VSL Sklep II Cp 3069/2016

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom kot pripadajoče zemljišče k stavbam z ID znaki: 1, 2, 3, 4, 5 in 6 (stavbe na naslovu C.) določilo zemljiške parcele z ID znaki 002, 001, 004 in 005 kot splošni skupni del navedenih stavb ter sklenilo, da se vpišejo v zemljiško knjigo v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka. Predlog za določitev pripadajočega zemljišča po parceli 6 k.o. X (sedaj parc. št. 6a in 6b k. o. X), je zavrnilo.

2Tretja udeleženka M. 1. in 2. točko izreka sklepa izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da ga spremeni tako, da predlog predlagatelja zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa razveljavi. Kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo ugotovitev in mnenja sodnega izvedenca, da je potrebno od parc. št. 1 k.o. X, ki v naravi predstavlja parkirišče stavbe, zelenici z rampama - dovozoma do kletne parkirne etaže vzhodno in zahodno ob stavbi ter ozek pas južno ob stavbi, izločiti skrajni zahodni pas, kar je potrebno zaradi razširitve ceste pred krožiščem, ki je v veljavnem prostorskem aktu OPN M. predvideno na južni obvozni cesti. Pri tem je prezrlo, da je del parcele javna površina in tako javno dobro, ki se ne sme določiti za pripadajoče zemljišče. Argument predlagateljice, da bi bil na ta način presekan dovoz v garažo, je popolnoma neutemeljen, saj ne gre za nobene fizične ovire, dostop bi bil možen iz javne površine. Sodišče ni sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca, da tudi parc. št. 4, 3, 5 in 2 niso pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. V naravi te parcele predstavljajo javni, asfaltirani cesti s pločniki, ki sta namenjeni dostopom do zazidalnih območij do zelenih površin in do povezovalne ceste, ki je predvidena južneje. Sodišče je odločitev argumentiralo tudi na podlagi primerjave površine predmetnih parcel s površinami, določenimi v lokacijski dokumentaciji, ki pa se na zunanjo ureditev stavbe sploh ne nanaša. Prezrlo je navedbe pritožnice ter mnenje sodnega izvedenca, da gre za javne površine, ki se ne morejo oziroma ne smejo določiti kot pripadajoče zemljišče. Tudi, če lokacijska dokumentacija v svojem grafičnem delu prikazuje določene površine, kot so med drugim ceste in dostopne poti, iz tega ne moremo zaključiti, da gre za funkcionalna ali pripadajoča zemljišča, taki akti le prikažejo, kakšna naj bi bila zunanja ureditev oziroma okolica objekta, ko bo ta enkrat zgrajen. Nasprotna udeleženka je postala lastnica predmetnih nepremičnin z lastninjenjem družbene lastnine, po samem zakonu. Nepremičnine kot javne ceste in dovozi predstavljajo infrastrukturo, zato je njihovo lastninjenje potekalo po posebnem predpisu, to je Zakonu o gospodarskih javnih službah. Ta predpis kot starejši in specialnejši izključuje uporabo ZLNDL za postopek lastninjenja nepremičnin, kar bi moralo sodišče v predmetnem postopku upoštevati. Pritožnica še dodaja, da je nepremičnino vseskozi ustrezno in redno vzdrževala ter na njej izvrševala posest, kot je za javno cesto in javne površine po naravi stvari to mogoče. Sodišče je sporne parcele kot pripadajoča zemljišča k stavbi opredelilo na podlagi kriterija redne rabe stavbe, pri čemer pritožnica meni, da veljavni prostorski akti vsekakor opredeljujejo rabo nepremičnin, kar je v postopku določanja pripadajočega zemljišča tudi nujno upoštevati.

338. udeleženec S., d. o. o., sodbi očita absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 8., 11., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ter 76., 80. in 81. člena ZPP, nadalje zmotno uporabo materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog glede nepremičnine parc. št. 4 k. o. X oziroma dela te nepremičnine, ki v naravi predstavlja dve parkirišči, zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa razveljavi. Ugovarja pomanjkanje pasivne legitimacije glede nasprotne udeleženke. Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da je v teku stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe, ki še ni zaključen. Sodišče je predmetni nepravdni postopek vodilo zoper premoženje izbrisane pravne osebe, kar je zmotno, saj to premoženje nima pravdne sposobnosti. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije glede tega premoženja ne bo mogoče voditi postopka, dokler ne bo imelo lastnika. Sicer pa bi moralo sodišče počakati vsaj do odločitve stečajnega upravitelja o izločitveni pravici pritožnika pri parc. št. 4 k. o. X, saj če bi stečajni upravitelj izločitveno pravico priznal, bi bilo s tem glede parcele razrešeno tudi vprašanje pasivne legitimacije v tem postopku. Ko bo stečajni upravitelj odločil o izločitveni pravici pritožnika, bo ta lahko postavil nasprotni predlog za določitev odškodnine za odvzeto zemljišče. S preuranjeno odločitvijo sodišča bi mu bila ta pravica odvzeta. Posebej glede parcele št. 4 k.o. X pritožba poudarja, da bi morala predlagateljica za spremembo lastništva pri tem zemljišču tudi pri postopku po ZVEtL izkazati enega od pridobitnih načinov, ki jih določa SPZ, ki pa jih ni zatrjevala. Drugačna stališča pomenijo očiten poseg v pravico do zasebne lastnine. Predlagateljica je v prvotnem predlogu predlagala določitev pripadajočega zemljišča samo na parceli 1 k. o. X, med postopkom je razširila predlog še na druge parcele, med ostalim tudi na parc. št. 4, a sodišče pritožnika ni seznanilo z razširitvijo predloga na to nepremičnino in je bilo s tem prekršeno načelo kontradiktornosti. Pritožnik je v spis predložil pogodbe, iz katerih sledi, da je od takrat dejanskega lastnika, to je družbe U., d. o. o., kupil dve parkirni mesti na parceli 4 k. o. X. S tem je dokazal, da je izključni lastnik tistega dela navedene parcele, ki v naravi predstavlja dve parkirišči. Zato sodišče tega dela ne bi smelo opredeliti kot pripadajoče zemljišče, odločitev pomeni nedovoljen in nezakonit poseg v pravico do zasebne lastnine. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem in za pritožnika predstavlja sodbo presenečenja. Prvostopno sodišče kljub temu, da v konkretnem primeru ni bila izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele, pripadajoče zemljišče k stavbam določi na podlagi napačnega tolmačenja lokacijske dokumentacije in lokacijskega dovoljenja, ki sploh ne moreta predstavljati pravnomočne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele. Tudi primerjava površine funkcionalnega zemljišča po lokacijskem dovoljenju in vsote površin pri parcelah, ki jih je sodišče kot pripadajoče določilo v tem postopku, nista niti približno enaki, razlika je 36 m2, kar predstavlja ravno površino dveh parkirnih mest pritožnika. Pogodba za parkirišči je bila sklenjena v letu 2002, zato ne more postati nična zaradi pozneje sprejetega ZVEtL, v katerem je izrecno določeno, da se ne sme poseči v pravice tretjih oseb, ki so pravice nad zemljiščih pridobile v dobri veri. Parc. št. 4 k. o. X v času sklepanja kupoprodajne pogodbe in tudi še danes ne predstavlja pripadajočega zemljišča, zato pogodba ni nična. Glede parc. št. 6 k. o. X pritožba poudarja, da po njenem ni niti pravne niti dejanske ovire, da se del te parcele, ki ustreza solastniškemu deležu predlagateljice (oziroma M.), kljub morebitnemu nasprotovanju denacionalizacijskega upravičenca, določi kot pripadajoče zemljišče predmetnim stavbam.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku pri odločanju o predlogu predlagateljice za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam na C. pravilno in v zadostni meri ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine ter pravilno uporabilo določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL)¹ , pri tem pa ni zagrešilo v pritožbah očitanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

6V uvodu izpodbijanega sklepa je kot nasprotna udeleženka, ki je hkrati zemljiškoknjižna lastnica vseh predlaganih in v izreku sklepa določenih pripadajočih zemljišč k stavbam, označena: U., d. o. o., (sedaj pozneje najdeno premoženje te izbrisane družbe, ki jo zastopa stečajni upravitelj S. D.). Družba U., d.o.o. je bila po podatkih AJPES tekom obravnavanega nepravdnega postopka izbrisana iz sodnega registra, in sicer dne 15. 11. 2013 na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Kopru Srg 2013/21470, ki je sledil postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije (424 in nadaljnji členi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju -ZFPPIPP). Če se naknadno najde premoženje izbrisane pravne osebe, se nad njim opravi stečajni postopek (443. člen in 380. člen ZFPPIPP). V primeru nasprotnega udeleženca je torej prišlo do situacije, ko je bila družba U., d.o.o. izbrisana iz sodnega registra in ne obstaja več, ker pa ima premoženje, se vodi stečajni postopek nad njenim pozneje najdenim premoženjem pred Okrožnim sodiščem v Kopru, opr. št. St 000/2015. V tem stečajnem postopku nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe je postavljen stečajni upravitelj, ki ima status zastopnika premoženja neobstoječega dolžnika. Prvostopenjsko sodišče je stečajnemu upravitelju poslalo poziv, da prevzame postopek. Stečajni upravitelj S. D. je v obravnavi zadevi z dopisom z dne 26. 9. 2016 (list. št. 507 spisa) prvostopenjskemu sodišču sporočil, da kot zakoniti zastopnik v stečaju pozneje najdenega premoženja prevzema nepravdni postopek. V takšni situaciji je treba premoženju izbrisane pravne osebe priznati pravno subjektiviteto, kar pomeni, da je lahko nosilec pravic in obveznosti v pravnih razmerjih, zastopan po stečajnem upravitelju. Pritožbeni očitek o pomanjkanju procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v postopku glede nasprotne udeleženke, zato ni utemeljen² . Prav tako pritožba nima prav, da bi moralo sodišče zavrniti predlog zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zato, ker stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe še ni zaključen in to premoženje še nima lastnika. Predlagateljica zahteve za določitev pripadajočega zemljišča res ni mogla uveljaviti zoper izbrisano pravno osebo, vendar je to možnost pridobila v trenutku začetka stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane nasprotne udeleženke, ne glede na to, da stečajni postopek še ni zaključen. Po vpogledu v stečajni spis Okrožnega sodišča v Kopru St 000/2015 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo že odločeno o izločitveni pravici 38. udeleženca za parc. št. 4 k. o. X, kar pomeni, da je tudi v tem delu potrebno zavrniti pritožbeni očitek o preuranjeni odločitvi prvostopenjskega sodišča. Iz prvega dodatnega končnega seznama preizkušenih terjatev (izločitvenih pravic) z dne 17. 11. 2016 namreč izhaja, da je stečajni upravitelj izločitveno pravico 38. udeleženca v celoti prerekal, stečajno sodišče pa je s sklepom o preizkusu izločitvenih pravic St. 000/2015 z dne 21. 11. 2016 o prerekanih izločitvenih pravicah in o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice, sledilo navedenemu končnemu seznamu preizkušenih terjatev.

7Pritožba tretje tožene stranke procesnih kršitev ne konkretizira. Pritožba 38. nasprotnega udeleženca pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev načela kontradiktornosti, konkretno kršitev pravice do seznanitve s procesnim gradivom (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Drži, da 38. udeležencu prvostopenjsko sodišče ni vročalo razširitve predloga za določitev pripadajočega zemljišča na parcelo št. 4 k. o. X, saj ga takrat sodišče še ni vodilo kot udeleženca postopka, to je storilo kasneje, ko je priglasil svojo udeležbo. Kljub temu pa mu pravica do izjave v odločilni fazi postopka ni bila odvzeta, saj mu je bilo omogočeno, da je podal pripombe na izvedensko mnenje izvedenca urbanistične stroke in se tudi kasneje z vlogami in prisotnostjo na ogledu na samem kraju udeleževal postopka.

8Predlagateljica je kot pripadajoča zemljišča k stavbam, ki so predmet tega postopka, predlagala parcele last nasprotnega udeleženca št. 1, 2, 3, 4 in 5, vse k. o. X. Med postopkom je umaknila predlog, da se kot pripadajoče zemljišče določi tudi parc. št. 6 (sedaj 6a in 6b) k. o. X., a je pri tem predlogu vztrajal 38. nasprotni udeleženec. V pritožbenem postopku je sporna določitev dela parc. št. 1 (trikotnik na zahodnem delu parcele) ter parc. št. 4, 2 in 5 (parc. št. 3 ni določena kot pripadajoče zemljišče).

9Izhodišče za odločanje v tej zadevi je ugotovitev, da je predlagana določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003 (gre za večstanovanjsko zgradbo z več hišnimi številkami), pri čemer pa ni bila izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k stavbam. Šesti odstavek 30. člena ZVEtL določa, da v primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, sodišče pri določitvi pripadajočega zemljišča ne glede na določbo 3. točke četrtega odstavka 7. člena tega zakona upošteva merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. Citirana določba ZVEtL torej tudi za določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, napotuje na svoj 7. člen. Po četrtem odstavku 7. člena se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, v smislu tretjega odstavka 7. člena ZVEtL šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Šele, če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer uporabi subsidiarne kriterije iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL (zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, preteklo redno rabo za zemljišče in merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži).

10Prvostopenjsko sodišče je glede na navedena pravna izhodišča pri presoji obsega pripadajočega zemljišča pravilno upoštevalo vsebino upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je prišlo do gradnje stavbe, torej lokacijsko dovoljenje, vključno z razpoložljivo lokacijsko dokumentacijo (med ostalim načrt predvidene rabe površin in katastrsko stanje - gradbena parcela) ter gradbenim dovoljenjem, ki je bilo za gradnjo stavbe izdano 8. 1. 1999. Prvostopenjsko sodišče je na tej podlagi ugotavljalo, ali in katero zemljišče je bilo kot zemljišče, namenjeno za redno rabo stavbe, že predvideno v lokacijski dokumentaciji. Pri tem je za parc. št. 1, 2, 4 in 5 utemeljeno zaključilo, da so bile kot funkcionalno zemljišče v celoti predvidene že v lokacijski dokumentaciji. Na to kaže ne le primerjava s kvadraturo predvidenega in določenega pripadajočega zemljišča, ampak tudi dejanska namembnost posameznih parcel, ki je bila že načrtovana v lokacijski dokumentaciji in je v bistvenem enaka sedanjemu stanju v naravi. Navedeno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo samo tudi na ogledu in ob pomoči izvedenca urbanistične stroke. Glede posameznih pripadajočih parcel je še ugotovilo, da parc. št. 1 v naravi predstavlja parkirišče, zelenici z rampama in dovozoma do kletne parkirne etaže vzhodno in zahodno ob stavbi ter ozek pas zelenice južno ob stavbi, kar je bilo predvideno že v lokacijski dokumentaciji. Parc. št. 5 v naravi predstavlja dostop na parkirišče na tej parceli ter do vhoda v suterenske garaže, parc. št. 2 pa slepi asfaltirani del dovoza na nasprotni strani, ki je edini izvoz iz podzemnih garaž, kjer je promet urejen krožno. Parc. št. 4 je v naravi pločnik, del pa parkirišče ob fasadi stavbe. Dodatno je k navedenim razlogom za določitev pripadajočih zemljišč, ki se naslanjajo na že v lokacijski dokumentaciji predviden obseg in namembnost zunanje ureditve, sodišče upoštevalo tudi okoliščine, da je tudi današnje stanje v naravi, razen manjših odstopanj, takšno, kot ga je predvidel projekt, ter da predstavljajo parcele v naravi zaključeno celoto, ki je nujno potrebna za funkcioniranje stavb, ker gre za dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake.

11Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitev sklepa, da so kot pripadajoče zemljišče v tej zadevi določene le tiste gradbene parcele, ki so potrebne za redno rabo stavb in so pri tem bile tudi namenjene zgolj ali predvsem njeni redni rabi. Drži, da prvostopenjsko sodišče pri odločitvi ni v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca urbanistične stroke. Vendar niso utemeljeni pritožbeni očitki tretje udeleženke, da je sklep nepravilen in nezakonit, ker naj bi šlo za javne površine in ker naj bi bila predvidena razširitev ceste, ki se v sedanjem stanju slepo konča, je pa predvideno njeno nadaljevanje do "T" križišča ali krožišča na južni zbirni cesti, kar vse naj bi izhajalo iz OPN. Prvostopenjsko sodišče je na ogledu na kraju samem in ob pomoči izvedenca geodetske stroke ugotovilo, da bi bil v primeru izločitve dela parc. št. 1 presekan dovoz v podzemne garaže stavb, ki so predmet določitve pripadajočega zemljišča, takšen uvoz v garaže pa je bil predviden že v lokacijski dokumentaciji in kasneje v lokacijskem in gradbenem dovoljenju, medtem ko v lokacijski dokumentaciji v času izgradnje stavbe še ni bilo načrtovano podaljšanje javne ceste do obvozne ceste, pač pa je bil OPN M. sprejet šele po izgradnji stavbe. Takšna naknadna sprememba prostorskih aktov ne more vplivati na spremembo obsega funkcionalnega zemljišča, saj je v konkretni zadevi odločilno le stanje ob izgradnji stavbe. Nedvomno je funkcija izvedenca urbanistične stroke pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi pomembna. Vendar izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, njegova pristojnost je le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL v vsakem konkretnem primeru in s tem pomagati sodišču pri njegovi končni odločitvi. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni in, upoštevajoč celoten uspeh postopka, samo določi, kaj je pripadajoče zemljišče k stavbi. Za končno odločbo sodišča torej ni nujno, da se povsem sklada z mnenjem izvedenca, vsekakor pa je lahko izvedensko mnenje v pomoč sodišču pri razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja³ . V konkretni zadevi je odločilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da parcele, določene kot pripadajoče zemljišče, v času gradnje niso bile namenjene javni oz. splošni rabi. Prav zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tretje udeleženke, da naj bi sama postala lastnica predmetnih nepremičnin z lastninjenem po Zakonu o gospodarskih javnih službah in ne glede na napačne deklaratorne vpise v zemljiški knjigi.

1238. nasprotna udeleženka se v pritožbi sklicuje na poseg v njeno pravico do zasebne lastnine in trdi, da je na delu zemljiške parcele št. 4 k.o. X pridobila pravice v dobri veri (3. točka 7. člena ZVEtL). Trdi, da je s kupoprodajno pogodbo in aneksom k tej pogodbi z dne 15. 11. 2002 njena pravna prednica od nasprotnega udeleženca kupila poleg poslovnega prostora v pritličju stavbe še dve parkirni mesti, ležeči na tej parceli in sicer na zahodni strani stanovanjsko poslovnega objekta. Pravilno in v skladu s sodno prakso⁴ je stališče prvostopenjskega sodišča, da samostojno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni dopustno, zato je po zakonu takšno razpolaganje nično in ne predstavlja nedovoljenega posega v zasebno lastnino. Odločilna je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da celotna parc. št. 4 k. o. X, na kateri se nahajata sporni dve parkirni mesti, predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbam, odkar stavba stoji, ker je bila v ta namen načrtovana že v lokacijski dokumentaciji. Razpolaganje z delom te parcele, četudi se kot pripadajoče zemljišče določa v tem postopku, ni bilo dopustno, pogodba s takšnim predmetom (prej funkcionalnim zemljiščem) pa je nična⁵ .

13Pravilni pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog 38. nasprotnega udeleženca, da se kot pripadajoče zemljišče določi tudi parc. št. 6 (sedaj 6a in 6b k. o. X), ki je po z.k. podatkih v solasti predlagateljice in dedičev po pok. F. C. Ker je bil pok. F. C. v denacionalizacijskem postopku vrnjen solastniški delež na parceli 6 k. o. X, delitev solastnine pa ni bila izvedena, bi določitev pripadajočega zemljišča tudi zgolj na parc. št. 6b k. o. X pomenila nedopusten poseg v pravice tretjih oseb glede na določbo tretjega odstavka 7. člena ZVEtL.

14Pritožbeni razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

¹ Uradni list RS, št. 45/2008 do 59/2011.
² Več o tem tudi Katarina Vodopivec, Procesni položaj upravitelja pri razpolaganju z (nevknjiženo) nepremičnino, Podjetje in delo - 2013 št. 5.
³ Več o tem Jana Malenšek, Naloga izvedenca urbanistične stroke pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred prvim januarjem 2003, Pravna praksa - 2013, št. 19.
⁴ VS RS II Ips 364/2009, 337/2008.
⁵ Člen 35 Obligacijskega zakonika.