveč je le zapisalo, da je glede na ugotovitve izvedenca, da je bilo zdravljenje zaključeno 31.12.1997, tožba bila vložena pravočasno. Tožena stranka se podrejeno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je sodišče zagrešilo pri odločanju o odškodnini za nematerialno škodo. Za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 1.000.000,00 SIT, pri čemer izpostavlja, da je izvedenec ugotovil, da tožnik bolečin močne intenzitete sploh ni trpel, temveč le bolečine srednje intenzitete. Izvedenec je tudi povedal, da bi imel tožnik v primeru, ko bi bila artroskopija izvedena prej, ne šele po devetnajstih mesecih, manjše težave, zato tožena stranka za ta del škode ne more odgovarjati, saj ni njena krivda, da se je artroskopija izvedla tako pozno. Zato je prisojena odškodnina previsoka. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj posledice, ki jih navaja tožnik, niso take, da bi opravičevale dosojeno odškodnino. Sodišče se sicer sklicuje na oceno izvedenca, da gre za 5% invalidnost tožnika, čeprav pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre za ugotavljanje invalidnosti. V zvezi z odločitvijo o stroških pa tožena stranka navaja, da je sodišče tožniku za narok 09.03.2006 priznalo nagrado v višini 600 točk, čeprav ni šlo za prvi narok, temveč za narok, ki je bil razpisan po razveljavitvi sodbe in po mnenju tožene stranke to ne predstavlja prvega naroka, zato bi po mnenju tožene stranke tožniku pripadala nagrada v višini 300 točk. Sodišče je tožniku za tretjo pripravljalno vlogo priznalo 450 točk, čeprav bi mu po Odvetniški tarifi pripadala nagrada v višini 300 točk (tar.št. 19/3 Odvetniške tarife).

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da se je tožnik (kot poklicni gasilec) poškodoval pri igri nogometa; igra nogometa je bila del obveznih kondicijskih priprav gasilcev; tožnika je med igro poškodoval drug igralec (sodelavec, tudi poklicni gasilec) tako, da je tožnika nepravilno, to je s kršitvijo pravil igre, odrinil, pri čemer je tožnik padel, tožena stranka pa ni dokazala, da je tožnikov sodelavec ravnal tako kot je treba, da pa je kljub temu prišlo do tožnikove poškodbe. Prav ima pritožba (tožene stranke), da igranje nogometa samo po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti in tožena stranka ne odgovarja po objektivnem načelu, ne glede na to, da je tožnik v igri bil dolžan sodelovati. Prav ima tudi, da se tožbena trditvena podlaga objektivne odgovornosti ni nanašala na neustrezno asfaltno podlago igrišča z nasutim gramozom, podvrženo zdrsom, kot nevarno stvar, take trditve je tožnik podal šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 25.06.2006 (list. št. 110 spisa), torej prepozno, pa tudi, ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prišlo do poškodbe na poškodovanem asfaltnem terenu, sama po sebi ne ustvarja objektivne odgovornosti. Morebitna povečana nevarnost igre na takšnem igrišču bi morala biti v vzročni zvezi s škodo. Da bi tožnik padel in se poškodoval zaradi poškodovane asfaltne podlage, ni trdil, tega ni ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ampak da ga je soigralec odrinil, odrivu je sledil padec. Ugotovljene okoliščine škodnega dogodka pa po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo niti na prvi stopnji sprejete odločitve, da je tožena stranka odgovorna tožniku na podlagi določb 170. in 171.čl. v zvezi s 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v zvezi s 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ko se odgovornost presoja po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (delodajalec ni kriv, če dokaže, da je njegov delavec (povzročitelj škode) v danih okoliščinah ravnal kot je treba, torej tako, kot je pri igri nogometa med rekreacijo v danih okoliščinah normalno – skrbnost povprečnega človeka). Soigralec je poskušal zaustaviti tožnika pri prodiranju z žogo z odrivom v trenutku, ko je ta skočil v zrak za žogo, kar je po mnenju prvostopenjskega sodišča v nasprotju s pravili nogometne igre, vendar, sestavni del igre so tudi kršitve pravil, šlo je za poskus odvzeti nasprotniku žogo (pri čemer iz dejanskih ugotovitev na prvi stopnji ne izhaja, da bi bilo to storjeno na posebno drzen ali grob način, takih trditev niti ni bilo, niti da bi šlo za namerno poškodovanje tožnika), ki se je le nesrečno končal s tožnikovo poškodbo, take situacije pa so pri igri nogometa običajne. Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati z oceno prvostopenjskega sodišča in v tem pritrjuje pritožbenemu stališču, da bi tako ravnanje presegalo ravnanje povprečne skrbnosti, kar bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo po določbi 1.odst. 170.čl. ZOR. Tožnik tako ni dokazal vseh elementov odškodninske odgovornosti (poleg škode tudi nedopustno ravnanje, vzročno zvezo), pritožba je zato utemeljena, prvostopenjsko sodišče bi moralo ob vseh dejanskih ugotovitvah tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ob takem zaključku se pokažejo vse ostale pritožbene navedbe kot nepomembne (1.odst. 360.čl. ZPP), pritožbi tožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4.odst. 358.čl. ZPP), posledično je bilo treba zavrniti tudi tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del (dopolnilne) sodbe in le-to v tem delu potrditi (353.čl. ZPP). Taki odločitvi sledi tudi sprememba stroškovne odločitve, zaradi neuspeha tožnika je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka (katere je odmerilo že sodišče prve stopnje) v višini 138.162,00 SIT (sedaj 576,53 EUR) in do pritožbenih stroškov (po Odvetniški tarifi za pritožbo 625 točk ter za materialne stroške 2%, z 20% DDV in sodno takso za pritožbo) v skupni višini 615,40 EUR z obrestmi, kot vse izhaja iz izreka, medtem ko tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).