VDSS Sklep Pdp 39/2026

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot nezakoniti razveljavita odločbi toženke v zvezi s tožnikovo premestitvijo št. ... z dne 28. 6. 2023 in št. ... z dne 27. 9. 2023. Odločilo je še, da toženka v celoti krije tožnikove stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Poudarja, da delodajalca pri premestitvi uslužbencev ne zavezujejo nobeni kriteriji, paziti mora le, da odločitev ni diskriminatorna, kar je dokazala, saj je bil tožnik obravnavan enako kot ostali. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot prvo željo glede premestitve navedel Službo A. na PU B., kateri pa niso mogli ugoditi, ker se to delovno mesto ni zasedalo. Tožnikova druga želja (Skupina C. na PP D.) pa ni bila upoštevana, tako kot tudi niso bile upoštevane druge želje pri premestitvah ostalih javnih uslužbencev, kar so skladno izpovedale vse zaslišane priče. Kljub tem ugotovitvam, pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da toženka ni dokazala, da je uslužbence zaposlila upoštevajoč prvo željo in točkovanje. Le če je bilo želja (označenih kot prvih želja) več, kot je bilo prostih delovnih mest, so se upoštevale točke po kriterijih. Če pa policist ni bil izbran na enoto, ki jo je izbral kot prvo željo, pa je bil premeščen na enoto, kjer so še ostala prosta delovna mesta in kjer se točke niso več upoštevale, kar vse so izpovedale priče. Opozarja na neskladja v izpodbijani sodbi glede premestitev na PP D., ki niti ni bila na seznamu tožnikovih želja. Kot drugo izraženo željo je navedel Skupino C. na PP D., kar pa ni isto, poleg tega pa se druge želje tudi sicer niso upoštevale. Ni torej jasno, kaj imajo policisti, ki so bili premeščeni na PP D., skupnega s premestitvijo tožnika. Ti tudi niso stranke tega spora, zato so navedbe s tem v zvezi nebistvene. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj neskladni. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se prvi želji tožnika ni dalo ugoditi in je bil premeščen v drugem krogu, kjer se točke niso več upoštevale, ampak se je premeščalo glede na operativne potrebe, je nepravilno preverjalo prve želje uslužbencev ukinjenih enot in njihove točke, kar je med seboj v neskladju in nejasno.

Toženka je dne 6. 2. 2026, 16. 3. 2026 in 7. 5. 2026 v spis vložila še vloge, ki pa jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj so bile vložene že po poteku zakonskega roka za vložitev pritožbe.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odločb toženke o tožnikovi premestitvi, ki temelji na določilih prvega odstavka 147. člena, 1. točke prvega odstavka 149. člena in tretjega odstavka 156. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Obrazložilo je, da toženka ni dokazala, da je premestitev izpeljala pregledno in na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti; da tako ni dokazala, da je na nova delovna mesta uslužbence premestila upoštevajoč prvo izraženo željo in rezultate točkovanja, kot je zatrjevala v vlogah. Zato je zaključilo, da je premestitev nezakonita in je tožbenemu zahtevku ugodilo. Posledično se z vsemi s strani tožnika zatrjevanimi razlogi za nezakonitost izpodbijanih odločb niti ni več ukvarjalo.

Tožnik je med drugim ugovarjal temu, da ni bil premeščen na želeno delovno mesto. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ZJU ne določa kriterijev za premestitev javnih uslužbencev; slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, ki mora paziti le na to, da odločitev ni diskriminatorna. Toženka se je kljub temu odločila za uporabo kriterijev in meril ter presoje drugih okoliščin za premestitev, pri čemer je bil (zgolj) eden izmed faktorjev tudi želja javnega uslužbenca, izražena v spletnem vprašalniku. Ker je tožnik zatrjeval, da je bila njegova premestitev posledica sankcioniranja in neenakopravne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali se je toženka pri premestitvi tožnika držala meril in kriterijev, ki jih je oblikovala in v postopku zatrjevala. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje s tem v zvezi nejasni in med seboj v nasprotju, kar onemogoča preizkus izpodbijane sodbe in tako predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero utemeljeno opozarja tudi pritožba.

Sodišče prve stopnje je tako na podlagi skladnih izpovedi prič najprej ugotovilo, da so pri toženki v obravnavanem postopku premestitve policistov upoštevali predvsem izražene želje le-teh, in sicer le tisto željo, ki so jo policisti v spletnem vprašalniku izrazili pod prvo prioriteto, število doseženih točk, pridobljenih na podlagi določenih meril in kriterijev, ter prosta delovna mesta, kot tudi druge okoliščine, s katerimi se je zasledovalo enakomerno prerazporeditev zaposlenih, dvojezičnost, invalidske omejitve, zdravniška spričevala, itd. Primarno so upoštevali prvo željo in točke (kriterije). Upoštevala se je izključno prvo izražena želja in če je bilo teh za posamezno mesto več, tudi kriteriji. Drugo izbrano želeno mesto oziroma druga želja pa se ni upoštevala pri nobenem uslužbencu. Tiste, ki so izostali iz prvega vrstnega reda oziroma jih ni bilo mogoče premestiti v skladu z njihovo željo, pa se je premeščalo tja, kjer je še ostalo kaj prosto (točki 27 in 31 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v spletnem vprašalniku kot prvo željo izrazil Oddelek E. v Službi A. na PU B., kot drugo pa Skupino C. na PP D.. Ker tožnikovi prvi želji ni bilo mogoče ugoditi, saj se želeno delovno mesto ni zasedalo, ker niso premeščali na regionalnem nivoju, so ga premestili tja, kjer je bilo še prosto (na PP B.). Na drugo želeno mesto v Skupini C. na PP D. pa ni mogel konkurirati, saj je bila to njegova druga želja, le-teh pa niso upoštevali. Tudi sicer pa v Skupini C. na PP D. ni bilo več prostega mesta, saj je bilo za to enoto že tistih, ki so jo izrazili kot prvo željo, preveč (točke 29 do 31 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Nadaljnja obrazložitev izpodbijane sodbe pa je nejasna in v nasprotju s prej navedenimi ugotovitvami. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 32 do 39 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavljalo premestitve policistov iz ukinjene enote F. na PP D., kar pa ni razumljivo, glede na to, da tožnik kot prve in glede na prejšnje ugotovitve izpodbijane sodbe tudi edine upoštevajoče želje ni izrazil dela na PP D. (dela na PP D. ni izrazil niti kot druge želje - ta je bila delo v Skupini C. na PP D., kar pa ni isto). Tudi če bi bile premestitve v izpodbijani sodbi navedenih policistov na PP D. (ki sploh niso stranke tega postopka) morebiti nezakonite, to samo po sebi še ne bi pomenilo, da je nezakonita tudi tožnikova premestitev. Glede na v prejšnjih točkah navedene ugotovitve sodišča prve stopnje torej ne morejo biti relevantne nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so nekateri policisti iz ukinjene enote F., ki so bili premeščeni na PP D., dosegli manj točk od tožnika, saj tožnik kot prve izbire sploh ni izrazil želje po delu na PP D.. Iz teh razlogov tudi ne more biti odločilna nadaljnja ugotovitev v izpodbijani sodbi, da ti policisti kot prve želje niso izrazili dela na PP D.. Glede na prejšnje ugotovitve sodišča prve stopnje so se namreč tisti, ki so izostali iz prvega želenega vrstnega reda, premeščali tja, kjer je še ostalo kaj prosto.

Glede na navedene pomanjkljivosti (nejasnosti in neskladnosti) v obrazložitvi izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Gre namreč za kršitev, ki je pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more odpraviti samo. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti v nejasnih in neskladnih razlogih sodbe ter napisati manjkajočih razlogov, saj teh ne pozna. Sodišče prve stopnje se namreč v izpodbijani sodbi zaradi zavzetega stališča, da toženka ni dokazala objektivnosti izvedbe postopka premestitve tožnika, ki ga, kot rečeno, zaradi nejasnih in neskladnih razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, niti še ni opredelilo do vseh s strani tožnika zatrjevanih razlogov za nezakonitost izpodbijanih odločb toženke (npr. tožnikovega zdravstvenega stanja in trajanja vožnje do novega delovnega mesta). Namen pritožbenega postopka pa je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, glede na datum vložitve tožbe in glede na to, da je sodišče prve stopnje že izvedlo dokazni postopek, tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Kot je razvidno iz že obrazloženega, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju odpraviti navedene pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe z jasnimi in med seboj skladnimi razlogi, tudi glede še preostalih s strani tožnika zatrjevanih razlogov za nezakonitost izpodbijanih odločb toženke, tako, da bo sodbo mogoče preizkusiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.