VSL Sklep II Cp 1307/2018

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) ugotovilo obseg zapuščine (vrednostne papirje, denarna sredstva in nepremičnine), 2.) za dedinjo razglasilo zapustnikovo vdovo V. S. in 3.) odredilo zemljiški knjigi vpis lastninske pravice na nepremičninah na dedinjo. Zapuščinsko sodišče namreč ni upoštevalo vdovine izjave o odpovedi dedovanju, ker je štelo, da je s svojim ravnanjem, in sicer dvigom denarja z zapustnikovega računa po njegovi smrti, že ravnala kot dedinja in s tem dediščino sprejela.

2Zoper sklep se v 2. in 3. točki zapustnikova vdova pritožuje in predlaga razveljavitev tega dela sklepa. Navaja, da vztraja pri svoji odpovedi dedovanju. Pojasnjuje, da je kot prava neuka stranka res podala prošnjo za izplačilo zapadle pokojnine zapustnika 304,72 EUR, in da je po njegovi smrti dvignila z njegovega osebnega računa 460 EUR, ker ni vedela, da s temi sredstvi ne sme kriti pogrebnih stroškov. Z denarjem namreč ni razpolagala za svoje potrebe. Navaja, da je to sodišču tudi pojasnila, kot tudi pripravljenost, da vsa denarna sredstva vrne na račun zapustnika. Ker ga ni mogla vrniti na bančni račun, saj ga je banka zaprla, je podala predlog za sodni depozit, kamor bi ta sredstva položila. Meni, da se zato razpolaganje z delom sredstev ne more šteti kot njena volja, da deduje, saj tega ne želi.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 135. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ko ni upoštevalo pritožničine odpovedi dedovanju. Navedeni člen določa: „(1) Dediščini se ne more odpovedati dedič, ki je razpolagal z vso zapuščino ali z delom zapuščine. (2) Ukrepi, ki jih stori kakšen dedič samo za ohranitev zapuščine in ukrepi tekoče uprave mu ne jemljejo pravice, da se odpove dediščini.“

5Ni sporno, kar navaja pritožnica, da je po zapustnikovi smrti razpolagala z delom zapuščine, in sicer z denarnimi sredstvi v skupni višini 764,72 EUR. Vendar tudi ni sporno, za kaj je ta denar porabila, kar je pozvana pojasnila tudi sodišču prve stopnje: za stroške pogreba ter za poplačilo tekočih mesečnih stroškov za mesec avgust 2016 (voda, odvajanje, najem zabojnikov).

6Sodišče prve stopnje njenega ravnanja ni pravilno opredelilo kot dejanje, ki pritiče lastniku stvari, torej kot molčeč sprejem dediščine. Ni šlo za razpolaganje s substanco zapuščine, s temeljnimi sestavinami zapuščine oz. za izvrševanje vseh upravičenj, ki izvirajo iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, pač pa zgolj za razpolaganje s sorazmerno majhnim delom zapuščine le za pogrebne stroške (kar je dolg zapuščine) in za pokritje mesečnih tekočih stroškov, kar pa sodi k ukrepom za ohranitev zapuščine oziroma ukrep tekoče uprave v smislu navedenega 2. odst. 135. čl. ZD. Res je treba pojma ukrep za ohranitev zapuščine in ukrep tekoče uprave razlagati relativno ozko, vendar so med takimi ukrepi tako po mnenju teorije¹ kot sodne prakse² med drugim ravno uporaba dohodkov oziroma zapuščinskega denarja za tekoče potrebe (vzdrževanje) zapuščine in tudi za stroške zapustnikovega pogreba. Ob tem pa ne gre prezreti, da vdova izkazuje tudi predlog za sodni depozit, s čimer bi denarna sredstva v zapuščino vrnila.

7Vdova je torej kot tim. začasni dedič obdržala pravico odpovedati se dediščini. Ker se ji je odpovedala, bi jo sodišče moralo upoštevati in je ne razglasiti za dedinjo. Sklep je bilo zato treba v 2. in 3. tč. izreka razveljaviti, zapuščinsko sodišče pa bo moralo zapuščinski postopek nadaljevati brez dedičev, ki so se dediščini odpovedali (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki se ga uporabi tudi v zapuščinskem; 163. čl. ZD).

¹ K. Zupančič, Dedno pravo, Časopisni zavod Uradni list RS, 1991, stran 152,
² Sklep VS RS II Ips 303/2008, sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 3063/2016.