VSK sklep I Cp 198/2016

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom (pravilno sodba) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prvega nasprotnega udeleženca (pravilno tožnik), da se sodna poravnava N 18/2011 z dne 22.4.2014, sklenjena med predlagateljem in nasprotnima udeležencema zaradi ureditve meje,razveljavi in na nepremičninah s parcelnimi št. 1977/6, 1977/7, 1977/9 in 1977/3, vse k.o. L., vzpostavi zemljiškoknjižno in katastrsko stanje kot je bilo pred sklenitvijo poravnave; da sta predlagatelj in drugi nasprotni udeleženec (pravilno toženca) dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe pri pristojni geodetski upravi vložiti zahtevo za uvedbo postopka za vzpostavitev prejšnjega katastrskega stanja in v zvezi s tem nerazdelno poravnati stroške, sicer je ta postopek upravičen sprožiti prvi nasprotni udeleženec (pravilno tožnik), onadva pa sta mu dolžna v roku 15 dni povrniti stroške (točka I izreka). Pod točko II izreka je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je dolžan prvi nasprotni udeleženec (pravilno tožnik) drugemu nasprotnemu udeležencu (pravilno drugemu tožencu) povrniti pravdne stroške v znesku 234,85 EUR, pod točko III izreka pa, da je dolžan pravdne stroške v znesku 131,32 EUR povrniti predlagatelju (pravilno prvemu tožencu), obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep se je pritožil prvi nasprotni udeleženec (pravilno tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma povzema odločitev sodišča. V nadaljevanju najprej opozarja na bistvene kršitve določb

postopka. Kot prvo uveljavlja kršitev 5. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki naj bi bila storjena s tem, da je postopek po tožbi za razveljavitev sodne poravnave vodil in izpodbijani sklep izdal sodnik, ki je tudi sodil v postopku, v katerem je bila sodna poravnava sklenjena. Gre za kršitev, na katero je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti. Sodnik bi moral ob prejemu zadeve prenehati z vsakršnim delom na njej in obvestiti predsednika sodišča o obstoju izločitvenega razloga. Tega ni storil niti po tem, ko ga je na obstoj izločitvenega razloga opomnil pritožnik sam, ki je, čeprav formalno nepravilno (njegov predlog je bit zato zavržen s sklepom Su 307/2015 z dne 8.9.2015), vložil predlog za njegovo izločitev iz razlogov po 5. in 6. točki 70. člena ZPP. Dvom v nepristranskost sodnika vzbuja tudi dejstvo, da je sodnik odločal o dokaznem predlogu, podanem in obrazloženem na naroku dne 28.9.2015, da se ga zasliši. O njem se ni konkretno opredelil, temveč je le navedel, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo. Tudi v izpodbijanem sklepu ni obrazložil, zakaj je predlog pritožnika po njegovem zaslišanju zavrnil, čeprav je tako obrazložitev dolžan podati na podlagi 287. člena ZPP. Pritožnik meni, da je bil predlog po zaslišanju sodnika, ki je zapisal sodno poravnavo, ključen za njegov uspeh v postopku, saj bi lahko potrdil, da je bilo na naroku na kraju samem podanih več stališč, da so vsi govorili vsevprek, da so geodeti količke postavljali in ves čas premikali ter da je pritožnik vse do zadnjega, ko so ga vendarle prepričali, da naj bi bila to najbolj pravična in optimalna rešitev, saj so le bratje, odklanjal svoj podpis na izpodbijani sodni poravnavi z dne 9.4.2014, kateri skica izmer ni bila priložena in je pritožnik sploh nikdar ni videl. Bistveno kršitev postopka predstavlja tudi neupoštevanje dveh pripravljalnih vlog pritožnika z dne 24.11.2014. Pritožnik se sklicuje na 80., 81., tretji odstavek 86. in tretji odstavek 87. člena ZPP. Ker je pripravljalna vloga v postopku neobvezna, a vseeno pomembna za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, bi moralo sodišče pritožnika po prejemu vlog opozoriti, da sme v tem postopku dejanja opravljati le prek odvetnika, sicer ne bodo upoštevana. Bistveno kršitev določb postopka predstavlja tudi podpis formalno nepopolne sodne poravnave. Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v 138. členu določa, da je skica z izmeritvenimi podatki sestavni del sklepa, s katerim sodišče odloči o ureditvi meje. Na kraju samem je sodišče napravilo le grobo skico, natančno skico z izmerami pa so napravili geodeti in jo sodišču predložili dne 22.4.2014, ko je sodišče ugotovilo, da je dogovorjena poravnava sklenjena in je ta pridobila naravo pravnomočne sodne odločbe. Tako ZNP kot ZPP, ki se uporablja subsidiarno, določata, da mora sodišče udeležencem v postopku dati možnost izjasnitve o vseh relevantnih dejstvih in dokazih. Glede na to, da predstavlja skica z izmerami bistveno sestavino sodne poravnave, pritožniku pa nikdar pred potrditvijo sodne poravnave ni bila dana na v vpogled in mnenje, je postopanje sodišča nezakonito. Sicer pa je v izpodbijanem sklepu tudi povsem napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Ne drži ugotovitev sodišča, da naj pritožnik ne bi niti zatrjeval svoje napačne predstave o bistvenih lastnostih predmeta poravnave, zaradi česar naj niti ne bi mogel biti v zmoti. Pritožnik je v svoji tožbi jasno zapisal, da je bil na naroku, kjer se je zapisovala sodna poravnava prepričan, da se meja zakoličuje na način, kot je bil med brati dogovorjen. Šele po prejemu skice je ugotovil, da se izvrševani režim dostopa na parcelo št. 1977/6 spreminja in se prosta širina, ki mu je bila dotlej na razpolago za dostop, zmanjšuje za celo tretjino. Pritožnik je tudi jasno zapisal, da je vedel, da bo brat postavil robnike, da pa vse do prejema skice in pisnega zapisa sodne poravnave ni vedel, da bodo ti robniki preprečevali dosedanji način vožnje in je to ugotovil šele, ko je prebral dogovor o postavitvi dveh betonskih stebrov na obeh koncih, kjer bo robnik poglobljen. Prav tako je zapisal, da ni bil poučen, da se s podpisom poravnave odpoveduje priposestvovani služnosti pravici hoje in vožnje. Zmota pritožnika je zato bistvena in tudi opravičljiva. Sicer pa pritožnik nikdar ni trdil, da je bil le v zmoti. Poudaril je tudi, da imajo ravnanja ostalih dveh udeležencev v postopku in njunih pooblaščencev znake zvijačnega ravnanja, torej prevare, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev pritožnika, da je bila s sodno poravnavo povsem po nepotrebnem in v nasprotju z zakonom ustanovljena služnost v korist parcele št. 1977/7. Sodišče takšne služnosti ne bi smelo dovoliti in bi moralo pritožnika najmanj opozoriti, da je ni dolžan dopustiti. Povsem nepravilno je sodišče v točki 11 obrazložitve navedlo, da je lahko pritožnik, ko se je zapisovala sodna poravnava, na lastne oči videl in na lastna ušesa slišal, kako bo meja potekala in da skica tega dejstva ni spremenila. Navedeno ne drži, pri tem pa je neutemeljena trditev sodišča, da je na kraju samem napačno ustvarjena predstava o bodoči širini dostopa posledica površnosti pritožnika in iz tega rojena zmota ni opravičljiva.

Pritožnik je ves čas postopka opozarjal, da so bila dogajanja na naroku zelo intenzivna, vsi so govorili vsevprek, podajali svoja mnenja, stališča in predloge, geodeti so postavljali in premikali količke. Pritožnik v trenutku podpisa poravnave po praktično celodnevnem naroku na kraju samem ni več imel občutka za prostor in si samega poteka dogovorjene meje ni več mogel natančno predstavljati, saj niti ni imel grafičnega vpogleda v okvirno skico zakoličene meje in dogovorjene služnosti, ki jo je sodišče grobo izrisalo. Na samem naroku geodeti tudi niso opravili izmere površine odvzetega in pridobljenega zemljišča. Zato je ves čas odklanjal podpis sodne poravnave, kar bi lahko s svojim zaslišanjem potrdili tako sodnik, kot zapisnikarica, kakor tudi oba preostala udeleženca postopka in njuna pooblaščenca. Zlasti sodnik in zapisnikarica bi lahko potrdila, da je sodnik na naroku najprej celo narekoval, da pritožnik odklanja podpis, nato pa ta zapis popravil, saj je pritožnik pod pritiskom na koncu popustil in sodno poravnavo podpisal. Pritožnik je sodno poravnavo na koncu podpisal, ker je verjel vsem udeleženim, ki so mu zatrjevali, da se zakoličuje meja, kot je bila ves čas dogovorjena, in ker so ga vsi prepričevali, da je res tako in naj podpiše, saj so vendarle bratje in je to najbolj pravična in optimalna rešitev. Šele po prejemu skice z izmerami, ki je bila narejena s strani geodeta na podlagi zapisane poravnave, je ugotovil, da bo bistveno omejena površina prek katere je dosedaj dostopal do svoje nepremičnine. S takšno podpisano poravnavo tako ni dosegel osnovnega cilja, ki ga je zasledoval, tj. da se mu omogoči normalen dostop do njegovih nepremičnin, kot ga je imel vselej do takrat. Pri tem je pritožnik poudarjal, da je sporni košček zemlje z bratom I. odkupil že pred leti. Zato je nepotrebno in nerazumljivo razpredanje sodišča v točki 9 obrazložitve o normalni obsežnosti dostopa do nepremičnine pritožnika oz. o širini voznega pasu. Pritožnik še poudarja, da je tudi sam zapis sodne poravnave zelo kompliciran in brez priložene skice noben običajno skrben subjekt ne more razumeti in si zamisliti poteka meje, še manj pa dogovorjene služnosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bil v času podpisa sodne poravnave pritožnik star že 73 let in je bil celoten, skoraj štiriurni narok z zapisovanjem poravnave zanj zelo naporen in zagotovo tudi težko razumevajoč. Že iz tega razloga bi ga moralo sodišče večkrat opozoriti na pripadajoče pravice oz. obveznosti, ki jih prevzema, pa tega ni storilo. Pritožnika pa je v svojem postopanju zmedlo tudi ravnanje pooblaščenca predlagatelja, ki je vse od začetka postopka pa do naroka, na katerem se je zapisovala sodna poravnava, zastopal ista stališča kot pritožnik sam, nato pa jih spremenil. Pritožnik je bil dalje na samem naroku deležen intenzivnih pritiskov k podpisu poravnave, s strani drugih udeležencev pa zvijačnih ravnanj. Trditve preostalih udeležencev, da sta dobro vedela, kaj se sklepa s poravnavo, torej tudi, kaj bo pritožnik s tem izgubil, kažejo, da sta ga očitno prevarala oz. ga držala v zmoti, da je podpisal poravnavo misleč, da se zapisuje dolgoletni dogovor o zakoličenju, dasiravno je s tem dejansko izgubil 2/3 svojega zemljišča in še dopustil služnost, ki ni potrebna. Posledično pritožnik drugima udeležencema ne dolguje ničesar iz naslova pravdnih stroškov. Pritožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 5. točko 70. člena ZPP, ker naj bi pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, ni utemeljen. V skladu s 5. točko prvega odstavka 70. člena ZPP sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer. Tožba za razveljavitev sodne poravnave je nedevolutivno pravno sredstvo, saj se vloži in o njej odloča isto sodišče, pred katerim je bila poravnava sklenjena, in v sestavi, ki je predvidena za odločanje o predmetu poravnave. Ker torej odloča isto (in ne nižje) sodišče, dejstvo, da je sodnik predhodno sodeloval v postopku sklenitve sodne poravnave, ne predstavlja izključitvenega razloga po 5. točki 70. člena ZPP. Zato ni bilo nobenega razloga, da bi sodnik ob prejemu zadeve prenehal z delom in to sporočil predsedniku, ki naj bi mu določil namestnika, za prenehanje z delom pa ni bilo nobenega razloga niti kasneje. Kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožba za razveljavitev sodne poravnave je izredno pravno sredstvo in je torej tudi zanjo predpisano obvezno odvetniško zastopanje. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko vlogi z dne 24.11.2014, ki ju je vložil pritožnik sam, ni upoštevalo. Ne gre za vprašanje tožnikove sposobnosti biti stranka ali njegove pravdne sposobnosti, zato se pritožnik neuspešno sklicuje na 80. in 81. člen ZPP. Pritožnik je tožbo za razveljavitev sodne poravnave vložil po odvetniku in ta ga je tekom postopka tudi zastopal, zato ni bilo nobene potrebe, da bi ga sodišče opozarjalo, da sme dejanja v postopku opravljati le po odvetniku. Pritožnik tudi sicer ne pojasni, v čem naj bi vsebina vlog, ki ju sodišče ni upoštevalo, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

6Pritožnik je v predmetni pravdi uveljavljal materialnopravni razlog za razveljavitev sodne poravnave po 1. točki drugega odstavka 392. člena ZPP, saj naj bi sodno poravnavo sklenil v zmoti in zaradi zvijačnega ravnanja drugih udeležencev. Napake volje se presojajo po pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zmota mora biti bistvena in opravičljiva (prvi in drugi odstavek 46. člena OZ). Pri prevari (ko ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi sodne poravnave), se lahko zahteva razveljavitev sodne poravnave tudi, če zmota ni bistvena (prvi odstavek 49. člena OZ).

7Drži, kar pritožnik navaja v pritožbi, da je že v tožbi trdil, da je bil prepričan, da se s sklenitvijo sodne poravnave zakoličuje dotedanji režim dostopa na parcelo št. 1977/6 k.o. L. in da je šele po prejemu skice ugotovil, da se širina dostopa krči za celo tretjino. Prav tako je trdil, da je šele, ko je prebral dogovor o postavitvi dveh betonskih stebrov, ugotovil, da bodo postavljeni robniki preprečevali dotedanji način vožnje. Na podlagi navedenega je pritožniku pritrditi, da je v tožbi zatrjeval napačno predstavo o določenih bistvenih okoliščinah, ki so bile zajete z vsebino sodne poravnave. Ne glede na navedene tožbene trditve pa je na naroku pojasnil, da se je, ko je prišel domov in zadevo premislil, šele zavedel, ?da je naredil eno veliko neumnost?, zato si prizadeva poravnavo izpodbiti. Torej niti ni šlo za zmotno predstavo, temveč naknadni premislek o vsebini sodne poravnave. Da ni šlo za zmotno predstavo, pa je mogoče sklepati tudi iz dejstva, ki ga pritožnik ne izpodbija, da je že sam na naroku dne 9.4.2014, po tem ko je podpisal zapisnik s sodno poravnavo, izjavil, da se mu za eno tretjino zmanjša dostop do parcele (iz šestih metrov na štiri metre) (1), in torej ni šlo za zmotno predstavo, da se ohranja dotedanji režim dostopa. Posledično se izkažejo kot nepomembne vse pritožbene navedbe o izgubi dostopa v dotedanji širini (pritožnik govori o ?priposestvovani služnosti?, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta v zemljiški knjigi ni bila nikoli vpisana), ker naj bi bila s postavitvijo robnikov in dveh betonskih stebrov dotedanja vožnja onemogočena oziroma za celo tretjino zmanjšana širina dostopa.

8Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži le zaradi razlogov, določenih v 392. členu ZPP. Pritožnik zato v tej pravdi ne more uspeti s trditvami, da naj bi sodišče ravnalo nezakonito, ker naj skica z izmerami, pred potrditvijo sodne poravnave, dogovorjene dne 9.4.2014 (s sklepom z dne 22.4.2014) ni bila dana v izjasnitev pritožniku. Kolikor pa s temi trditvami utemeljuje zmotno predstavo o vsebini sodne poravnave, glede na predhodno ugotovitev, da je že ob podpisu sodne poravnave vedel za zožen dostop na parcelo št. 1977/6, z njimi ne more uspeti. Tudi sicer pritožba neuspešno izpodbija prepričljivo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik na naroku samem neposredno zaznal (videl na lastne oči in slišal na lastna ušesa) dejstva glede poteka meje, lege in predvideni višini robnikov, služnosti, kar vse je tudi določno navedeno v besedilu sodne poravnave. V nobenem primeru, tudi če bi bila tožnikova predstava v zvezi z dostopom na parcelo št. 1977/6 zmotna, zmota ne bi bila opravičljiva. Pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da skica, na katero se sklicuje, ni v ničemer spremenila dejstev v zvezi z določitvijo meje, ki so bila neposredno zaznana na naroku in določno povzeta v besedilu sodne poravnave.

9Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ni štelo trditev pritožnika o intenzivnem dogajanju na naroku dne 9.4.2014 (da je bilo na naroku podanih več stališč, da so vsi govorili vsevprek, da so geodeti ves čas premikali količke in da je vse do zadnjega odklanjal podpis na sodni poravnavi) kot odločilnih. Ker ne gre za odločilna dejstva, tudi kolikor sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje sodnika (prav tako pa tudi sodne zapisnikarice in pooblaščencev), kar bi moralo storiti, tako ravnanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Enako nepomembno je sklicevanje na pritožnikovo starost pritožnika, napornost naroka, spremembo stališča odvetnika, ki je zastopal predlagatelja.

10Ker se je tožnika ob podpisu poravnave zavedal zoženega dostopa, se ne more uspešno sklicevati, da naj bi bila pri njemu povzročena zmota z zvijačnim ravnanjem (49. člen OZ) oziroma o njegovem držanju v zmoti.

Glede služnosti, ustanovljene v korist parc. št. 1977/7, ki naj ne bi bila potrebna (dostop z javne ceste), tožnik ni zatrjeval ne zmote, ne zvijačnega ravnanja. V zvezi z očitki, da bi ga moralo sodišče opozoriti, da služnosti ni dolžan dopustiti, mu pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je sklenitev sodne poravnave sporazum, s katerim udeleženci v postopku z medsebojnim popuščanjem uredijo civilnopravno razmerje, s katerim prosto razpolagajo. Sodišče je dolžno paziti le na nedovoljena razpolaganja strank (3. člen ZPP), ki pa ga v konkretnem primeru ni bilo.

11Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP). Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sak krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

------------------------------------------------

Op. št.1: Zapisnik naroka z dne 9.4.2014 ? izjava na list. št. 112