VSL Sklep V Cpg 30/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je od leta 2003 do leta 2014 je imela registrirano mednarodno znamko (št. 000), ki je bila varovana tudi v Republiki Sloveniji. Ta znamka je zaradi napake tožeče stranke prenehala (tožba, str. 2). Tožena stranka je po trditvah tožeče stranke registrirala dve znamki po slovenskem pravu, več znamk EU, in eno mednarodno znamko (št. 001), ki pa naj bi bila varovana v celi EU. Prvo od teh znamk je registrirala v letu 2005.

2Tožeča stranka je še trdila, da je v Slovenijo izvažala brandy od leta 2001 naprej (tožba, str. 2) vse do leta 2017 (tožba, str. 5).

3Tožena stranka naj bi po preteku mednarodne znamke tožeče stranke začela preprečevati uvoz in prodajo zadevnih izdelkov v Sloveniji (tožba, str. 5). To je storila tako, da je vložila tožbe zoper distributerje njenih izdelkov v Republiki Sloveniji. Postopka zoper dva takšna distributerja se naj bi končala s poravnavo. Na njenem temelju se naj bi oba distributerja zavezala, da v prihodnosti ne bosta več uvažala, tržila, ponujala, dajala na trg, prodajala ali oglaševala alkoholnih pijač z znakom G.

4Tožeča stranka je trdila, da je znake S., G. ali slikovni znak (na katerem je napis G.) uporabljala najmanj od leta 2001 naprej, ko je začela z uvozom in prodajo v Sloveniji. Te naj bi začela uporabljati 4 leta pred začetkom veljavnosti prve od znamk v imetništvu tožene stranke. Znake naj bi uporabljala dobroverno najmanj od leta 2001 naprej, na temelju mednarodne znamke (ki jo je nekoč imela) naj bi imela pravico do uporabe znaka, ki je bil zavarovan z mednarodno znamko. Kot pravni temelj za svoj zahtevek je tožeča stranka izrecno navedla črko d) 1. odstavka 48. člena ZIL-1.

5Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da z znaki S., G. ali s slikovno znamko (na kateri je napis G.) ne krši znamk v imetništvu tožene stranke, in sicer niti znamk po pravu Republike Slovenije, niti znamk EU, niti mednarodne znamke št. 001, ki nudi varstvo za celo ozemlje EU.

6Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da mora tožeča stranka imeti pravni interes tudi za negativno ugotovitveno tožbo. Glede na njene trditve je uporabljala znake 4 leta pred začetkom veljavnosti prve od znamk tožene stranke. Tožeča stranka ne trdi, da ima na znamkah tožene stranke kakršnokoli pravico. Učinkovito sodno varstvo bi lahko dosegla tožeča stranka na temelju 116. člena ZIL-1. Ker takšnega varstva ni uveljavljala, se ne more braniti pred pričakovanim zahtevkom tožene stranke za varstvo njene znamke. Tožbo je prvostopenjsko sodišče zavrglo.

7Zoper prvostopenjski sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. Kolikor se pritožba nanaša na 1. odstavek 116. člena ZIL-1 je tožeča stranka navedla, da ne more izkazati, da je bil znak, ki ga je uporabljala tožeča stranka, splošno znan. Nacionalne znamke št. 002 "S." ni prijavila tožena stranka, temveč družba S. d. o. o. iz Š. Tožeči stranki naj ne bi bilo znano, da bi ta družba to znamko kadarkoli uporabljala. Tožeča stranka naj bi tudi ne imela podatkov o uporabi znakov s strani tožene stranke še pred prijavo znamke, in sicer takšnih znakov, ki bi bili enaki znakom tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče naj bi storilo bistveno kršitev postopka, ker naj ne bi preizkusilo, ali so v konkretnem primeru podane predpostavke za tožbo po 116. členu ZIL-1.

8Pritožba tudi navaja, da so predpostavke za uveljavljanje zahtevka po črki d) 1. odstavka 48. člena ZIL-1 bistveno milejše kot po 1. odstavku 116. člena ZIL-1. Po 116. členu ZIL-1 naj ne bi bilo mogoče zahtevati prenosa znamke EU. Razlogi izpodbijanega sklepa naj bi niti ne omenjali znamke EU, zato naj ne bi bilo mogoče preizkusiti prvostopenjskega sklepa. Na temelju 1. odstavka 116. člena ZIL-1 se naj bi pridobila izključna pravica, na temelju črke d) 1. odstavka 48. člena ZIL-1 pa ugovor. Razlika naj bi obstajala tudi v tem, da obstaja na temelju 3. odstavka 116. člena ZIL-1 prekluzivni rok, črka d) 1. odstavka 48. člena ZIL-1 pa prekluzivnega roka ne pozna. Nujen naj bi bil materialnopravni preizkus, ali so izpolnjene predpostavke za tožbo po 116. členu ZIL-1. Tožbe naj ne bi bilo mogoče zavreči brez izvedbe kontradiktornega postopka, prvostopenjsko sodišče pa naj bi imelo dolžnosti po 285. členu ZIL-1.

9Pritožba še obširno navaja mnenje, kako si je treba pravilno razložiti sodbo VS RS opr. št. III Ips 160/2008.

10Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11Prvostopenjsko sodišče je v okviru predhodnega preizkusa pravilno zavrglo tožbo tožeče stranke, ker nima pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe (1. odstavek 181. člena in 1. odstavek 274. člena ZPP).

12Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da uvoz brandyja pod znakom S. in še nekaterimi drugimi znaki, njegovo dajanje na trg in še druga dejanja, ne pomenijo kršitve znamk v imetništvu tožene stranke.

13Ugotovitveno tožbo lahko vloži stranka, če ima pravno korist od ugotovitve pravice ali pravnega razmerja (2. odstavek 181. člena ZPP). Tožeča stranka pa ni vložila pozitivne ugotovitvene tožbe, temveč negativno: ugotovi naj se, da tožeča stranka ne krši pravic, ki jih ima tožena stranka na temelju znamk.

14Literatura meni, da obstaja pravna korist pri negativni ugotovitveni tožbi le, če tožena stranka zatrjuje obstoj pravnega razmerja, to pravno razmerje pa naj bi po mnenju tožeče stranke ne obstajalo. Tožeča stranka želi s tožbo doseči jasnost glede obstoja in obsega pravnega razmerja in svojih, na temelju takšnega pravnega razmerja (ne)obstoječih obveznosti (Galič v Ude/Galič (redaktorja): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 181. členu ZPP, r. št. 11 = str. 150 in 151).

15Odločilno pa je, da je tožeča stranka postavila zahtevek, v katerem ne zahteva ugotovitve, da pravno razmerje, ki naj bi ga zatrjevala tožena stranka (v razmerju do tožeče stranke) ne obstaja, temveč je zahtevala nekaj drugega: namreč ugotovitev, da z uporabo znakov ne krši pravic tožene stranke. Iz njenega zahtevka in navedb izhaja, da s svojim zahtevkom ne zanika obstoja pravic tožene stranke, temveč obstoj teh pravic celo predpostavlja. Za postavitev takšnega zahtevka pa nima pravnega interesa. Na njene pravice, če jih ima, takšna sodba ne bo vplivala, saj o njih niti ne bo odločeno.

16Literatura navaja tudi, da je podan pravni interes, če obstaja glede sporne pravice ali pravnega razmerja vsaj dejanska negotovost (Galič v Ude/Galič (redaktorja): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 181. členu ZPP, r. št. 11 = str. 151). Tožeča stranka ni zatrjevala niti te. Tožeča stranka namreč ni trdila, kaj je bil razlog za to, da je tožena stranka začela preprečevati uvoz in prodajo izdelkov tožeče stranke preko distributerjev. Manjka tudi navedba, da bi se v sporu njenih distributerjev ti sploh branili z ugovorom, da ima tožnik pravico do uporabe znaka S. in ostalih znakov, ki naj bi jih tožnik po lastnih trditvah uporabljal že vsaj od leta 2001 (tožba, str. 5). Že trditve tožeče stranke so torej takšne, da iz njih ne izhaja, da bi se vprašanje obstoja kakršnekoli pravice tožene stranke v razmerju do tožeče stranke sploh postavilo v sporih distributerjev s toženo stranko. Tožeča stranka pa tudi ne trdi, da bi tožena stranka kadarkoli v razmerju do nje skušala uveljavljati kakšne pravice, ki jih ima na temelju znamke.

17Odločilno merilo, ali je mogoče vložiti ugotovitveno tožbo seveda ni, ali bo z dajatveno tožbo tožeča stranka uspela, ali ne. Odločilno je zgolj, ali ima abstraktno možnost, varovati svoj pravni položaj z ugotovitveno tožbo. Nasprotno pa je nepomembno, ali ima tožeča stranka konkretne možnosti za uspeh (Galič v Ude/Galič (redaktorja): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 181. členu ZPP, r. št. 20 = str. 155). O možnostih za uspeh presoja sodišče v okviru preizkusa, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. V vprašanje, ali je zahtevek utemeljen ali neutemeljen, se sodišče ne sme spuščati, če za tožbo ni pravnega interesa (Galič v Ude/Galič (redaktorja): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 181. členu ZPP, r. št. 20 = str. 154). Če izpodbijana sodba glede tega nima nobenih razlogov, to vsekakor še ne pomeni kršitve procesnega prava. Ker utemeljenosti zahtevka ni potrebno presojati, se tudi pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s tem, ali lahko tožeča stranka izkaže, da bi lahko izpolnila predpostavke za zahtevek, kolikor bi temeljil na 116. členu ZIL-1. Isto velja tudi za vprašanje, ali bi lahko tožeča stranka zahtevala varstvo na temelju 116. člena ZIL-1 tudi zoper znamke EU. To je tako ali tako le stvar utemeljenosti zahtevka, ki se presoja po pravu EU (Uredba št. 2017/1001 o blagovni znamki EU).

18Temeljem procesnega prava, kolikor se nanašajo na ugotovitveno tožbo je pritožbeno sodišče posvetilo v svoji obrazložitvi nekaj več pozornosti izključno zato, ker je tožeča stranka v pritožbi temeljito pomešala pravno korist kot predpostavko za vodenje spora z ugotovitvenim zahtevkom, in predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je poleg tega kar je predpostavljala, da je učinkovito sodno varstvo le takšno, s katerim bo uspela sama. Skrb za to pa seveda ni nekaj, na kar bi moralo paziti katerokoli sodišče. Tudi materialno procesno vodstvo se nanaša na utemeljenost zahtevka, ne na dopustnost vložitve ugotovitvene tožbe. Sicer pa tožeča stranka niti v pritožbi ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko vplivalo na odločitev o obstoju pravnega interesa, pa tega ni zatrjevala v teku prvostopenjskega postopka.

19Drugače kot prvostopenjsko ni pritožbeno sodišče svoje odločitve oprlo na 116. člen ZIL-1. Zato mu ni bilo treba odgovarjati na pritožbene navedbe glede uporabe 116. člena ZIL-1 ali na navedbe glede njegovega razmerja do črke d) 1. odstavka 48. člena ZIL-1, niti ne na navedbe v zvezi z odločbo VS RS, opr. št. III Ips 160/2008.

20Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).