VDSS Sodba Pdp 121/2026

1. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani del sodbe potrdi.

2. Toženki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, naj tožniku solidarno plačata 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), prvi toženki pa, da mu plača še 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (glede zakonskih zamudnih obresti, solidarnega plačila 9.000,00 EUR in 4.000,00 EUR) je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da sta prva in druga toženka solidarno dolžni plačati tožniku 76,36 % stroškov postopka (IV. točka izreka), prva toženka še 16,36 % stroškov postopka (V. točka izreka), tožnik pa prvi toženki 7,27 % in drugi toženki 23,64 % stroškov postopka (VI. točka izreka). Toženki je solidarno zavezalo za plačilo 76,36 % sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VII. točka izreka), prvo toženko pa še za dodatnih 16,36 % (VIII. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV., V., VII. in VIII. točko izreka sodbe se pritožuje prva toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se jo spremeni in zahtevek zavrne ali razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba temelji na tožnikovem opisu škodnega dogodka (zdrs ob ustavitvi rovokopača na višini), ne pa na zabeleženem opisu na zapisniku o delovni nezgodi z dne 2. 8. 2017 (skok tožnika z višine 0,80 m na neutrjen rob izkopa), in je diametralno nasprotna ugotovitvam v sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 5. 11. 2025, ki se nanaša na isti historični dogodek. Nasprotuje ugotovitvi, da tožnikov soprispevek k nastanku škode ni podan ter se sklicuje na 171. člen OZ, 12. člen ZVZD-1 in judikat VSL II Cp 291/2020. Trdi, da je skok delavca v izkop oziroma na brežino tipičen primer nevarnega in neskrbnega ravnanja, kakršnega povprečno usposobljen delavec ne bi storil; šlo je za samostojno tožnikovo odločitev, ki ni bila sprožena z opustitvami delodajalca ali pričakovana oziroma predvidljiva glede na organizacijo dela. Zatrjuje pretrganje vzročne zveze oziroma vsaj deljeno odgovornost in se sklicuje na judikat VS RS II Ips 99/2021. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave in bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do navedenega ni opredelilo niti ni presodilo stopnje tožnikove skrbnosti in vzročne povezanosti njegovega ravnanja s škodnim izidom. Kot previsoko graja prisojeno odškodnino 51.000,00 EUR, ki odstopa od ustaljenih meril sodne prakse. Zatrjuje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi notranjega protislovja v obrazložitvi; sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi se zvin gležnja uvrščal med srednje hude primere oziroma tretjo skupino po Fischerju, kljub temu pa brez ustrezne obrazložitve odmeri odškodnino, ki glede na razmerje do povprečne neto plače ustreza četrti Fischerjevi skupini. Trdi, da poškodbe ni prekvalificiralo v zelo hudo niti ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale uvrstitev med primere četrte skupine (najtežje oblike trajnih telesnih okvar), ter da je poudarilo, da tožnik ni utrpel katastrofalne škode. Kot metodološko sporno graja uporabo kriterija povprečne neto plače kot samostojnega nosilnega argumenta. Sodišču prve stopnje očita, da ni vsebinsko utemeljilo prisojene odškodnine v višini 32,42 povprečnih neto plač, saj ni pojasnilo, zakaj ta ustreza ugotovljeni intenzivnosti in trajanju posledic poškodbe, niti je ni umestilo v razpone, ki jih sodna praksa priznava za srednje hude poškodbe. Navaja, da je sklicevanje na sodno prakso pavšalno, saj sodišče prve stopnje ni povzelo dejanskih okoliščin primerov iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, niti ni pojasnilo, v čem so primerljivi s to zadevo. Meni, da pri tako visoki skupni odškodnini sodišče prve stopnje ni zagotovilo ustrezne sistemske sorazmernosti; odmera rahlja razmerja med srednje hudimi, zelo hudimi in dejansko katastrofalnimi poškodbami in pomeni neenakost med primerljivimi oškodovanci. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I., IV., VI., VII. in VIII. točko izreka sodbe se pritožuje druga toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se jo spremeni in zahtevek zavrne ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja vsebinsko enake pritožbene razloge kot prva toženka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki prereka navedbe v njiju in predlaga, da se ju zavrne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi z določbami 131. in 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni odgovornosti ter določbah 45. člena ZDR‑1 in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Ugotovilo je, da si je tožnik 2. 8. 2017 pri delu poškodoval gleženj pri spuščanju v gradbeno jamo s pomočjo rovokopača, ker mu prva toženka za to delo ni zagotovila ustrezno dolge lestve; ta protipravna opustitev je v vzročni zvezi z nastalo poškodbo pri delu, prva toženka pa je pri izvajanju gradbene dejavnosti zanemarila skrbnost dobrega strokovnjaka. Da bi tožnik k nastanku škode prispeval, ni ugotovilo.

7. Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijanega dela sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Ni podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V sodbi so navedeni natančni razlogi v zvezi s tem, da tožnik ni prispeval k nastali škodi, in v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Očitek o pavšalnem sklicevanju na judikate v obrazložitvi je povsem zgrešen, saj je sodišče prve stopnje obširno, natančno in argumentirano obrazložilo, katere primere iz sodne prakse je upoštevalo pri objektivizaciji višine odmerjene odškodnine, navedlo dejanske okoliščine v teh primerljivih primerih, primerjalo obseg škode po posameznih postavkah z ugotovljeno škodo v tej zadevi in navedlo razloge za odmero odškodnine po posameznih postavkah. To kršitev toženki dejansko uveljavljata zaradi nasprotovanja ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi materialnega prava, a tudi to neutemeljeno.

9. Pritožbi ne prerekata ugotovitev sodišča prve stopnje glede odločilnega dejstva, tj., da prva toženka tožniku za spust v izkopano jamo, globine približno 4,5 metra, ni zagotovila zadosti dolge lestve, temveč je tožnik ravnal skladno s prakso pri njej, da so se delavci v takih primerih spuščali v globino na roki ("kibli") rovokopača, s katere so nato sestopili na dnu oziroma tam, kjer so morali opraviti delo. Že sama taka organizacija dela pomeni grobo kršitev pravil o varnosti pri delu in s tem protipravno ravnanje prve toženke, ki je v vzročni zvezi s poškodbo tožnika, pomeni pa zanemarjanje skrbnosti dobrega strokovnjaka, tako da je že zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženk za tožniku nastalo škodo.

10. V pritožbah toženki nasprotujeta ugotovljenemu poteku škodnega dogodka predvsem s sklicevanjem na ugotovitve Okrožnega sodišča v Kranju v sodbi z dne 5. 11. 2025, ki se nanaša na isti historični dogodek.¹ Tudi v individualnem delovnem sporu velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). To pomeni, da sodišče odloča o dejstvih po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov in ni vezano na ugotovitve drugih sodišč glede istega historičnega dogodka. Sodišče prve stopnje je skladno z metodološkim napotkom iz navedenega člena vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožniku zdrsnilo z roke rovokopača. Toženki se v pritožbah sklicujeta na zapisnik z dne 2. 8. 2017 (listina BI 2) in na ugotovitve drugega sodišča, konkretno pa ne nasprotujeta ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se je tožnik spuščal v gradbeno jamo z zelo strmim naklonom in je bil v času nesreče pri delu že najmanj 3 metre globoko (tako tožnik in priča A.A.), zaradi česar sodelavca A.A. in B.B. z vrha jame, ki je imela relativno ozek izkop, nista mogla videti, kaj natančno se je zgodilo (tj. ali je tožnik zdrsnil ali skočil z roke rovokopača). Sodišče prve stopnje se je tako pri ugotovitvi, da je zdrsnil, oprlo na prepričljivo izpoved tožnika, natančno pa je tudi pojasnilo, zakaj ni sledilo ugotovitvam v zapisniku o nezgodi pri delu (tožnik ga ni podpisal, podpisala pa sta ga B.B., za katerega se je izkazalo, da nesreče ni mogel neposredno videti, in C.C., ki sploh ni bil prisoten na kraju, ko se je nesreča zgodila). Pritožbi tej presoji sodišča prve stopnje ne nasprotujeta. Glede na navedeno z nasprotovanjem dokazni oceni sodišča prve stopnje toženki ne moreta uspeti.

11. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi do nesreče pri delu prišlo zato, ker je tožnik z roke rovokopača skočil, je treba zavrniti zavzemanje toženk, da je bil tak skok tako nepričakovano in neodvrnljivo ravnanje oškodovanca, ki izključi odškodninsko odgovornost delodajalca, oziroma da je tožnik upravičen kvečjemu do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ker je sam prispeval k nastanku škode (171. člen OZ).² Ob ugotovitvi, da je tožnika malo streslo, ko se je rovokopač ob spuščanju roke v globino hitro ustavil, zaradi česar je z zgornjega roba cevi zdrsnil in padel na neutrjeno brežino jame, tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Drugačno vztrajanje pritožb je tako treba zavrniti. Neuspešno je tudi sklicevanje na judikat VSL II Cp 291/2020, izdan v drugačnih dejanskih okoliščinah, ki pa tudi sicer ne podpira stališča toženk, da ne moreta biti v celoti odgovorni za nastalo škodo.³ Za odločitev prav tako ni relevanten judikat VSRS II Ips 99/2021, ki se nanaša na vprašanje pretrganja vzročne zveze; tožnikov zdrs je namreč v neposredni vzročni zvezi z nevarnim načinom opravljanja dela (spuščanja v gradbeno jamo na roki rovokopača).

12. Pritožbi nasprotujeta tudi višini odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 51.000,00 EUR oziroma 32,42 povprečnih neto plač, saj naj je sodišče prve stopnje ne bi pravilno umestilo med ostale podobne primere iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse relevantne okoliščine v zvezi z obsegom tožniku nastale škode (ki jim toženki ne nasprotujeta) in s sklicevanjem na podobne primere iz sodne prakse⁴ ustrezno argumentiralo odmerjeno odškodnino. Toženki v pritožbah ne ugovarjata, da bi šlo za primere, ki obravnavanemu niso podobni, niti ne ponudita drugih judikatov, ki bi v podobnih primerih izkazovali prisojo nižje odškodnine. Na pravilnost odmere ne vpliva razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z običajno umestitvijo zvina gležnja med srednje hude primere, saj je odškodnino odmerilo na podlagi ugotovljenih konkretnih okoliščin tega primera in v zvezi z njimi jasno zapisalo, da je ugotovilo večjo škodo, kot je običajna za poškodbe v tej skupini ter da je obseg škode primerljivejši s skupino štiri po Fischerju. Ugotovitev, da je tožniku nastala velika, a ne katastrofalna škoda, glede na konkretno ugotovljen obseg škode ne utemeljuje znižanja odškodnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem pravilno uporabilo materialno pravo glede višine odškodnine, saj je upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, odmerjena višina pa ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženki s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Iz pritožbi prve toženke priložene nepravnomočne sodbe v zadevi I Pg 182/2020 izhaja, da je šlo za spor med Zavodom za zdravstveno zavarovanje in prvo toženko glede povračila škode v višini plačanih stroškov zdravljenja tožnika v tem postopku in izplačanih nadomestil plače za čas bolniškega staleža.
² Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi okrožno sodišče v sodbi I Pg 182/2020 ne glede na drugačno ugotovljeno dejansko stanje (tj. da je do nesreče pri delu prišlo, ko je tožnik z roke rovokopača skočil na neutrjeno brežino z višine 0,8 metra) ni ugotovilo soprispevka tožnika k nastali škodi ali celo pretrganja vzročne zveze med opustitvami prve toženke in nastalo škodo (pritožbi to zamolčita).
³ V zvezi s škodo, ki je nastala delavcu pri delu v gozdu, je sodišče ugotovilo tako objektivno kot krivdno odgovornost delodajalca, soprispevka oškodovanca pa zaradi ugotovljenih okoliščin (neustrezen nadzor nad delom delavca in njegova neusposobljenost za samostojno delo) ni ugotovilo.
⁴ Gre za primere pod zaporednimi št. XI/13, XI/14, XI/15 in XI/21 v zbirki Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, harmonizacija na ravni EU in Sveta Evrope, 1. natis, Ljubljana, GV založba, 2010, str. 1074 ter 1082-1083, odločitev VSRS VIII Ips 368/2009, odločitve pod zaporednimi št. 282, 292 in 296 v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 341 in nasl.