VSMB Sklep VII Kp 40226/2025

1. Pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A. A. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v prvi alineji I. točke izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

2. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 40226/2025 z dne 14. 4. 2026 zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 3. 6. 2025, dopolnjen 9. 12. 2025 in 3. 2. 2026, ki ga je vložil po pooblaščenki, zoper obdolženo B. B. zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po četrtem odstavku 139. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede očitka iz prve alineje obtožnega predloga je presodilo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja,¹ glede očitka iz druge alineje obtožnega predloga pa, da niso izpolnjeni pogoji za prevzem pregona, ker za ta historični dogodek ni bila vložna kazenska ovadba pri državnem tožilstvu.² Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obtožnemu predlogu oškodovanca kot tožilca v celoti ugodi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri materialnem preizkusu obtožnega predloga uporabilo pretirano formalističen standard presoje konkretizacije opisa kaznivega dejanja in s tem preseglo meje preizkusa po prvem odstavku 437. člena ZKP. Meni, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po četko je zmotno zahtevalo dodatno konkretizacijo okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da opis dejanja v prvi alineji obtožnega predloga ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 139. člena KZ-1, ker izvršitveno ravnanje ni zadosti konkretizirano. Obenem je ugotovilo, da glede očitka iz druge alineje obtožnega predloga niso izpolnjeni pogoji za pregon oškodovanca kot tožilca, saj za ta historični dogodek ni bila vložena kazenska ovadba pri državnem tožilstvu.

6. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na prvo alinejo I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Pritrditi ji je, da je sodišče prve stopnje pri materialnem preizkusu obtožnega predloga uporabilo prestrog standard presoje konkretizacije opisa kaznivega dejanja in s tem preseglo namen preizkusa obtožnega akta po prvem odstavku 437. člena ZKP. Nasprotno pa pritožba ne vsebuje konkretnih razlogov, s katerimi bi izpodbijala odločitev iz druge alineje I. točke izreka sklepa.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije. Bistvo materialnega preizkusa obtožnega predloga po prvem odstavku 437. člena ZKP je presoja, ali opis dejanja vsebuje konkretna dejstva in okoliščine, ki omogočajo pravno vrednotenje očitanega ravnanja ter obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.

8. Iz opisa kaznivega dejanja jasno izhaja očitek, da je obdolženka sodno pošiljko osebno prevzela, čeprav ni bila njena naslovnica, jo zadržala pri sebi in je ni izročila naslovniku, zaradi česar se ta z njeno vsebino ni mogel pravočasno seznaniti. Takšen opis izvršitvenega ravnanja omogoča pravno presojo očitanega dejanja in učinkovito obrambo.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču izpodbijanega sklepa, da bi moral opis dejanja vsebovati še natančno navedbo trenutka, ko se je naslovnik seznanil z vsebino pošiljke. Ali in kdaj je do seznanitve dejansko prišlo, je dejansko vprašanje, ki bo predmet dokaznega postopka, ne pa pogoj za sklepčnost opisa kaznivega dejanja.

10. Tudi zahteva po dodatni konkretizaciji neupravičenosti obdržanja pošiljke ni utemeljena. Iz opisa namreč jasno izhaja, da obdolženka ni bila naslovnica sodnega pisanja, da zanj ni imela pravne podlage in da ga kljub temu ni izročila naslovniku, temveč ga je zadržala pri sebi. Iz takšnega opisa neupravičenost ravnanja izhaja že po naravi stvari.

11. Sodišče prve stopnje je z zahtevo po nadaljnji konkretizaciji posameznih okoliščin dejansko zahtevalo že presojo vprašanj, ki sodijo v dokazni postopek. S tem je preseglo okvir materialnega preizkusa obtožnega predloga in presojo sklepčnosti opisa pomešalo z dokazno oceno.

12. Ker opis kaznivega dejanja vsebuje dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo obstoja vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 139. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje z drugačno presojo zmotno uporabilo prvi odstavek 437. člena ZKP. Zato je bilo treba pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca v tem delu ugoditi, sklep sodišča prve stopnje v prvi alineji I. točke izreka razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

13. Pritožba sicer izpodbija sklep v celoti, vendar razlogov zoper odločitev iz druge alineje I. točke izreka ne navaja. Sodišče druge stopnje je zato ta del sklepa preizkusilo v okviru petega odstavka 402. člena ZKP in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v 12. do 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

-------------------------------
¹ Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP.
² Odločitev temelji na tretjem odstavku 19. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 147. člena ZKP.