UPRS Sodba I U 533/2026

• Tožba se zavrne.

Izpodbijana odločba

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Skozi celoten postopek je kot svojo izvorno državo navajal Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (v nadaljevanju Alžirija ali izvorna država) in trdil, da je alžirski državljan, zato mu je toženka to verjela. Ugotovila je, da je prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) z dne 28. 10. 2025 utemeljil z nepomembnimi dejstvi; navedel je, da je Alžirijo zapustil zaradi slabšanja sestrine bolezni in pomanjkanja zaposlitvenih možnosti. Na osebnem razgovoru je 12. 12. 2025 izjavil, da je v izvorni državi skupaj s staršema, sestro in bratom živel v glavnem mestu. Šolanje je zaradi družinske situacije zaključil leto dni pred maturo, pričel je delati kot mehanik in električar, zaslužil je okoli 16 EUR na dan. Približno dvakrat mesečno je vozil tovornjak, za to je prejel okoli 7 do 8 EUR na mesec, drugi vozniki s poznanstvi so zaslužili 15 EUR dnevno. Delal je tudi kot model oblačil, za par ur je zaslužil morda 7 EUR. Vsa dela so bila priložnostna, saj je v Alžiriji težko dobiti redno službo. Izvorno državo je zapustil zaradi sestrine bolezni, ni mogel gledati, kako se ji bolezen poslabšuje, želel ji je pomagati pri zdravljenju. Bil je pod pritiskom, saj njegova družina ni imela dovolj denarja, bilo jim je težko. V Evropo je prišel, da bi delal, njegova starša sta za delo prestara, včasih jima pošlje denar. Ko je zapustil izvorno državo, sta bili njegovi ciljni državi Francija ali Španija, ker govori oba jezika. V Sloveniji mu je všeč, zato je tu ostal. Meni, da je tu zaščiten bolj kot drugje, v Grčiji in na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, saj je slišal, da je tam veliko rasizma in da ti državi nista enako varni kot je Slovenija.

3. Toženka se je opredelila do vseh zgoraj navedenih tožnikovih izjav. Ugotovila je, da tožnik prošnjo utemeljuje z osebnimi in ekonomskimi razlogi (sestrina bolezen in slabe zaposlitvene možnosti). Ocenila je, da okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz tožnikovih neizkazanih izjav ni razvidno, da bi njegovo situacijo v Alžiriji povzročili tretji akterji (npr. država, gospodarske družbe, itd.), na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, prav tako pa tudi ne, da bi bila njegova stiska posledica kršenja njegovih človekovih pravic ali namernega ogrožanja njegove eksistence. Na osebnem razgovoru je bil seznanjen z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo uvrstila na seznam varnih držav. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

   Tožba

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo s primarnim predlogom sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, podredno pa, da odloči, da se bo njegova prošnja obravnavala po posebnem ugotovitvenem postopku. Meni, da toženka ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja. Vlada Republike Slovenije je Alžirijo res razglasila za varno izvorno državo, vendar pa bi morala toženka o tej državi pridobiti dodatna poročila, saj ni mogoče sklepati, da tam na splošno in redno ni nobenega preganjanja kot ga opredeljuje 26. člen ZMZ-1, mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu prvega odstavka 61. člen ZMZ-1. Na trgu dela v Alžiriji so strukturne težave npr. klientelizem, korupcija in omejen dostop do legalne zaposlitve. Konflikti in nestabilnost na Bližnjem vzhodu dodatno pritiskajo na gospodarstva držav severne Afrike, tudi na Alžirijo. Ta država ostaja odvisna od izvoza nafte in plina, zaradi nihanja cen energentov in zmanjšane proizvodnje se bo njen fiskalni proračunski primanjkljaj povečeval predvidoma vsaj še do konca 2026. Brezposelnost se je v tej državi povečala, socialni ukrepi oblasti pa ne delujejo. Tožnik ugovarja tudi, da toženka ni v zadostni meri upoštevala njegovih individualnih okoliščin. Na razgovoru je povedal, da je v Alžiriji opravljal slabo plačano delo brez ustrezne pravne zaščite, brez možnosti, da bi dobil redno službo. Do teh navedb se toženka vsebinsko ni opredelila in ni preverila, kako razmere na trgu dela v Alžiriji vplivajo na njegov položaj v smislu, da bi opisane okoliščine zanj lahko pomenile ekonomsko izkoriščanje ali drugo obliko nehumanega ravnanja. S tem je kršila načelo materialne resnice in ni pravilno uporabila materialnega prava. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. V dokaz svojih trditev sodišču predlaga svoje zaslišanje.

   Odgovor na tožbo

5. Toženka se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Navaja, da tožnik ni izkazal, da v Alžiriji ni imel dostopa do trga dela ali socialnih storitev, sam je povedal, da je tam opravljal več različnih del. Strinja se z njim, da trenutne geopolitične razmere v svetu prinašajo mnogo negotovosti, a to ne velja le za Alžirijo, temveč za celotno Evropo. Pojem resne škode po 28. členu ZMZ-1 ne zajema splošne svetovne negotovosti kot tudi ne težav pri iskanju stalne zaposlitve. Morebitna zatrjevana ekonomska diskriminacija ne more predstavljati tako hude kršitve človekovih pravic, da bi lahko pomenila preganjanje ali resno škodo. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Dokazovanje

7. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo priloženi upravni spis, ki se nanaša na zadevo, iz sodnega spisa pa dokazno listino, označeno kot priloga A2 (izpodbijana odločba). Tožnika ni zaslišalo, saj na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil.

   Odločitev sodišča

   Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

10. Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

11. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V navedeni določbi zakona je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

12. Organ o prošnji za mednarodno zaščito odloča v okviru izjave prosilca, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, za utemeljitev svojih navedb pa predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (21. člen ZMZ-1). Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, so tako v rokah prosilca.¹

13. Upoštevaje zgoraj navedena zakonska določila 20., 26., 27. in 28. člena ZMZ-1 se kot neutemeljene izkažejo tožnikove trditve, da je upravičen do mednarodne zaščite, ker je v izvorni državi imel slabe možnosti najti redno, dobro plačano službo. Prav tako razlog za mednarodno zaščito ne morejo biti zdravstvene težave njegove sestre. Zaradi navedenega se tožniku ne more priznati status begunca ali subsidiarne zaščite. Toženka je skrbno in natančno obrazložila, zakaj iz razlogov, ki jih je tožnik navedel na osebnem razgovoru 12. 12. 2025 in so ekonomske in osebne narave, ne more ugoditi prošnji (prim. 4. in 5. stran izpodbijane odločbe). Sodišče se v celoti strinja z njeno obrazložitvijo in k njej nima nič dodati. Izpodbijani akt je mogoče preizkusiti.

14. Sodišče ugotavlja, da je tožnik na razgovoru pri toženki izjavil, da je v Evropo odšel zato, ker je njegova sestra zbolela, on pa ni mogel ostati v Alžiriji in vsak dan gledati kako se njeno stanje poslabšuje. Finančno ji je želel pomagati pri zdravljenju. Za kakšno bolezen naj bi šlo, tožnik ni povedal, prav tako pa v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov. V tožbi je sodišču predlagal, da ga zasliši, da bo lahko izkazal svoje trditve. Sodišče ga je povabilo na narok za glavno obravnavo, a tega dokaza ni moglo izvesti, saj tožnik na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil. Zaradi tožnikove odsotnosti z naroka sodišče tudi ni moglo preveriti njegove nekonsistentne trditve glede dosežene izobrazbe. V prošnji je namreč navedel, da ima maturo, na razgovoru pa dejal, da je šolanje zaradi družinskih težav zaključil leto dni pred maturo. Po presoji sodišča gre za relevantno okoliščino, saj višja izobrazba lahko pripomore k boljši in varnejši zaposlitvi. O zatrjevanih družinskih težavah na razgovoru pred toženko ni povedal ničesar. Med strankama ni sporno, da je v tožnik v Alžiriji imel dostop do trga dela. Kot je sam povedal na razgovoru je tam opravljal različna priložnostna dela (kot mehanik, električar, voznik tovornjaka in model), za svoje delo pa je bil tudi plačan. Ni zatrjeval, da bi v Alžiriji poskušal pridobiti socialne pravice, a mu država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, tega niso bili sposobni ali niso želeli nuditi. Obe stranki pravilno ugotavljata, da trenutne geopolitične razmere v svetu prinašajo mnogo negotovosti, a to ne velja le za Alžirijo, temveč za celotno Evropo. Splošno znano dejstvo je, da je ljudem (z višjo izobrazbo, od tiste, ki jo zatrjuje tožnik), tudi v Sloveniji težko najti stalno službo z dobrim zaslužkom. Sodišče se strinja z razlogovanjem toženke v odgovoru na tožbo, da morebitna zatrjevana ekonomska diskriminacija (tožnik naj bi kot voznik tovornjaka dvakrat na mesec zaslužil med 7 in 8 EUR na dan, drugi vozniki s poznanstvi pa 15 EUR dnevno) ne predstavlja tako hude kršitve človekovih pravic, da bi lahko pomenila preganjanje ali resno škodo. Toženka je zato pravilno ugotovila, da tožnikove osebne in ekonomske težave ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Alžirijo utrpel resno škodo.

15. Sodišče v celoti sprejema dokazno oceno toženke, da izpostavljeni razlogi predstavljajo zgolj osebne in ekonomske okoliščine in ne kršitve človekovih pravic. Poudariti velja, da se mednarodna zaščita ne nudi zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki jih prosilec (sam) dojema kot preganjanje, ampak morajo ta dejanja objektivno doseči stopnjo intenzivnosti, ki je določena v prvem odstavku 26. člena ZMZ². Česa takega pa tožnik ne trdi, temveč se sklicuje zgolj na dejstvo, da je njegova sestra bolna in na to, da je imel v Alžiriji slabe zaposlitvene možnosti.

16. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki bi jih užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa.³ Za to ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati ali zdraviti zaradi slabih ekonomskih ali zdravstvenih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba⁴. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je gospodarski sistem v izvorni državi zanj domnevno slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

17. Izpodbijani akt toženke temelji tudi na dodatni nosilni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav⁵ uvrstila na ta seznam. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljena.

18. Kot neutemeljen se izkaže tudi tožbeni očitek, da bi toženka v zvezi z vprašanjem varne izvorne države morala pridobiti dodatno dokumentacijo. Tožnik namreč ni navedel nobene take okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Zato je neutemeljeno tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.⁶

19. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
    -------------------------------
    ¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017.
    ² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (12. točka obrazložitve).
    ³ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017.
    ⁴ Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 in I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017.
    ⁵ Ur. l. RS, št. 47/22.
    ⁶ Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 in I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014.