VSL Sklep II Cp 1021/2024

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pokojni A. A. z dodatnim sklepom o dedovanju odločalo o dedovanju naknadno najdenega premoženja, to je denarnih sredstvih, ki sta jih po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 000/2018 - II z dne 2. 7. 2020 v zapuščino dolžna vrniti dediča B. A. in C. A. Upoštevajoč 10. 5. 2021 izdan (in pravnomočen) sklep o dedovanju po zapustnici, je to premoženje dodelilo zakonitim dedičem C. A. do 1/3, B. A. do 1/3, D. D. do 1/6 in E. D. do 1/6.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje dedič D. D. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nejasno in nerazumljivo zapisan izrek dodatnega sklepa o dedovanju. Ta bi po mnenju dediča moral vsebovati tudi dajatveni del. Povzema izrek sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 000/2018 in navaja, da sodediča C. A. in B. A. do sedaj v zapuščino nista vrnila še ničesar. Denarnih sredstev, ki bi jih bilo mogoče razdeliti, kot to izhaja iz točke II izreka dodatnega sklepa, zato še ni. Pritožnik meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da sodediča v zapuščino denarja še nista vrnila in odločiti, da vanjo sodi denarna terjatev, ki jo imajo dediči na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani do obeh sodedičev. V tem primeru bi ostali dediči v izvršilnem postopku lahko izterjali pripadajoči jim del zapuščine, kar sedaj ni mogoče. Opozarja tudi na to, da se je sodedič E. D. odpovedal dediščini v korist brata D. D., dedinja C. A. pa je svoj delež odstopila B. A., česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Že v času, ko je sodišče izdalo sklep o dedovanju, je bilo znano, da obstaja terjatev do sodedičev , saj je sodišče to ugotovilo v 3. točki obrazložitve sklepa z dne 10. 5. 2021. Zato ne more biti sporno, da sta se oba sodediča odpovedala dednima deležema v času, ko sta vedela, da obstaja terjatev do sodedičev C. A. in B. A. in zato te terjatve ni mogoče opredeliti kot dodatno najdeno premoženje, ki dedičem ni bilo znano. Meni, da se odpoved dednima deležema nanaša tudi na terjatev do sodedičev in bi zato moralo sodišče zapuščino razdeliti med dediča B. A. v deležu do 2/3 in dediča D. D. v deležu do 1/3.

3Na pritožbo sta odgovorila dediča C. A. in B. A. Navajata, da sodedič nima pravnega interesa za pritožbo, saj sta C. A. in B. A. sodedičema E. D. in D. D. že plačala njuna deleža, kot je ta naveden v dodatnem sklepu o dedovanju. E. D. je B. A. 27. 7. 2023 plačal v gotovini znesek 9.510 EUR, dediču D. D. pa 24. 7. 2023 nakazal 9.425,10 EUR. Prilagata potrdili.

4Pritožba je dovoljena, ni pa utemeljena.

5Pritožniku pravnega interesa za pritožbo (4. odst. 343. čl. ZPP¹) ni mogoče odreči že zato, ker se njegova pritožba ne nanaša le na vprašanje oblikovanja izreka izpodbijanega sklepa in posledično vprašanje njegove izvršljivosti, ampak tudi na pravilnost odločitve o razdelitvi naknadno najdenega premoženja. Do navedbe, da sta dediča B. A. in C. A. svojo obveznost do sodedičev že izpolnila, se zato pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje. Pritožba je posledično dovoljena.

6Sklep o dedovanju, enako pa velja tudi za dodatni sklep o dedovanju, je ugotovitvena, deklaratorna odločba. To pomeni, da ne vsebuje izpolnitvenega oziroma dajatvenega izreka.² Realizacija pravic dedičev v konkretni zapuščinski zadevi zato ni stvar zapuščinskega sodišča. Stališče pritožnika, da bi moral biti izrek dodatnega sklepa o dedovanju oblikovan tako, da bi ga bilo mogoče izvršiti, je zato zmotno, izrek, ki ga je oblikovalo zapuščinsko sodišče v tč. II izpodbijanega sklepa, pa pravilen in skladen s pravnomočno odločitvijo v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 000/2018.³

7V 1. odst. 221. čl. ZD⁴ ureja primere, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Določeno je, da sodišče v takih primerih ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Kaj je pozneje najdeno premoženje, je v teoriji⁵ in novejši sodni praksi⁶ jasno - ni treba, da gre za premoženje, ki je bilo (dobesedno) najdeno pozneje, bistveno je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju zanj ni vedelo in ga ni zajelo v pravnomočni sklep o dedovanju, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli dediči.⁷

8Neutemeljeno je tudi stališče pritožnika, da bi moralo zapuščinsko sodišče pri razdelitvi naknadno najdenega premoženja upoštevati izjavi dediča E. D. in dedinje C. A.⁸ Pri navedenih izjavah namreč ne gre za dedno izjavo o odpovedi dedovanju (133. čl. ZD), ki je nepreklicna (1. odst. 138. čl. ZD) in velja tudi za naknadno najdeno premoženje. Odpoved dediščini v korist sodediča, ki jo je podal E. D. (glej izjavo na list. št. 23) se namreč po 2. odst. 136. čl. ZD šteje za izjavo o odstopu dednega deleža. Izjavo, da svoj dedni delež odstopa pritožniku, pa je podala tudi dedinja C. A. (glej izjavo na list. št. 71). Izjava o odstopu dednega deleža pa za pozneje najdeno premoženje ne učinkuje. Razlog za tako razliko korenini v dejstvu, da gre pri odpovedi dedovanju za odpoved pravici do dedovanja, pri odstopu dednega deleža pa za odstop že podedovanega premoženja ali njegovega dela, ne pa za odstop ali prenos dedne pravice, ki je vezana na določeno osebo - dediča. Dedič, ki dedni delež odstopi sodediču, dediščino sprejme (in s tem, za razliko od dediča, ki se je dedovanju odpovedal, postane eden od dedičev), nato pa podedovano premoženje odstopi.⁹ Že podani izjavi o odstopu dednega deleža bi torej za premoženje, ki je predmet dodatnega sklepa o dedovanju, učinkovali le, če bi dediča, ko ju je zapuščinsko sodišče z dopisom z dne 7. 4. 2022 (list. št. 199) pozvalo na podajo izjave, to izrecno navedla oziroma izjavo o odstopu dednega deleža ponovno podala. Tega pa nista storila. Posledično je zapuščinsko sodišče pravilno upoštevalo, da sta tako E. D. kot C. A. dediča naknadno najdenega premoženja.

9Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 163. čl. ZD sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Zakon o pravdnem postopku.
² Več o tem dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, Uradni list RS, 1991, stran 202, enako tudi sklep VSM I Cp 452/2016, VSM I Cp 637/2017 in VSL II Cp 2383/2017.
³ Pritožbeno sodišče ob tem dodatno pojasnjuje, da ovir za (morebitno) izvršitev pravnomočne sodbe v povezavi s pravnomočnim dodatnim sklepom o dedovanju tudi sicer ni.
⁴ Zakon o dedovanju.
⁵ Primerjaj V. Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 249.
⁶ Glej sklepe VSL I Cp 884/2017, I Cp 1581/2016, I Cp 1631/2018, I Cp 1968/2018 in druge.
⁷ Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju z dne 10. 5. 2021 vedelo le to, da je bil zahtevek pritožnika pravnomočno zavrnjen in da je zoper odločitev vložena revizija. Takrat zato ne sodišče (ne dediči) še niso vedeli, ali bodo sporna denarna sredstva predmet dedovanja.
⁸ Dedinja je 10. 5. 2021 na zapuščinski obravnavi izjavila, da svoj dedni delež odstopa B. A. (list. št. 71).
⁹ Glej sodbo VS RS II Ips 17/2020 in sklep VS RS II Ips 83/2021.