VDSS Sodba Pdp 128/2026

• Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med tožnikom in drugo toženko za čas od 7. 4. 2025 dalje, razen za čas od 22. 9. 2025 do 16. 10. 2025, obstaja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas, za osnovno plačo delovnega mesta VTV in dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi (I. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da ga je dolžna pozvati na delo, ter mu od 7. 4. 2025 do 21. 9. 2025 priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati mesečne plače v bruto znesku 2.500,00 EUR, po odvodu dajatev izplačati neto zneske, znižane za prejeta neto nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ter mu obračunati regres in trinajsto plačo, s pripadajočimi obrestmi (II. in III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje druga toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da sodišče ni navedlo pravno relevantnih dejstev glede izpodbijanega dela odločitve. Nasprotuje uporabi preteklih stališč Vrhovnega sodišča v zvezi s tristranskim razmerjem družb IPS, njihovih delavcev in druge toženke ter zavrača presojo o zlorabi poslovnega modela in prikritih delovnih razmerjih delavcev IPS pri njej. Sodba je nejasna, nerazumljiva, arbitrarna, v nasprotju sama s seboj in nedopustno posega v drugotoženkine ustavne pravice (22., 25. in 74. člen URS). Za čas, ko so obstajale in se izvrševale pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in družbo IPS, je že pravnomočno zavrnjen zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki. Sodišče je napačno, brez obrazložitve in pravne podlage ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki od 7. 4. 2025 dalje. Elementi delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki ne obstajajo. Dejstvo, da družba IPS ni bila registrirana kot agencija, ne more biti podlaga za priznanje dejanskega delovnega razmerja (prim. VIII SM 2/2021, C-216/15, C-681/18). Če bi se navedeno razmerje obravnavalo kot posredovanje delavcev, bi bila odgovornost druge toženke za eventualno tožnikovo prikrajšanje po šestem odstavku 62. člena ZDR-1 subsidiarna in bistveno milejša; za strožjo sankcijo ni utemeljenih razlogov in pomeni poseg v 74. člen URS. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložena ugotovitev, da je bilo delo tožnika pri drugi toženki trajno in nepretrgano. Pritožba se sklicuje na zadevo C-232/20 in vztraja, da tudi če bi bilo delovno razmerje tožnika pri drugi toženki trajno, to ni podlaga za vzpostavitev dejanskega delovnega razmerja. Izpostavlja istovrsten spor XX Pd 4/2025, v katerem je sodišče prve stopnje ob podobnem dejanskem stanju zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da ne gre za trajen položaj delavca pri drugi toženki. V obravnavanem sporu je sodišče ugotovitev o trajnem položaju oprlo le na trajanje dela tožnika pri drugi toženki in na splošne ugotovitve o naravi dejavnosti. Ni presojalo dejanskih okoliščin, ki bi eventualno lahko utemeljevale zlorabo nezakonitega poslovnega modela in v zvezi s tem ni napravilo dokazne ocene, ki bi bila skladna z 8. členom ZPP. Sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena. Prva toženka je bila registrirana agencija za posredovanje delovne sile, sodišče pa le na splošno piše o zlorabi, avtomatični nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obveznosti vzpostavitve delovnega razmerja. Glede presoje instituta iz 118. člena ZDR-1 pritožba navaja, da judikat VIII Ips 5/2022, na katerega se je sklicevalo sodišče, v tem sporu ni uporabljiv. Odločitvi nasprotuje tudi po višini. Navaja, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov. Tožbeni zahtevek je zato po višini nesubstanciran, poleg tega pa bi ga tožnik moral postaviti za vsak mesec posebej. Upravičen bi bil lahko kvečjemu do osnovne bruto plače konkretnega delovnega mesta in dodatka za RDV. Plače se pri drugi toženki razlikujejo glede na napredovanja delavcev. Tožnik ni dokazal, da bi se štel za povprečnega delavca, če bi bil dejansko pri drugi toženki v delovnem razmerju. Navesti bi moral vse elemente odškodninske odgovornosti. Sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust in trinajsto plačo, ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani del sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožnik od 10. 5. 2016 dalje neprekinjeno delal pri drugi toženki. Sprva je opravljal delo pri drugi toženki v okviru njenega sodelovanja s četrto in tretjo toženko po t. i. modelu izvajalcev pristaniških storitev - IPS (do 30. 11. 2017 je opravljal delo luško transportnega delavca - LTD, od 1. 12. 2017 do 17. 12. 2019 pa delo voznika tovornih vozil - VTV). Nato je opravljal delo VTV pri drugi toženki v okviru njenega sodelovanja s tretjo in prvo toženko kot agencijama za posredovanje delovne sile (pri tretji toženki je bil zaposlen do 30. 11. 2022, pri prvi toženki pa do 6. 4. 2025, ko mu je delovno razmerje pri njej prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta poslovni model IPS in agencijsko delo predstavljala zlorabo institutov delovnega prava (59. do 63. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Zakona o urejanju trga dela - ZUTD in Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela - Direktiva). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi in jih ne ponavlja.

5. Neutemeljena je na več mestih pritožbe uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjsko sodbo je mogoče preizkusiti, saj o vseh odločilnih dejstvih vsebuje jasne razloge, med katerimi ni nasprotij, niti niso ti razlogi v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje se je izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh ključnih trditev in dokazov druge toženke, ki neobrazloženost izpodbijanega dela sodbe dejansko zatrjuje zlasti zaradi nestrinjanja z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča o zlorabi poslovnega modela IPS.¹ Napačna je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je ugotovitev o tožnikovem trajnem položaju pri drugi toženki oprta zgolj na golo ugotovitev o trajanju tožnikovega dela zanjo, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo o zlorabi instituta agencijskega dela navedlo obsežne razloge.² Ustrezno je tudi obrazložilo, da je tožniku lahko priznalo delovno razmerje pri drugi toženki le za čas brezposelnosti, t. j. od 7. 4. 2025 do 21. 9. 2025, saj mu kljub ugotovljeni zlorabi in dejanskemu opravljanju dela za drugo toženko pred tem obdobjem (in po njem, ko se je zaradi zmanjševanja škode zaposlil pri drugem delodajalcu) hkratnega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih ni moglo priznati; sklicevalo se je tudi na ustaljeno sodno prakso v zvezi s tem. Nadalje iz prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da je sodišče tožniku pri drugi toženki priznalo obstoj pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu VTV, saj je pri njej od 1. 12. 2017 opravljal delo na tem delovnem mestu (predhodno pa je opravljal delo LTD). Iz prvostopenjske sodbe prav tako jasno izhaja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prva toženka podala tožniku, v razmerju med tožnikom in drugo toženko ne more učinkovati, iz česar je sodišče prve stopnje izpeljalo pravilno pravno posledico, da delovno razmerje med tožnikom in drugo toženko ni prenehalo zakonito in je zato tej naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo. Glede na obrazloženo torej niso utemeljene pritožbene trditve, da je sodba nejasna, nerazumljiva in v nasprotju sama s sabo; z njo drugi toženki tudi nista kršeni ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS (URS).

6. Pritožba očitek o arbitrarnosti prvostopenjske sodbe povezuje z (neutemeljenimi) navedbami o njeni neobrazloženosti, pa tudi z nestrinjanjem z materialnopravnim stališčem glede posledic zlorabe poslovnega modela IPS in agencijskega dela, ki naj bi nesorazmerno posegle v drugotoženkino ustavno pravico iz 74. člena URS. Sodba sodišča je arbitrarna le, če je že na prvi pogled iz nje razbrati, da je odločitev v očitnem nasprotju z zakonom, brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov, obravnavana prvostopenjska sodba pa ni takšna. Druga toženka ji dejansko očita arbitrarnost zaradi nestrinjanja z odločitvijo, ki temelji na ustaljeni sodni praksi, katere druga toženka ne sprejema. V pritožbi zmotno vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odstopilo od stališč v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, v katerem se je Vrhovno sodišče ukvarjalo le z vprašanjem, ali gre pri načinu poslovnega modela druge toženke in njenih IPS pogodbenikov za protipravno posredovanje delavcev s strani formalnih (IPS) delodajalcev drugi toženki kot uporabniku, ali za opravljanje storitev po podjemni pogodbi; to je bilo v nadaljnjih sodnih odločitvah³ preseženo v smislu, da zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela druga toženka odgovarja oškodovanim delavcem kot dejanska delodajalka.

7. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske dokazne ocene, saj ji ni mogoče očitati neupoštevanja procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Prvostopenjske dejanske ugotovitve so utemeljene v izvedenih dokazih in strnjene v prepričljivo dokazno oceno (vključujoč zaključek, da je tožnik ves čas osebno delal v organiziranem delovnem procesu druge toženke, po njenih navodilih in pod njenim nadzorom, ter da sta bila IPS model in agencijsko delo zlorabljena).

8. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je druga toženka zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot dejanska delodajalka, ter se zavzema za milejšo, zgolj subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 se delavec in delodajalec za zagotavljanje dela v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da bo delavec začasno delal pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku. Ta določba je usklajena z Direktivo, ki v prvem odstavku 1. člena kot temeljno značilnost tega instituta določa začasno delo pod nadzorom in v skladu z navodili podjetja uporabnika. Pomen izraza "začasno" torej ni, da bi se prek tovrstnih agencij delavce lahko napotilo na delo le na takšna delovna mesta uporabnika, ki ne bi bila "stalna" (ali ki bi npr. morala biti zasedena zaradi nadomeščanja odsotnega delavca ipd.). Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na judikat C-232/20, v katerem je Sodišče EU obrazložilo, da izraz "začasno" ne označuje delovnega mesta, ki ga je treba zasesti pri uporabniku, temveč označuje način napotitve delavca v to podjetje. V tej luči je pravilno presojalo tožnikove navedbe v obravnavanem sporu. Takšno presojo je nenazadnje opravilo tudi pritožbeno sodišče v zadevah, ki se nanašata na isto drugo toženko ter prvo toženko, kot nastopata v tem sporu, in ki sta glede dejanskega stanja in relevantnega materialnega prava v bistvenem podobni obravnavani zadevi (Pdp 401/2025 in Pdp 413/2025, v katerih so sprejeta pravna stališča o zlorabi agencijskega dela, ki so uporabljiva tudi v tem sporu). Sklicevanje pritožbe na prvostopenjsko sodbo v zadevi Pdp 413/2025 (XX Pd 4/2025) ni bistveno, saj je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe delavca zaradi presoje o zlorabi agencijskega dela prvostopenjsko zavrnilno odločitev delno spremenilo.

9. Pri presoji načina napotitve delavca k uporabniku je treba izhajati iz prvega odstavka 1. člena v povezavi z opredelitvijo pojmov v 3. členu Direktive (agencija za zagotavljanje začasnega dela; delavec, zaposlen pri tej agenciji; podjetje uporabnik; napotitev), iz katerih je razvidno, da mora napotitev ostati po naravi začasna (prim. tudi C-681/18 sodišča EU idr.). Ali z drugimi besedami: delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 sodišča EU ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za veljavno ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je denimo, da napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.

10. Kot izhaja iz prvostopenjskih razlogov, sta tretja in prva toženka (kot agenciji) ves čas trajanja delovnega razmerja s tožnikom tega napotovali na delo VTV k drugi toženki kot uporabnici, čemur ta ne oporeka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas⁴ ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku.⁵ Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, tretjo oziroma prvo toženko in drugo toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s tretjo in prvo toženko opravljal delo VTV le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju z agencijami (vključujoč tretjo in prvo toženko) uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika). Druga toženka ne nasprotuje niti ugotovitvi, da je tožnik že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za agencijskega delavca opravljal od 10. 5. 2016 za drugo toženko delo VTV (sprva krajši čas LTD) v okviru napotitve v modelu IPS, in sicer pri četrti toženki ter nato deloma pri tretji toženki.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih ter na podlagi Okvirnih sporazumov za napotitev delavcev k uporabniku, ki jih je druga toženka sklenila s tretjo in prvo toženko, ugotovilo, da je druga toženka na kontejnerskem terminalu izvajala pretovor do leta 2019 s pomočjo podjetij IPS, od tedaj dalje pa s pomočjo agencijskih delavcev, pri čemer je bila prva toženka od leta 2022 dalje edini ponudnik (vsaj) 149 delavcev VTV. Druga toženka je vodila prisotnost na delu za vsakega napotenega delavca, ta je bila osnova za obračun plače v skladu z njeno podjetniško kolektivno pogodbo, prav tako je beležila izrabo začasne odsotnosti napotenega delavca, okvirni sporazum pa vsebuje tudi obvezne sestavine specifikacije zbirnega računa z vsemi podatki za vsakega napotenega delavca. Tudi tem ugotovitvam druga toženka konkretizirano ne nasprotuje. S takšno uporabo agencijskega dela (ter upoštevaje tudi vse preostale okoliščine ugotovljene zlorabe) se je zaobšlo njegovo temeljno predpostavko, tj. da mora biti delo, ki ga opravlja agencijska delovna sila, le začasne narave, in ne sme postati stalen položaj teh delavcev.

12. Nedovoljen je učinek, ki si ga je druga toženka zagotovila preko opisanega sodelovanja z agencijami⁶, tj. zagotovitev večine potrebne delovne sile, ki jo je potrebovala za opravljanje dela VTV nepretrgoma in v daljšem obdobju. S sklepanjem omenjenih Okvirnih sporazumov je zagotovila, da so ji agencije kontinuirano, dolgotrajno in z množično agencijsko delovno silo zapolnjevale eno in isto delovno mesto (VTV). S takšnim napotovanjem in na drugi strani uporabo agencijske delovne sile so druga, tretja in prva toženka trčile ob zahtevo Direktive o dopustnosti zgolj začasnega agencijskega dela delavcev. Zaključek o zakonitosti sodelovanja uporabnika z agencijo bi zato v tem sporu pomenil zaobid pravil Direktive in ZDR-1.

13. Tožnik je bil k drugi toženki napotovan ves čas trajanja obdobja njenega sodelovanja s tretjo toženko kot agencijo ter ves čas trajanja njenega sodelovanja s prvo toženko, in je bil s tem eden v verigi agencijskih delavcev, katerih delo je tvorilo opisano zlorabo instituta agencijskega dela. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da trajanje opravljanja istega dela VTV z istim agencijskim delavcem - tožnikom pri drugi toženki od 18. 12. 2019 dalje do prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko, pomeni njegov trajni položaj. To trajnost dodatno utrjuje tožnikovo predhodno večletno opravljanje istovrstnega dela za drugo toženko v sistemu IPS.

14. Drugotoženkinega angažiranja agencijskih delavcev za opravljanje dela VTV ni mogoče utemeljiti niti z vidika namena Direktive, ki je v uskladitvi cilja prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, s ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev (prim. C-681/18). V povezavi s tem je treba pri presoji stalnosti oziroma začasnosti dela upoštevati tudi posebnosti sektorja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga toženka upravlja z A. tovornim pristaniščem in ima glede tega edina v državi koncesijo za opravljanje logistično zahtevnih pristaniških dejavnosti (prekladanje in s tem povezan notranji transport, skladiščenje ...), vodenje, razvoj in vzdrževanje pristaniške infrastrukture; obratuje 24 ur dnevno; obseg pretovorjenih kontejnerjev je iz leta v leto rasel, kar je pomenilo angažiranje večjega števila VTV; potrebno število VTV za pretovarjanje je treba načrtovati glede na usklajene prihode in odhode tovornih ladij in vlakovnih kompozicij ... Po presoji pritožbenega sodišča z okoliščinami, ki v splošnem opredeljujejo (stalno) naravo drugotoženkine dejavnosti, kot npr. logistično zahtevna dejavnost, koncesija, usklajevanje delovnega procesa VTV s prihodi in odhodi ladij ipd., ni mogoče uspešno utemeljevati začasne narave večletnih napotitev agencijskih VTV k drugi toženki. V zvezi z nadaljnjo okoliščino, tj. naraščanjem obsega pretovora, se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na izpoved B.B. (vodja kontejnerskega terminala), da povečanju prometa sledi večja potreba po operativnem obvladovanju poslov, ugotovilo pa je tudi, da po 1. 1. 2025 druga toženka na delovnem mestu VTV nima več agencijskih delavcev. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi z naraščanjem pretovora (oziroma nihanjem pretovora, ki ga zatrjuje druga toženka) ob upoštevanju vseh zgoraj ugotovljenih okoliščin, v katerih je potekalo tretjetoženkino in prvotoženkino napotovanje ter drugotoženkina uporaba agencijske delovne sile, ni mogoče utemeljiti zgolj začasne potrebe po agencijskem delu VTV. Nihanje v pretovoru oziroma negotovost poslovanja je poslovni riziko vsakega delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (zunaj razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo. Enako velja za ostale tovrstne pritožbene trditve druge toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je bilo s tretjetoženkinim in prvotoženkinim napotovanjem ter drugotoženkino uporabo agencijske delovne sile (vključujoč tožnika) poseženo v ravnotežje, ki ga zasleduje Direktiva med ciljem prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, in ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev, in sicer tako, da je bila spodkopana varnost delavcev.

15. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je v letu 2024 druga toženka začela v povečanem številu sama zaposlovati delavce VTV, tožnik se je na razpise tudi prijavil, a ni bil izbran. Prva toženka mu je 29. 11. 2024 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je 11. 11. 2024 sklenila z drugo toženko kot edinim svojim naročnikom sporazum o prenehanju veljavnosti Okvirnega sporazuma za napotitev delavcev uporabniku. Tožniku in ostalim delavcem, ki so še ostali pri prvi toženki, ta zato ni več mogla zagotavljati dela (od 1. 1. 2025 je v celoti ostala brez naročil in potrebe po delovni sili). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se napotitev lahko nanaša le na začasno delo agencijskega delavca pri posameznem uporabniku, zato poslovni razlog ne more biti zakonito utemeljen le z dejstvom, da je prenehala možnost napotovanja delavca k točno določenemu uporabniku (k drugi toženki).⁷ Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da je prva toženka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, a je pravilno štelo, da to ne vpliva na razmerje med tožnikom in drugo toženko in posledično na odločitev o njegovih pravicah v tem sporu. Ključno je namreč, da se je zaradi zlorabe agencijskega (in s tem tudi tožnikovega dela) štela za tožnikovo dejansko delodajalko druga toženka. Pritožbeno sodišče še pripominja, da sosledje dogodkov zgolj dodatno potrjuje zlorabo agencijskega dela na škodo tožnika, saj je podaja odpovedi iz poslovnega razloga sledila neposredno odločitvi druge in prve toženke o prenehanju njunega poslovnega sodelovanja. Zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja s tožnikom druga toženka ni zatrjevala.

16. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je iz celokupa zgoraj obrazloženih ugotovitev razvidna zloraba instituta agencijskega dela. Tristransko razmerje med strankami kljub njegovi drugačni formalni opredelitvi in dejstvu, da sta tretja in prva toženka izpolnjevali predpisane pogoje za posredovanje delovne sile, objektivno gledano ni imelo značilnosti začasne napotitve tožnika kot agencijskega delavca na delo k drugi toženki. Takšna zloraba predstavlja tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS).

17. V petem odstavku 5. člena Direktive je državam članicam naložena jasna, natančna in brezpogojna obveznost, da z nacionalno zakonodajo in/ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje zlorab, katerih namen je obiti določbe Direktive. Podobno tudi uvodna izjava 21 Direktive določa, da bi države članice morale predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitev obveznosti iz Direktive. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju uporabniku (prim. C‑681/18).⁸ To je namen, ki ga je z uporabo opisanega modela agencijskih delavcev, ki so opravljali delo VTV, druga toženka ob sodelovanju z agencijami (vključujoč tretjo in prvo toženko) na škodo agencijskih delavcev zaobšla. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je takšna sankcija prestroga in da posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena URS. Ta ustavna pravica namreč ne varuje ravnanja gospodarskih subjektov, ki predstavlja zlorabo in nedopustno posega v pravice drugih, zlasti delavcev kot šibkejše stranke. Stvarno upravičen in legitimen je cilj varovanja ustavne pravice delavca do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena URS ter pravic, ki izhajajo iz Direktive. V okoliščinah primera milejši cilj, za katerega se zavzema druga toženka (subsidiarna odgovornost uporabnika), ne bi dosegel zadostne ravni varstva pravic tožnika kot dolgoletnega dejanskega delavca druge toženke po tem, ko sta prva in druga toženka prenehali sodelovati v okviru navideznega agencijskega dela. To je mogoče zagotoviti le tako, da se druga toženka šteje za tožnikovo delodajalko že od vsega začetka njegovega dejanskega dela zanjo ter posledično odgovarja v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja kot delodajalka z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri njej. Gre za primerno sankcijo, ki v legitimne vidike svobodne gospodarske pobude druge toženke ne posega nesorazmerno.

18. Sodišče prve stopnje je na okoliščine ugotovljene zlorabe navezalo tudi presojo, da je v obravnavanem primeru dejansko prišlo do prenosa dela dejavnosti in posledično do spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1, zaradi česar bi tožnik dejansko moral biti prevzet k drugi toženki. Druga toženka tej presoji v pritožbi ne oporeka, zato tudi iz tega razloga ne more biti uspešna s pritožbo.

19. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu druge toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1). Pritožba pravilno navaja, da judikat VIII Ips 5/2022, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, v tem sporu ni uporabljiv. Ključno dejstvo, zaradi katerega v citiranem judikatu pogoji za odločanje o sodni razvezi niso bili izpolnjeni, je bilo v tem, da delavcu pri drugi toženki (dejanski delodajalki)⁹ delovno razmerje s sodbo sodišča sploh še ni bilo vzpostavljeno in je v trenutku odločanja sodišča prve stopnje še vedno imel vzpostavljeno delovno razmerje s prvo toženko (formalno delodajalko). Obravnavani spor je drugačen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med tožnikom in drugo toženko obstaja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, z izjemo obdobja, ko se je tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjševanja škode zaposlil pri drugem delodajalcu. Kljub navedenemu pa je pritožbeno zavzemanje za sodno razvezo neuspešno. Subjektivni razlog, s katerim je druga toženka utemeljevala ta predlog, se je nanašal na to, da ji je tožnik neutemeljeno očital zlorabo institutov delovnega prava, vendar obstoj prav takšne zlorabe prvostopenjski razlogi potrjujejo. Kot objektivni razlog pa je druga toženka navedla zgolj, da potreba po delu tožnika ne obstaja, pri čemer ni podala nobenega dokaznega predloga za to trditev, niti ni prerekala nadaljnje tožnikove trditve, da druga toženka delavce na delovnem mestu VTV še vedno potrebuje. Takšnemu, zgolj posplošenemu uveljavljanju predloga za sodno razvezo, zato v nobenem primeru ni mogoče ugoditi.

20. Neutemeljene so tudi vse navedbe, s katerimi pritožba izpodbija odločitev o višini tožbenega zahtevka.

21. S sklicevanjem na judikate pritožbenega sodišča (Pdp 190/2022, Pdp 194/2022, Pdp 197/2022, Pdp 808/2022, Pdp 809/2022, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022) pritožba navaja, da povprečna bruto plača ni primerno izhodišče odločitve; meni, da bi bil tožnik lahko upravičen kvečjemu do osnovne bruto plače konkretnega delovnega mesta in dodatka za RDV (rast dodane vrednosti). Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno, saj se je v nadaljevanju izoblikovala sodna praksa, ki je izračun plač v podobnih sporih (v katerih je bila druga toženka opredeljena za dejansko delodajalko) oprla na povprečno plačo (primerljivih) delavcev (gl. Pdp 158/2023, Pdp 263/2024 idr.).

22. V posledici ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje pri drugi toženki prenehalo nezakonito, mu je sodišče prve stopnje za obdobje brezposelnosti (7. 4. 2025 do 21. 9. 2025) priznalo delovno razmerje pri drugi toženki in mu prisodilo povprečno mesečno bruto plačo v višini 2.500,00 EUR, znižano za prejeto denarno nadomestilo za brezposelnost. Napačna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek ni postavljen za vsak mesec posebej, saj iz formulacije izreka jasno izhaja, da navedeni znesek pomeni vsakomesečno bruto plačo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da bi tožnik moral navesti vse elemente odškodninske odgovornosti. V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost druge toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS (in v tem sporu tudi agencijskega dela) ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija, tj. plača, znižana za prejeto nadomestilo za brezposelnost.

23. Pritožba napačno navaja, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov, zaradi česar naj bi bil tožbeni zahtevek po višini nesubstanciran. Tožnik se je v trditvah skliceval na povprečno plačo delavca na delovnem mestu VTV, katero je po višini opredelil, opisal je pogoje dela (izmensko delo, čakanje na klic na delo, podaljševanje delovnega časa oziroma nadurno delo ...) in zahteval, naj druga toženka za vtoževano obdobje predloži mesečne podatke o povprečni plači VTV, njegov evidenčni karton (iz katerega bo razvidno točno število opravljenih delovnih ur po dnevih, tednih, mesecih) in podjetniško kolektivno pogodbo (iz katere izhajajo vsi pripadajoči dodatki in tarifna priloga), nato pa naj ob upoštevanju vseh teh postavk in pravnih podlag za tožnika izdela obračun pripadajoče plače (podredno je za ta izračun predlagal postavitev sodnega izvedenca). Tožnik je torej podal ključne trditve in dokazne predloge za odločitev o tožbenem zahtevku po višini, zato pritožba neutemeljeno očita kršitev 7. in 212. člena ZPP. Druga toženka je v prvostopenjskem postopku resda navajala, da tožniku plača v zahtevani višini ne pripada, vendar pa ni konkretizirala drugačnega končnega zneska mesečne plače, do katere bi bil ob upoštevanju opravljenega dela in vseh relevantnih pravnih podlag upravičen po njenem mnenju. Predložila ni niti evidenc delovnega časa, s katerimi je tožnik želel dokazati točno število opravljenih ur (zatrjevala je, da z njimi za čas pred 18. 12. 2019 ne razpolaga, vendar jih niti za čas po tem datumu ni predložila). Nadalje je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da se plače pri drugi toženki razlikujejo glede na napredovanja delavcev. Tožnik je namreč predlagal, naj druga toženka predloži podatek o napredovanjih delavcev VTV v plačne razrede, pa tega ni storila.

24. Višini prisojene glavnice pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni dokazal, da bi se štel za povprečnega delavca, če bi bil dejansko pri njej v delovnem razmerju. Druga toženka ni navedla nobenih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da tožnik ni niti "povprečni" delavec. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni navedel podatkov o konkretnem delu, ki ga je opravljal, saj je trdil in dokazal, da je opravljal delo VTV (pred tem pa LTD).

25. Pritožba zmotno navaja, da pri obračunu nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne more biti upoštevana povprečna plača, ki vsebuje tudi plačilo za nadure, nočno delo, sobotno in nedeljsko delo. Delavcu je v tem primeru treba zagotoviti položaj, v kakršnem bi bil, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Popolno odškodovanje zato vključuje tudi omenjene postavke plače.

26. Zmotna je pritožbena navedba, da prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust in trinajste plače, ni mogoče preizkusiti. Tožnik je v trditve o pravicah, ki jih iz naslova uveljavljanega delovnega razmerja pri drugi toženki zahteva od nje, vključil tudi regres za letni dopust in trinajsto plačo. Druga toženka ni oporekala, da ti pravici njenim delavcem ne pripadata (regres za letni dopust je nenazadnje zakonska pravica). Sodišče prve stopnje je zato v okviru pravic iz delovnega razmerja, ki ga je priznalo tožniku pri drugi toženki za obdobje ugotovljene brezposelnosti, v III. točki izreka utemeljeno priznalo tudi regres in trinajsto plačo.

27. Pritožba le posplošeno očita, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o plačilu razlik v plačah in drugih denarnih zahtevkov poseglo v ustavni pravici druge toženke iz 22. in 25. člena URS. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne ugotavlja okoliščin, ki bi ta očitek utemeljevale.

28. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 13/2022 idr.
² O natančni kronologiji sodelovanja med drugo toženko, agencijama za posredovanje dela ter tožnikom, o načinu opravljanja dela delavcev VTV pri drugi toženki, o razlogu, ki je vodil v prenehanje sodelovanja druge toženke s prvo toženko in posledično v podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku itd.
³ Prim. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.
⁴ Po neprerekanih trditvah prve toženke (tožnikova zadnja formalna delodajalka) je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto VTV, tožnik pa se je zavezal opravljati to delo pri drugi toženki.
⁵ Prim. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem / [avtorji Sara Bagari ... et. al.], 3. posodobljena in dopolnjena izd., 1. natis, Ljubljana, Lexpera, GV Založba, 2024, str. 408.
⁶ Druga toženka je navedla, da je v letu 2020 sklenila Okvirne sporazume s štirimi različnimi agencijami (med njimi sta bili tudi tretja in prva toženka), od leta 2022 dalje pa je imela tak sporazum sklenjen s prvo toženko.
⁷ Prim. citirani Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, str. 408.
⁸ Podobno navaja Darja Senčur-Peček v članku Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava (PID, št. 6-7, 2015), in sicer, da se eden od ciljev Direktive nanaša na agencijsko delo kot na stopnico k redni zaposlitvi pri uporabniku. Ta cilj je dosežen, če se v primeru trajnejše potrebe na strani uporabnika delavec po izteku napotitve zaposli pri uporabniku.
⁹ Ista pravna oseba kot v tem sporu.