VSMB Sodba VI Kp 29686/2020

1. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 288,00 EUR.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju ponarejanja listin po 251. členu v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za posamezna kazniva dejanja določilo kazni štiri, pet in tri mesece zapora, nato pa mu po pravilih o steku določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena in prvega odstavka 94. člena tega zakona, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo O. d.d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi 74. člena in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist, na način, da se mu naloži plačilo v višini 16.000,00 EUR, kar mora plačati v dvanajastih mesečnih obrokih.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica, in sicer le v delu odločitve, da se obdolžencu odvzame s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist; iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kot navaja uvodoma. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se odločitev o odvzemu premoženjske koristi v celoti odpravi, podrejeno pa sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da je sodišče prve stopnje o odvzemu premoženjske koristi odločilo samoiniciativno, po uradni dolžnosti in brez zakonske podlage, s tem pa preseglo okvir obtožbe in prevzelo vlogo tožilca ter nedopustno poseglo v sporazum o priznanju krivde.

5. Vendar nima prav. Premoženjska korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se v kazenskem postopku ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP); sodišče in drugi organi, pred katerimi teče kazenski postopek, pa morajo med postopkom zbirati dokaze in raziskovati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi (drugi odstavek 499. člena ZKP). Tako velja, da je odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi obligatoren ukrep, tudi kadar korist ni zakonski znak in torej ni del opisa kaznivega dejanja - kot v obravnavanem primeru - pri čemer se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej. Vrhovno sodišče RS je v dosedanji praksi že presodilo, da sodišče obdolženca ni dolžno poučevati o obveznosti odvzema premoženjske koristi, ker je to posledica, ki sledi po sili zakona obsodilni sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist.¹ Sodišče prve stopnje je v ta namen izvedlo več narokov za izrek kazenske sankcije in zaslišalo priče, na podlagi dokazne presoje vsebine njihovih izpovedb pa na temelju citirane zakonske podlage dopustno in pravilno odločilo o odvzemu premoženjske koristi obdolžencu, in torej ni šlo za t.i. sodbo presenečenja. Njegovo priznanje krivde na naroku (in ne sklenjen sporazum o priznanju krivde, kot netočno navaja zagovornica) ni ovira za to odločitev, sodišče prve stopnje pa s to tudi ni kršilo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Aktivna vloga državnega tožilca pri dokazovanju obstoja protipravno pridobljene premoženjske koristi, kot jo je utemeljilo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-296/02, na katero se sklicuje zagovornica, se namreč nanaša (zgolj) na vprašanje njegove vloge glede odreditve začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi in trajanja tega ukrepa, ne pa (tudi) odvzema premoženjske koristi s sodno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje.

6. Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo gotovosti ugotovilo, da je obdolženec dejansko prejel 16.000,00 EUR in da je zato uporaba določb o odvzemu premoženjske koristi materialnopravno zmotna, zagovornica izrecno uveljavlja kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ni mogoče, saj je kršitev kazenskega zakona podana le v primeru, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali kakšne njegove določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj odločitev o odvzemu premoženjske koristi obdolžencu na podlagi 74. in drugega odstavka 75. člena KZ-1 v izreku izpodbijane sodbe pravilno temelji na dejanskih ugotovitvah dokaznega postopka, kot je argumentirano v točkah 5 in 7 obrazložitve sodbe.

7. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju zagovornice odločitev o odvzemu premoženjske koristi obdolžencu temelji izključno na izpovedbah soobdolžencev, ki so osebno nastrojeni zoper njega, medtem ko ne obstaja noben materialni dokaz, ki bi nesporno potrdil, da je bil denar, natanko v višini 16.000,00 EUR, dejansko dvignjen in izročen obdolžencu. Zgolj domneva, osnovana na izpovedbah pristranskih prič, pa za tako resen poseg v premoženje ne zadošča.

8. Ko premoženjska korist ni del opisa kaznivega dejanja - kot v obravnavanem primeru - sodišče zavezujejo načelo iskanja materialne resnice, načelo proste presoje dokazov in doktrina o nedovoljenih dokazih.² Nihče namreč ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Skladno s temi načeli je sodišče prve stopnje izvedlo obsežno dokazovanje in na podlagi izpovedb zaslišanih prič B. B. , C. C. , D. D. in E. E. (prej soobdolžencev) v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo argumentiralo oceno, da je obdolžencu, ne glede na njegovo zanikanje, dokazano, da je v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja prejel protipravno premoženjsko korist, (vsaj) v višini 16.000,00 EUR. Določna, jasna in nedvomna izpovedba B. B. na naroku 7. 1. 2025, da je obdolžencu predal dvakrat po 5.000,00 EUR, enkrat v imenu C. C. , kar je slednja potrdila na naroku 10. 4. 2025; sprva zadržana izpovedbaE. E. na naroku 2. 9. 2025, ko se najprej okoliščin najemanja kredita pri banki ni spomnil, nato pa vendarle potrdil in izjavil, da je moral za pridobitev kredita plačati 5.000,00 EUR obdolženemu A. A. , tako kot vsi ostali; ter še povsem določna in jasna izpovedba D. D. na naroku 4. 12. 2025 glede krajevnih in časovnih okoliščin izročitve zneska 6.000,00 EUR obdolžencu, ker da je bil tak dogovor, saj je on uredil papirje in jih odnesel na "šalter" in je tak znesek sam zahteval; višje sodišče v pravilnost izpodbijane odločitve nima prav nobenih pomislekov. Življenjsko in izkustveno nesprejemljivo je namreč, da bi obdolženec imenovanim osebam priskrbel in izročil v opisu dejanja navedene ponarejene listine, brez da bi za to pričakoval določeno premoženjsko korist. Nasprotno, izkustveno in s skladnimi izpovedbami zaslišanih prič nedvomno dokazno podprto je, da je obdolženec zaradi izvršitve kaznivega dejanja pridobil premoženjsko korist, v višini 16.000,00 EUR, kot je nedvomno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, sicer po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.³

9. Po obrazloženem, ko zagovornica glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo odločitev sodišča prve stopnje ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Odločitev o dolžnosti obdolženca, da plača sodno takso, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in tar. št. 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife.

-------------------------------
¹ Prim. sodbi VSRS I Ips 11937/2014 z dne 7. 4. 2016 in Ips 8807/2017 z dne 6. 6. 2019.
² P. Gorkič, Dokazovanje v postopku odločanja o odvzemu premoženjske koristi in premoženja, Pravnik, 69 (9/10), Ljubljana 2014, str. 575-601.
³ P. Gorkić, prav tam.