VDSS Sodba Pdp 159/2026

1. Pritožba toženke se zavrne, pritožbi tožnice pa se delno ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da stroški, ki ji jih je toženka dolžna povrniti, znašajo 3.383,27 EUR, v preostalem delu pa se pritožba tožnice zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe.

2. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožnici plača 40.624,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2022 dalje do plačila; plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4. 1. 2016 do 6. 3. 2022 je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo tožničinih stroškov postopka v znesku 3.371,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter jo zavezalo za plačilo sodne takse (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del I. in odločitev o stroških v II. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se njenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v postopku zahtevala vračilo 40.624,95 EUR skupaj z zakonskimi obrestmi od 4. 1. 2016, ko je toženka zoper njo vložila tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja; tedaj se je zavedala, da bo pravna podlaga za zneske, prejete na podlagi pogodb o produkcijsko programskem sodelovanju, odpadla in da prejema plačila, do katerih ni upravičena. Meni, da bi se toženka (glede na kvalificiranega pooblaščenca in opozorila tožnice) že tedaj morala zavedati možnosti, da bo neto znesek pripadajoče plače nižji od zneska, ki ji je ostal po obračunu davčnih obveznosti od civilnopravnih prejemkov ter da bo tožnica morebitno neupravičeno preplačilo zahtevala nazaj; posledično ni mogla biti v dobri veri in poštena. V zvezi s stroški postopka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se ji ne priznajo višji priglašeni stroški, ki so že zajeti v priznanih stroških (posveti s stranko, pregled dokumentacije, ugovor zoper prepis zvočnega posnetka, poročilo stranki), ter stroški kilometrine in parkirnine. Trdi, da je stroške kilometrine ustrezno specificirala glede na relacijo (naslov A. - Resljeva 14 in nazaj) in število prevoženih kilometrov (7,4 km), brez dvoma ji je nastal strošek parkirnine. Prilaga račune za stroške parkiranja in trdi, da dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave, saj dosedanja sodna praksa predložitve računov za priznanje stroškov parkiranja ni zahtevala niti ni bila k temu pozvana. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper prvi odstavek I. točke, II. in III. točko sodbe vlaga pritožbo toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek zavrne oziroma ugodi njenemu pobotnemu ugovoru, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo 30 prič, ki jih je predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi s trditvijo, da je B. B. toženki in tem pričam zaradi optimizacije stroškov predlagal, naj za sodelovanje s tožnico odprejo s. p., ter zato, ker tožnici ni naložilo predložitve toženkinih urnikov dela in opisa delovnega mesta novinar. Zatrjuje kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da odkup avtorskih in sorodnih pravic ter pisni prispevki v okviru delovnega razmerja s tožnico niso bili zaobseženi. Sklicuje se na poslovni model tožnice, ki je dela v svojem organiziranem delovnem procesu mimo kogentnih določb zakona opravljala preko pogodb o poslovnem sodelovanju z s. p.-ji, sodišče pa ji ne glede na to nudi pravno varstvo, in ne ščiti toženke kot šibkejše stranke, ki na pogoje medsebojnega sodelovanja ni mogla vplivati. Sklicuje se na ugovora že razsojene stvari in zastaranja. Trdi, da je bilo delovno razmerje med njima vzpostavljeno že 1. 1. 2011 in je trajalo do 31. 12. 2015; tožnica bi ji morala ves ta čas pravilno obračunavati plačo, na zastaranje ne more vplivati njen ugovor, da je to lahko storila šele 27. 1. 2022 (po pravnomočnosti sodbe), ko je višino plače dosodilo sodišče, saj plačo določata stranki pogodbe o zaposlitvi oziroma interna pravila delodajalca. Navaja, da če bi tožnica ravnala zakonito (in z njo sklenila delovno razmerje ter ji sproti pravilno obračunavala plačo), do zatečenega stanja sploh ne bi prišlo, tako pa je ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, skrbnosti in prepovedi zlorabe pravic. Trdi, da podlaga za plačila po civilnopravnih pogodbah, ki nikoli ne bi smele biti sklenjene (in nikoli niso nehale veljati), ni odpadla šele z vzpostavitvijo delovnega razmerja. Meni, da glede na kogentne določbe zakona nikoli ni bilo podlage za plačila, ki so presegala 8.124,99 EUR na leto. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo 191. člen OZ, tožnica ji ni pomotoma plačala nečesa, česar ji ni dolgovala, temveč je s poslovnim modelom obšla zakon. Sklicuje se na zadevo VIII Ips 13/2022, v kateri je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je bistveno, kako se je sodelovanje med strankami izvajalo v praksi. Vztraja, da je njen primer smiselno enak primeru, ko delodajalec od delavca zahteva vračilo previsoko izplačanih zneskov plače. Nasprotuje ugotovitvi, da po poračunu ne bo v slabšem položaju kot bi bila, če bi bilo delovno razmerje vzpostavljeno od vsega začetka, saj v času trajanja sodelovanja s tožnico ni imela drugih pravic, ki jih uživajo delavci, delovno razmerje pa je morala iztožiti. Meni, da je tožnica izvršila znake kaznivih dejanj po 196. in 202. členu KZ-1. Nasprotuje stališču, da sta bili s tožnico v letih od 2011 do 2015 v civilnopravnem razmerju, nenazadnje je drugače razsodilo sodišče; toženka bi morala vedeti, kakšno plačo bi tožnici morala plačevati na njenem delovnem mestu. Navaja, da s preoblikovanjem civilnega razmerja v delovno ni mogoče govoriti o odpadli podlagi civilne pogodbe. Meni, da bi tožnica morala zahtevati razveljavitev oziroma odpravo civilnih pogodb, da bi lahko zahtevala nazaj prejemke, dane na tej podlagi. Trdi, da glede na sodno prakso njena pobotna terjatev ni zastarala, preden je nastala tožničina terjatev; v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot, njena terjatev še ni bila zastarana. Meni, da je njen pobotni ugovor v zvezi z nadurami utemeljen, saj je delo po sistemu 5‑5-7-0 opravljala šele od 1. 11. 2014 dalje, pred tem pa od 9.00 do 19.30 ure, 2x mesečno po 14 ur in enkrat mesečno po 12 ur, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, prav tako ne do fotografije, ki prikazuje delo toženke v poznih nočnih urah. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ugodilo zahtevku tožnice za vračilo denarnega zneska, ki ga je plačala toženki na podlagi pogodb civilnega prava v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015 in ki presega znesek neto prejemkov iz naknadno s pravnomočno sodbo ugotovljenega delovnega razmerja med strankama v tem obdobju.

7. S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1345/2018 z dne 23. 6. 2020 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 419/2020 z dne 16. 12. 2021 ter pravnomočnim delom sodbe sodišča prve stopnje I Pd 4/2016 z dne 15. 11. 2016 v povezavi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 72/2017 z dne 25. 5. 2017 je bilo namreč ugotovljeno delovno razmerje med strankama v obdobju od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016, tožnica (v navedenem sporu toženka) pa je morala svojo obveznost delodajalke za pravilen obračun bruto plače izvršiti tako, da toženki (v navedenem sporu tožnici) od pripadajočih mesečnih bruto zneskov plače (1.937,00 EUR) obračuna in plača predpisane davke in prispevke, kar je 27. 1. 2022 tudi izvršila. S tako pravnomočno odločitvijo je odpadla dotedanja civilnopravna narava razmerja med strankama in je bila vzpostavljena delovnopravna podlaga tega razmerja. Posledično je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna vrniti tožnici znesek, ki ga je od nje prejela na podlagi pogodb civilnega prava in ki presega neto prejemke plač, do katerih je upravičena iz naslova delovnega razmerja.

8. Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Na razloge sodbe se sklicuje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene navedbe pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1. Nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali so v okvir delovnega razmerja toženke pri tožnici sodili odkup avtorskih in sorodnih pravic ter pisni prispevki, ter do trditev o režimu dela toženke pri tožnici. Navedeno za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, o odločilnih dejstvih pa sodba vsebuje jasne razloge, med katerimi ni nasprotij in niso v nasprotju z izrekom, zato jo je bilo mogoče preizkusiti. V čem konkretno naj bi bila sodba protispisna, pa toženka v pritožbi ni konkretno navedla, zato očitka ni mogoče preizkusiti.

2. Toženka neutemeljeno uveljavljanja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala. V pritožbi naštetih 30 prič¹ je predlagala v zvezi z dokazovanjem dejstva, da so (tako kot toženka) na predlog tožnice sodelovale z njo ko s. p.-ji, kar pa v tem postopku, v katerem se odloča o vračilu preveč plačanega zneska iz naslova plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja, ni odločilno dejstvo. Ni bistveno, na kakšni podlagi so s tožnico sodelovali drugi zaposleni, prav tako ne, kdo je bil pobudnik za to, da sta stranki tega postopka sklenili civilnopravne pogodbe namesto pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi predlog, naj tožnici naloži predložitev toženkinih urnikov dela in opis delovnega mesta novinar. Drži ugotovitev, da sta predlagana dokaza informativna, saj toženka v zvezi z vsebino in obsegom dela pri tožnici ni podala konkretnih navedb niti ni izkazala, zakaj evidenc o opravljenih urah dela ni mogla sama predložiti. Glede na to, da je zatrjevana toženkina terjatev iz naslova pri tožnici opravljenih nadur zastarala že pred nastankom terjatve, ki jo tožnica uveljavlja v tem postopku, tudi ne gre za dokaza, ki bi bila predlagana za ugotovitev pravno pomembnih dejstev. Enako velja za dokaze v zvezi z režimom dela toženke pri tožnici (fotografija dela v nočnih urah).

3. V zvezi s posledicami ugotovitve obstoja delovnega razmerja v primerih, ko so bile med strankama sklenjene pogodbe civilnega prava, so odločilna stališča ustaljene sodne prakse. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 82/2019, VIII Ips 89/2029 in VIII Ips 88/2019, ki so v bistvenem podobne dejanski in pravni situaciji v sporih med strankama tega postopka glede obstoja dejanskega delovnega razmerja in njegovih posledic, zavzelo naslednja bistvena stališča. Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja zato nima za posledico (avtomatične) transformacije plačila po pogodbi civilnega prava v prejemke iz delovnega razmerja, ampak se izplačani in pripadajoči zneski medsebojno poračunajo, pri čemer se že izvršena plačila štejejo za izpolnitev. Zaradi naknadno ugotovljenega obstoja delovnega razmerja zaposleni, ki je delo opravljal po pogodbah civilnega prava, ne more biti v slabšem in tudi ne v boljšem položaju, kot bi bil, če bi bilo to formalno vzpostavljeno že od vsega začetka. Po priznanju obstoja delovnega razmerja je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kot bi jih imel v delovnem razmerju. Glede na konkretno situacijo je lahko upravičen do višjega plačila, kot ga je prejel po pogodbah civilnega prava, in s tem do razlike med pripadajočimi prejemki iz delovnega razmerja in že prejetimi plačili na podlagi pogodb civilnega prava. Če pa po medsebojnem poračunu prejemkov na podlagi pogodb civilnega prava in prejemkov iz delovnega razmerja prejme več, kot bi prejel, če bi bil ves čas v delovnem razmerju, se glede vračanja dosežene koristi uporabijo določbe civilnega prava, pri čemer je celotna bilanca prejetih in pripadajočih plačil v zvezi z vzpostavitvijo delovnega razmerja v celoti jasna šele, ko delodajalec za delavca obračuna in odvede javnopravne dajatve od pripadajoče plače, kar mora storiti že zaradi vzpostavitve delovnega razmerja (ob izvršitvi sodbe).

4. Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu Pdp 419/2020, s katero je bil dokončno rešen individualni delovni spor glede obstoja delovnega razmerja med strankama tega postopka, pojasnilo, da toženki (v tistem sporu tožnici) glede na enotno sodno prakso² ne more prisoditi plačila davkov in prispevkov, čeprav ji tožnica (kot delodajalka) v času izplačila res ni pravilno obračunala dela plače, ki odpade na plačilo davkov in prispevkov od bruto zneska njene plače, izplačani del je namreč v celoti plačala na njen bančni račun kot civilnopravni prejemek, od katerega je toženka nato sama plačala predpisane davke in prispevke kot samostojna podjetnica. V posledici spremenjenega razmerja med strankama (prej civilnopravno razmerje, na podlagi sodbe I Pd 4/2016 v povezavi s sodbo Pdp 72/2017 pa delovno razmerje) tožnica svoje zakonske obveznosti plačila davkov in prispevkov kot delodajalka tedaj res ni (pravilno) izpolnila, sodišča pa so v prejšnjem individualnem delovnem sporu jasno zapisala, da jo bo pravilno izvršila šele, ko bo od pripadajočih bruto zneskov oziroma bruto razlik v plači oziroma nadomestilu plače obračunala in plačala predpisane davke in prispevke, ne glede na to, da je tožnici celotne pripadajoče zneske že plačala. Tožnici je bilo tako s citiranimi odločitvami naloženo, naj toženko za obdobje dejanskega delovnega razmerja prijavi v evidenco za vpis v matično evidenco ZPIZ s polnim delovnim časom 40 ur tedensko za delovno mesto novinar reporter, kar pomeni, da je morala kot delodajalka vložiti prijavo v zavarovanje, odjavo iz zavarovanja in prijavo sprememb med zavarovanjem za toženko, v obračunu davčnega odtegljaja po zakonu, ki ureja davčni postopek, pa je bila dolžna sporočiti tudi podatke, potrebne za oblikovanje prijave podatkov za predložitev obračuna davčnega odtegljaja. Svojo obveznost, da od bruto plače, ki je za navedeno obdobje pripadala toženki na podlagi ugotovitve delovnega razmerja, plača davke in prispevke skladno s predpisi, je toženka izpolnila 27. 1. 2022, sodba Pdp 419/2020 ji je bila namreč vročena 23. 12. 2021. Tožbo za vračilo preveč plačanih zneskov v tej zadevi je vložila 7. 3. 2022.

5. Glede na navedeno sta neutemeljena toženkina ugovora že razsojene stvari in zastaranja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica lahko napravila obračun plač, izvedla davčni odtegljaj in opravila poračun prejemkov toženke šele po prejemu navedene sodbe. Njena terjatev je tako nastala šele 27. 1. 2022, zato že pojmovno o njej v predhodnih postopkih ni moglo biti pravnomočno odločeno, prav tako zanjo še ni mogel poteči zastaralni rok. Tožnica si je sicer prizadevala za to, da bi že v postopku, v katerem je bilo ugotovljeno toženkino delovno razmerje pri njej, prišlo do poračuna, vendar to ni bilo mogoče, saj o terjatvi, katere višina tedaj še ni bila znana, ni bilo mogoče odločati. Vse navedeno je jasno obrazloženo že v sodbi Pdp 419/2020.

6. Neutemeljeno je toženkino zavzemanje za to, da bi moralo zastaranje teči od posameznih plačilnih dni v času trajanja delovnega razmerja. Res je, da ne bi bilo potrebe po delovnih sporih za priznanje obstoja delovnega razmerja in posledice tega priznanja, če bi tožnica že pred začetkom dela toženke z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa to ne pomeni, da je bila tožnica že v obdobju od leta 2011 do 2016 seznanjena s tem, kako mora pravilno obračunati plačo toženki. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sta tedaj stranki izvrševali veljavne civilnopravne pogodbe (ki so bile tedaj veljavna pravna podlaga za izplačilo prejemkov), njihova pravna narava pa se je spremenila šele s sodbo sodišča in to za nazaj. Tožnica v času izvrševanja tedaj civilnopravnega razmerja ni imela podlage, da bi toženki obračunavala plačo kot delavki v delovnem razmerju, za kar se ta neutemeljeno zavzema. Glede na navedeno nikakor ni mogoče šteti, da gre v tej zadevi za enako situacijo kot v primeru, ko delodajalec od delavca zahteva vračilo previsoko izplačanih zneskov plače.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z neupravičeno obogatitvijo in ni spregledalo 191. člena OZ. Ko je sodišče za nazaj ugotovilo obstoj delovnega razmerja, je odpadla pravna podlaga za plačila po civilnih pogodbah, in ko je tožnica izpolnila s sodbo naloženo obveznost, je nastala njena terjatev napram toženki. Na navedeno ne vpliva toženkino zatrjevanje, da naj bi pri sodelovanju tožnice in toženke ter tudi drugih zaposlenih šlo za nezakonit poslovni model ter da naj bi tožničina ravnanja celo izpolnjevala znake kaznivega dejanja. Sklicevanje na drugačen, povsem specifičen primer v zadevi VIII Ips 13/2022³ ne more vplivati na pravilnost odločitve.

8. Prav tako je treba zavrniti toženkino stališče, da bi morala tožnica zahtevati razveljavitev oziroma odpravo civilnih pogodb, da bi lahko zahtevala vrnitev prejemkov, danih na tej podlagi. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, to za ugotovitev dejanskega delovnega razmerja ni potrebno, saj se razmerje med strankama na podlagi sodbe za nazaj preoblikuje iz civilnega v delovno in s tem odpade podlaga za plačilo po civilnih pogodbah in nastane podlaga za plačilo iz naslova delovnega razmerja. Nobene podlage pa ni, da bi zaradi tega, ker je moral v sodnem postopku iztožiti obstoj delovnega razmerja, delavec smel obdržati celotna plačila, ki jih je dobil po civilnih pogodbah na svoj račun (od česar je kot s. p. sam plačal davke in prispevke), in še plačila, ki jih je zaradi narave delovnega razmerja v posledici njegove ugotovitve iztožil v delovnem sporu (ki jih je moral zaradi načina plačevanja teh dajatev v Republiki Sloveniji plačati delodajalec na ustrezne račune). Toženka zmotno zatrjuje, da je v slabšem položaju, kot če bi imela že od vsega začetka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s tožnico. Res je, da v času trajanja tega razmerja ni mogla uživati pravic kot delavci v delovnem razmerju, vendar pa glede prejemkov iz delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča ni prikrajšana, saj je bilo ugotovljeno, da ji je bil v času trajanja razmerja v neposredno razpolaganje nakazan višji znesek, kot bi ji bil, če bi imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (celotni bruto znesek dogovorjenega plačila). Pravilna je torej odločitev, da mora preveč izplačane zneske vrniti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

9. Pritožbo toženke je treba zavrniti tudi glede pobotnega ugovora. V pobot je uveljavljala terjatev iz naslova nadur, ki naj bi jih opravila za tožnico v času trajanja dejanskega delovnega razmerja. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je pri tožnici delo opravljala do 31. 12. 2015, kar pomeni, da bi ji v decembru 2015 opravljeno nadurno delo tožnica morala plačati najkasneje 18. 1. 2016. Upoštevaje 5-letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1 bi tako toženkina zadnja terjatev iz naslova plačila za nadurno delo zastarala najkasneje 18. 1. 2021. Ker je terjatev tožnice za vračilo preveč izplačanih zneskov nastala šele 27. 1. 2022 (obračun plače in davčni odtegljaj ter posledični izračun dolgovane razlike), si terjatvi nista stopili nasproti pred zastaranjem toženkine terjatve. Pogoji za pobot (nastanek in zapadlost tožničine terjatve) se tako niso stekli v času, ko toženkina terjatev še ni bila zastarana, zato sodišče prve stopnje o pobotu ni moglo odločiti na podlagi 314. člena OZ, posledično pravilno ni ugotovilo obstoja toženkine terjatve. Nič drugega ne izhaja iz odločitev sodne prakse, na katere se sklicuje toženka v pritožbi. Ker že zaradi navedenega pritožba glede pobotnega ugovora ni utemeljena, pritožbeno sodišče ne presoja pritožbenih trditev o tem, da je toženka opravila nadure, ki ji niso bile plačane. Dokazov za opravljene nadure sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo.

1. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi, da ji je toženka dolžna od prisojenega zneska 40.624,95 EUR plačati zamudne obresti šele od dneva vložitve tožbe 7. 3. 2022 dalje. Glede na zgoraj obrazloženi potek dogajanja v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja toženke pri tožnici ni mogoče slediti njenemu stališču, da bi ji morale zamudne obresti od navedenega zneska pripadati že od 4. 1. 2016, ko je toženka vložila tožbo za ugotovitev dejanskega delovnega razmerja (193. člen OZ). Vložitev tožbe sama zase ne pomeni nujno, da bo stranka z njo uspela. Tudi če se je toženka tedaj lahko zavedala, da bo v primeru uspeha odpadla dotedanja pravna podlaga za plačila tožnice in da obstaja možnost, da bo neto znesek pripadajoče plače nižji od zneska, ki ji je ostal po obračunu davčnih obveznosti od civilnopravnih prejemkov, to ne pomeni njene nedobrovernosti oziroma nepoštenosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tako kot tožnici ni mogoče očitati, da je v času dela toženke zanjo plačevala nekaj, za kar je vedela, da ji ni treba, tako tudi toženki ni mogoče očitati, da je bila glede prejetih plačil nepoštena že tedaj, ko je vložila tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Ni nepomembno, da je vrhovno sodišče ključna stališča v zvezi z vprašanjem vračanja preplačil v primerih sodne ugotovitve delovnega razmerja za nazaj zavzelo v odločitvah z dne 9. 11. 2021 in 7. 12. 2021, pri čemer iz njih izhaja, da je praviloma v tovrstnih sporih tako, da je delavec na podlagi ugotovitve obstoja delovnega razmerja upravičen do višjega plačila, kot ga je prejel po pogodbah civilnega prava, možna pa je tudi obratna situacija. Glede na navedeno toženki ni mogoče očitati, da je že ob vložitvi tožbe za ugotovitev delovnega razmerja 4. 1. 2016 vedela, da je pri izplačilu prejemkov po civilnih pogodbah prejela več, kot bi prejela, če bi bila vseskozi v delovnem razmerju. Vprašanje je, ali bi toženka tako tožbo sploh vložila, če bi se zavedala obveznosti vračila preplačila. V pritožbi tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pred vložitvijo tožbe v tej zadevi ni pozivala toženke k plačilu preplačila, zato je pravilno stališče, da je toženka prišla v zamudo z dnem vložitve tožbe 7. 3. 2022, odtlej dalje pa tožnici dolguje zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice.

2. Zavrniti je treba pavšalno pritožbeno nasprotovanje nepriznanju višjih priglašenih stroškov, ki so že zajeti v priznanih. Storitve, ki so zajete v drugih tarifnih številkah oziroma storitvah (posvet s stranko, pregled dokumentacije, poročilo stranki), ne pomenijo samostojnih storitev, zato stroški iz tega naslova niso potrebni stroški postopka. Ker je tožnica isti dan (4. 6. 2025) vložila dve vlogi: tretjo pripravljalno vlogo in vlogo s pripombami na zapisnik (ugovor na prepis zvočnega posnetka), ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo le strošek ene pripravljalne vloge, saj toženka ni dolžna kriti višjih stroškov, ker tožnica vlog ni združila v eno.

3. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica stroška parkirnin ni izkazala, saj to, da je pooblaščenec prispel na narok z avtomobilom, ne pomeni, da mu je ta strošek dejansko nastal. Stranka je lahko upravičena do povračila stroškov parkirnine pooblaščenca le v primeru, če o tem sodišču predloži dokazilo, ki izkazuje dejansko plačilo.⁴ Ni podlage, da bi jo sodišče moralo k temu pozivati, pravočasna in ustrezno dokazno podprta priglasitev stroškov postopka je dolžnost stranke. Nedopustna pritožbena novota so pritožbi priloženi računi za plačilo parkirnine, saj tožnica s povsem splošnim sklicevanjem na domnevno drugačno prakso sodišč ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

4. Pritožba toženke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na priznanje stroška kilometrine za prihod njenega pooblaščenca na narok, saj ga je v stroškovniku ustrezno specificirala z navedbo relacije (naslov A., do Resljeva cesta 14, Ljubljana, in nazaj za vsak narok). Skladno z določbo 10. člena Odvetniške tarife (OT) v povezavi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se odvetniku za vsak prevoženi kilometer prizna strošek kilometrine v višini 0,43 EUR. Tožnici tako za pristop pooblaščenca na štiri naroke za glavno obravnavo pripada kilometrina 12,04 EUR (skladno z aplikacijo Google Maps je navedena relacija dolga 7,00 km). V tem delu je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je toženka tožnici dolžna povrniti za 12,04 EUR višje stroške postopka, tj. 3.383,27 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

5. Ker v zvezi s preostalim delom pritožbe tožnice in pritožbo toženke niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ju je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

6. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnica pa le v minimalnem delu glede stroškov postopka, njen odgovor na pritožbo toženke pa k odločanju ni pripomogel in torej ni bil potreben za postopek, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., T. T., U. U., V. V., Z. Z., a. a., b. b., c. c., d. d., e. e., f. f., g. g., B. B., h. h. in i. i.
² Od odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 dalje.
³ Gre za eno izmed zadev v zvezi z dejanskim delovnim razmerjem delavcev, ki so delo za vsakokratnega formalnega delodajalca (ki je bil podizvajalec dejanske delodajalke) opravljali izključno za dejansko delodajalko ter so bili podani vsi elementi delovnega razmerja pri njej, pri čemer je tak poslovni model glede na vse specifične okoliščine sodišče prepoznalo kot zlorabo.
⁴ Prim. VDSS Psp 214/2017, VSL I Cpg 436/2021, VSL Cst 202/2023, VSM I Cp 413/2023, VSC III Cpg 16/2023 idr.