VSL Sklep I Cp 1367/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi:

"2. Na podlagi Zakona dedovanju se za dediča razglasi:

A. A., roj. 1954, ..., ki deduje opisano zapuščino."

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da zapuščina po pokojni B. A., poleg premoženja, o katerem je bilo odločeno s sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v Kranju, Enota na Jesenicah, opr. št. D 58/97 z dne 5. 4. 1993, obsega tudi nedoločen delež na nepremičninah v skupni lastnini v k. o. X in v k. o. Y, ki so navedene v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa. Na podlagi Zakona o dedovanju je za dediča razglasilo A. A., ki deduje opisano zapuščino, in C. C., ki ji pripada nujni delež v višini 1.985,87 EUR, ki ga je dolžan izplačati A. A. (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Zemljiški knjigi je odredilo, da pri nedoločenem deležu nepremičnin zapustnice v skupni lastnini v k. o. X in k. o. Y, ki so specificirane v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, vknjiži lastninsko pravico na osebo A. A.

2Zoper sklep se pritožuje dedič A. A. (pritožnik), ki predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožnik navaja, da kot dedič v denacionalizacijskem postopku ne more podedovati premoženjskih pravic v naravi, ker nikoli ni bil član Agrarne skupnosti X, niti nima interesa, da to postane. Večinska sodna praksa stoji na stališču, da se v primeru, če nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, dedovanje ne izvede po določbah Zakona o dedovanju (ZD), ampak je treba uporabiti Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) in Zakon o denacionalizaciji (ZDen). Premoženje postane last občine, dediči pa imajo pravico do nujnega deleža v gotovini. Položaja, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ZPVAS ne ureja. Obstaja pravna praznina. Poseben režim je določen le za premoženjske pravice, vrnjene po ZPVAS, ne pa tudi za premoženje, odvzeto nekdanjim agrarnim skupnostim in vrnjeno po ZDen. Predlaga, da se izpelje postopek po ZDen, kjer stranke ne plačujejo sodnih taks in zato zahteva tudi vrnitev že plačane sodne takse.

Vrednost nepremičnin ni pravilno ugotovljena. Nedoločen delež nepremičnin naj bi bil vreden več kot 23.800 EUR, gre pa za nepremičnine, za katere pritožnik praktično sploh ne ve, kje se nahajajo. Cenitve ni izdelal sodni izvedenec, sodišče se na oceno GURS ne bi smelo opreti. Vrednosti deleža na skupni lastnini se ne da oceniti po tržni vrednosti, saj kot bodoči lastnik deleža z njim ne more prosto razpolagati ali trgovati, niti ga tržiti. Nedopustno je tudi, da agrarna skupnost posredno odloča o določitvi dediča.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je glede na utemeljene pritožbene navedbe pritožnika v zvezi s cenitvijo nepremičnin tega po prvi seji senata po sodnici poročevalki¹ pozvalo, da založi predujem za izvedenca. Pritožnik je namreč v pritožbi izpodbijal s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno vrednost nepremičnin, ki so predmet izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vrednost nepremičnin po cenitvi GURS (Geodetske uprave RS) z obrazložitvijo, da na takšno vrednost nihče od dedičev ni imel pripomb, vendar na narok nihče od dedičev ni pristopil in dediči tudi niso bili seznanjeni s tem, da bo sodišče upoštevalo to vrednost. V sodni praksi se je sicer zaradi poenostavitve postopka in zmanjšanja stroškov ustalilo stališče, da je sprejemljivo upoštevanje vrednosti nepremičnin, ki izhaja iz javnih podatkov GURS. Vendar pa ima vsaka stranka pravico izpodbiti to vrednost s cenitvijo ustreznega izvedenca, to pa je v pritožbi zahteval pritožnik. Utemeljeno je opozarjal na specifiko podedovanega premoženja. Praviloma je vrednost premoženja, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov agrarne skupnosti, zaradi omejitev v upravljanju in razpolaganju s premoženjem članov agrarne skupnosti in posebnosti tovrstne lastnine nižja.² Te posebnosti lahko v konkretnem primeru dedovanja po ZPVAS v zvezi z ZD ovrednoti izvedenec.

5Pritožnik je po pozivu na plačilo predujma v vlogi sodišču navedel, da se mu zdi plačevanje predujma nesprejemljivo in opozoril na zapustničino oporoko. Sodišče druge stopnje zaradi neplačila predujma izvedenca ni postavilo in ni opravilo obravnave, ampak je odločilo na seji senata.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je odločilo po pravilih zakonitega dedovanja, zmotno uporabilo določbe ZD o naknadno najdenem premoženju. Pritožnik se sicer neutemeljeno sklicuje na uporabo ZDen.³ V konkretnem primeru je bilo premoženje (ki je predmet izpodbijane odločitve) pokojni upravičenki, tj. zapustnici, vrnjeno po ZPVAS kot članici agrarne skupnosti, zato je treba pri odločanju izhajati iz določil ZPVAS. Ta v 8. členu v drugem odstavku določa, da se, če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev, vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se dedovanje izvede po ZD. Pri tem specialne določbe ZDen, ki urejajo dedovanje denacionaliziranega premoženja, v četrtem odstavku 8. člena ZPVAS, ki določa smiselno uporabo nekaterih določb ZDen, niso naštete.⁴

7ZPVAS tako napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Po zapustnici je v prvotnem postopku dedoval njen oporočni dedič D. A. ki je že pokojni. Kot izhaja iz oporoke, je bila zapustnikova volja z vidika prvega odstavka 84. člena ZD takšna, da je edini dedič njenega premoženja oporočni dedič. Dediči pozneje najdenega premoženja so tako lahko le pravni nasledniki oporočnega dediča, zato je drugačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo na podlagi zakonitega dedovanja, materialnopravno zmotna. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel D. A. dva sinova, A. A. in E. A., ki je pokojni, potomcev pa ni imel. Premoženje zapustnika zato v celoti deduje A. A., tj. pritožnik. Glede na pravno praznino v ZPVAS (ker dedič ni član agrarne skupnosti) je potrebna analogna uporaba pravil ZAgrS, ki glede oporočnega dedovanja postavlja le omejitev, da lahko zapustnik premoženje člana agrarne skupnosti zapusti samo enemu dediču (53. člen ZAgrS).

8Glede na obrazloženo in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka ustrezno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (druga in tretja točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Senat je sodnico poročevalko na seji pooblastil za izvedbo priprav in vodenje obravnave, ki pa, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, nato ni bila potrebna in je sodišče druge stopnje odločilo na (drugi) seji senata.
² Glej sklep VSL II Cp 1102/2019.
³ Neutemeljen je tudi zahtevek na vračilo že plačane sodne takse na podlagi 71. člena ZDen. Gre sicer za takso, odmerjeno v zapuščinskem postopku.
⁴ Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da glede na pravno praznino v ZPVAS v primeru, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, premoženje postane last občine in imajo dediči pravico do nujnega deleža v gotovini. Sodna praksa se je glede tega spreminjala. V obdobju pred uveljavitvijo Zakona o agrarnih skupnostih (ZAgrS) se ni poenotila v stališču, da v takem primeru pripade premoženje občini, zato je drugačna pritožbena navedba neutemeljena. Sodišče druge stopnje je že v zadevi II Cp 2233/2016 z dne 22. 2. 2017 zavzelo stališče, da je analogna uporaba pravil ZAgrS v takem primeru ustreznejša, ponovilo pa ga je tudi kasneje.