147. člen ZJU-UPB3

Splošno pravilo, ki velja za premestitev javnega uslužbenca, da mora javni uslužbenec v trenutku premestitve izpolnjevati vse pogoje za novo delovno mesto. Tožnik ob premestitvi ni izpolnjeval enega od predpisanih pogojev za delovno mesto finančnega izterjevalca, saj nima opravljenega strokovnega izpita iz finančne izvršbe, vendar pa je kljub temu tožnikova premestitev zakonita, ker posebni zakon, to je ZFU, v 85. členu določa odlog pogoja za primer premestitve.

ZJU ne določa kriterijev za premestitev javnih uslužbencev; slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, ki mora paziti le na to, da odločitev ni diskriminatorna. Toženka se je kljub temu odločila za uporabo kriterijev in meril ter presoje drugih okoliščin za premestitev, pri čemer je bil (zgolj) eden izmed faktorjev tudi želja javnega uslužbenca, izražena v spletnem vprašalniku. Ker je tožnik zatrjeval, da je bila njegova premestitev posledica sankcioniranja in neenakopravne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali se je toženka pri premestitvi tožnika držala meril in kriterijev, ki jih je oblikovala in v postopku zatrjevala.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Pri sodni presoji zakonitosti premestitve zaradi delovnih potreb je bistveno, da toženka dokaže, da dejansko obstojijo razlogi premestitve, kot so navedeni v odločbah toženke (sklep o premestitvi, sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja). Ti morajo biti resnični in ne navidezni.

S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba

Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker v ponovnem postopku ni bila izdana odločba, ki se nanaša na premestitev tožnice kot javne uslužbenke. Upravni spor je predviden le v primerih, ko se o pravicah oziroma obveznostih po tem zakonu odloča z upravno odločbo, npr. pri imenovanju v naziv. V primerih, ko se o pravicah oziroma o obveznostih iz delovnega razmerja odloča s pisnim sklepom, je v skladu s petim odstvakom 24. člena ZJU predvideno sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Tudi po stališču sodne prakse je sklep o premestitvi delovnopravni akt. Upravno sodišče zato ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi delovnemu sodišču.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta je v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri tože

Javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), mora izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, t.j. da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu in da je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). ZJU ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve izpostave, v kateri je delo opravljala tožnica ter posledično ukinitve tožničinega delovnega mesta, ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita. Če ima delodajalec v primeru nastanka poslovnega razloga (drugi odstavek 156. člena ZJU), na voljo kakšno (prosto) delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih javnih uslužbencev,

Uslužbenec, ki dela daljše časovno obdobje brez premestitve na višje vrednotenem delovnem mestu, ni upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu višje vrednotenega delovnega mesta, ki mu bi bila priznana ob prvi odreditvi takega dela, pač pa tudi do dodatnega plačnega razreda glede na vsa napredovanja, dosežena na njegovem delovnem mestu, ki ga je formalno sicer zasedal v tem obdobju. Upravičenost do razlike v plači se tako presoja glede na celotno obdobje opravljanja dejanskega dela na višje vrednotenem delovnem mestu in ne samo glede na prvo odreditev opravljanja tega dela.

Tožnik naj bi bil na novo delovno mesto premeščen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej ker je predstojnik ocenil, da je na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Slednjega pa toženka po presoji sodišča ni dokazala. Ker je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, je sodišče ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, ko mu je zamudne obresti prisodilo od bruto zneska.

Pritožba očita nezakonitost sklepa z dne 14. 4. 2020, ker je bil izdan na podlagi 53. člena ZJU, kar naj bi predstavljalo neustrezno pravno podlago, saj je šlo za enostransko izdani sklep, ne pa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (na podlagi pravnomočne sodbe mu namreč delovno razmerje ni prenehalo). Očitek ni utemeljen. ZJU izrecno ne ureja načina reintegracije delavca nazaj na delo v primeru, kot je obravnavani. Delovno mesto, za katero je tožnik imel neposredno pred odpovedjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v času izvršitve pravnomočne sodbe ni več obstajalo. Toženka je zato utemeljeno pristopila k izvršitvi reintegracije na način, da mu je najprej ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ker pa je to odklonil, mu je izdala sklep, ki ga je mogoče smiselno opreti na četrti odstavek 53. člena ZJU.

Z izpodbijano sodbo je tožniku materialnopravno utemeljeno prisojena razlika med plačo, ki bi jo prejel, če nezakonite premestitve ne bi bilo, in plačo, ki jo je v tem času dejansko prejel. Pritožba zmotno meni, da tožnikovo neuveljavljanje pravnega varstva zoper sklep z dne 6. 9. 2016 vpliva na pravico do sodnega varstva, ki ga tožnik zahteva v tem sporu. Tožnik namreč uveljavlja denarni tožbeni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plači v posledici nezakonite premestitve, glede takega zahtevka pa je v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 dovoljeno direktno sodno varstvo.

Ker iz zdravniškega potrdila ne izhaja tožnikova začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da za razveljavitev sklepov o premestitvi ni podan razlog iz 148. člena ZJU, ki določa, da premestitev zaradi delovnih potreb ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

Specialna zakonodaja je v času sprejetja KPND poleg pojma razporeditve že poznala tudi pojem začasne napotitve, ki je vsebinsko zelo podoben pojmu začasne napotitve, kot ga ureja 67. člen ZODPol. Kljub temu ga KPND niti pojmovno niti vsebinsko ni vključila v besedilo določbe 24. člena. Zato v primeru začasne napotitve uslužbenca policije v drug kraj, območje ali področje dela, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZODPol zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, ne veljajo omejitve iz 24. člena KPND

Kljub temu, da premestitev na zahtevnejše delovno mesto po naravi stvari pomeni napredovanje, ta premestitev sama po sebi še ne omogoča tudi napredovanja v višje nazive tega delovnega mesta. Ta oblika napredovanja se ob premestitvi odrazi že v imenovanju uradnika v najnižji naziv zahtevnejšega delovnega mesta, saj sta (delovno mesto in naziv) praviloma uvrščena v višje plačne razrede. Za eno stopnjo višji naziv (pospešeno napredovanje) pa lahko napreduje uradnik le, če so izpolnjeni pogoji za tako napredovanje. Ne ZJU, ne Uredba o napredovanju uradnikov v nazive ne dopuščajo imenovati uradnika v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu zgolj zato, ker ta izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv. Imenovanje v višji naziv ureja ZSPJS, ki pa tako imenovanje povezuje le z napredovanjem. Prvi odstavek 20. člena ZSPJS pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, drugi odstavek tega člena pa ureja določitev plačnih razredov pri napredovanju v naziv ali višji naziv. Tudi iz te določbe jasno izhaja, da gre za prenos prej doseženih plačnih razredov, ki se lahko zaradi napredovanja povečajo za največ tr

Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga tretjega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih, osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih in 7. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive, po kateri je uradnika ob premestitvi na drugo delovno mesto znotraj istega ali nižjega tarifnega razreda, dopustno imenovati v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv.

Tožena stranka je premestitev utemeljevala z delovnimi potrebami oziroma oceno predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena ZJU). Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da se sodišče ne more spuščati v organizacijske odločitve tožene stranke, ki samostojno presodi, s kakšno kadrovsko zasedbo delovnih mest bo najbolj uspešno izvajala zastavljene naloge, vendar pa morajo biti razlogi premestitve, s katerimi je utemeljevala izpodbijana sklepa, resnični in ne navidezni. Sodišče prve stopnje je v tem sporu moralo preveriti resničnost razloga za premestitev tožnika, kot izhaja iz odločb tožene stranke. Pravilno je zato sodišče ugotavljalo, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil razlog za premestitev zgolj navidezen, da je obstajal torej drug, dejanski razlog za premestitev, kot je v postopku trdil tožnik.

Celo pri spremembah istega akta delodajalca lahko pride do različnih pravnih podlag za urejanje položaja delavca – npr. le drugačnega poimenovanja delovnega mesta, še bolj pogosto pa pride tudi do vsebinskih sprememb, ki lahko predstavljajo poslovni razlog za premestitev javnega uslužbenca itd. Tudi glavna vsebina Stavkovnega sporazuma se nanaša na višje vrednotenje delovnih mest policistov v V. tarifnem razredu, ki se presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu s premestitvijo policistov, ki morajo pridobiti višjo izobrazbo; v takšnih primerih bi lahko govorili o premestitvi. Ob takšnih pravnih izhodiščih je torej pri premeščanju javnega uslužbenca s sklepom delodajalca treba upoštevati zakonske podlage oziroma določbe ZJU o premestitvi, vendar se je treba vprašati tudi, ali gre v konkretnih okoliščinah, ki jih je treba ugotoviti, upoštevajoč relevantne zakonske določbe, sploh za primer (klasične) premestitve.