VDSS Sodba Pdp 125/2026

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2021 iz krivdnega razloga z dne 5. 3. 2024 razveljavi. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 20. 3. 2024 in ji traja od navedenega dne dalje, v polnem delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz Pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2021. Toženki je naložilo, da tožnico v roku 8 delovnih dni pozove nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plača mesečna nadomestila plače v bruto znesku 1.253,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu dalje do plačila. Nadalje ji je naložilo, da tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti ter ji povrne odmerjene stroške postopka. Odločilo je še, da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji toženka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da odpoved ni bila utemeljena. Po njenem stališču je bilo dokazano, da je bila tožnica neupravičeno odsotna z dela, da delodajalca ni obvestila, da na delo ne bo prišla, in da je neupravičeno odklanjala opravljanje dela, čeprav je bilo delo prilagojeno njenim zdravstvenim omejitvam. Kot bistveno izpostavlja, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Po njenem mnenju se sodišče ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje iz socialnega spora, saj to v tem postopku ne more imeti dokazne vrednosti v smislu 219.a in 243. člena ZPP, poleg tega pa v socialnem sporu ni bilo presojano pravno odločilno vprašanje, to je, ali je bila tožnica sposobna za delo na dejansko prilagojenem delovnem mestu v pakirnici. V socialnem sporu se je presojala le njena zmožnost za delo na delovnem mestu pobiralke gob, medtem ko je tožnica po reorganizaciji dela opravljala izključno lažje, posebej prilagojeno delo v pakirnici, ob pomoči sodelavcev in brez obremenitev, ki bi presegale njene omejitve. Zato meni, da ji je bila z opustitvijo izvedbe tega dokaza odvzeta možnost obravnavanja, s čimer naj bi bila podana tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje poudarja, da je kot delodajalec ves čas upoštevala odločbe ZZZS in drugo zdravstveno dokumentacijo, tožnico napotila na pregled pri medicini dela ter prilagodila delovni proces njenim omejitvam. Pri tem se sklicuje na izpovedbe prič, ki so potrdile, da tožnica ni več delala v "gobarni", temveč le v pakirnici, in še tam na posebej prilagojen način. Po njenem mnenju je tožnica delo zavračala iz principa, ne zaradi dejanske nezmožnosti za delo. Vztraja, da tožnica razlogov za odsotnost z dela ni sporočila. Posebej izpodbija odločitev o zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je odločitev o reintegraciji nerazumna, neobrazložena in v nasprotju z izvedenimi dokazi, s čimer naj bi bila podana tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da gre za majhno družinsko podjetje, v katerem so se odnosi med tožnico, sodelavci in vodstvom povsem porušili, zaupanje pa je dokončno izgubljeno. Sklicuje se na izpovedbe direktorja in zaslišanih prič, iz katerih naj bi izhajalo, da si zaposleni tožničine vrnitve ne želijo, da je njena odsotnost in odklanjanje dela povzročalo nejevoljo med sodelavci ter da bi njena reintegracija negativno vplivala na delovno okolje. Po njenem mnenju sodišče teh izpovedb ni ustrezno ocenilo niti pojasnilo, zakaj jim ni sledilo. Meni, da je sodišče neutemeljeno izhajalo iz slabših zaposlitvenih možnosti tožnice, čeprav naj bi bilo na trgu dela dovolj prostih delovnih mest, tudi za nekvalificirane delavce. Poleg tega zatrjuje, da pri njej ustreznega delovnega mesta za tožnico ni več, da so vsa delovna mesta zasedena in da glede na naravo dela tožnica pri njej v nobenem primeru ne bi mogla nadaljevati dela. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj meni, da je bila odpoved zakonita in bi zato morala stroške postopka ter sodno takso nositi tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom oziroma sodnico. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje in nasprotuje pritožbenim navedbam. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 5. 2. 204, ker je ugotovilo, da toženka ni dokazala očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je izhajalo iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v relevantnem obdobju začasno nezmožna za delo, zaradi česar njene odsotnosti ni mogoče šteti za neupravičeno niti ji ni mogoče očitati zavajanja glede zdravstvenega stanja ali zavračanja dela. Ugotovilo je tudi, da tožnica ni opustila obvestilne dolžnosti, saj je bila toženka z razlogi njene odsotnosti seznanjena. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pa navaja kot sledi.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje jasne, popolne in med seboj skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana protispisnost. Pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, toženka pa ne konkretizira, v čem bi sodišče vsebino izvedenih dokazov napačno povzelo v razloge sodbe. Toženka v resnici pod videzom teh kršitev pretežno uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno in s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni obstoja navedenih procesnih kršitev.

7. Toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev pravice do izjave zaradi neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicine dela, ki bi ugotavljal, ali je bila tožnica v spornem obdobju sposobna opravljati pri toženki organizirano in prilagojeno delo v pakirnici. Pri tem v pritožbi obširno poudarja, da je tožnici delo v pakirnici povsem prilagodila, da so ji sodelavci pomagali in da je bila njena naloga zgolj tehtanje gob, zaradi česar naj bi bilo očitno, da bi tako delo lahko opravljala. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da je bilo o tožničini začasni nezmožnosti za delo v relevantnem obdobju že pravnomočno odločeno v socialnem sporu opr. št. V Ps 1080/2023. V navedenem postopku je bilo na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja sodnega izvedenca ugotovljeno, da je bila tožnica v obdobju od 1. 11. 2023 do 10. 4. 2024 zaradi bolezni začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času. Toženka je v tem postopku sodelovala kot stranska intervenientka, zato ji je bil zagotovljen vpliv na potek postopka in možnost sodelovanja pri razjasnjevanju odločilnih dejstev. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z novim izvedencem, ki bi ponovno presojal isto dejansko vprašanje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Pri tem ne gre za primer iz 219.a člena ZPP, saj se sodišče v tem postopku ni neposredno oprlo na izvedensko mnenje iz drugega postopka kot dokaz, temveč na pravnomočno sodno odločbo socialnega sodišča, iz katere izhaja ugotovitev o tožničini začasni nezmožnosti za delo v navedenem obdobju.

8. Bistveno pa je, da vprašanje, ki ga je toženka želela odpreti z novim izvedencem, ni bilo pravno odločilno. Toženka je namreč ves čas izhajala iz predpostavke, da je bila upravičena sama oblikovati "prilagojeno" delo in nato od tožnice zahtevati, da ga opravlja, pri čemer naj bi bilo v predmetnem sporu odločilno, ali je bilo tako delo dejansko primerno njenemu zdravstvenemu stanju in bi ga lahko opravljala. Takšno izhodišče je materialnopravno zmotno. Zakonska dolžnost delodajalca prilagoditi delovni proces oziroma delo zdravstvenim omejitvam delavca temelji na dokončni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) o ugotovitvi invalidnosti, s katero so zavarovancu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. V takem postopku se ugotovijo omejitve pri delu in se presodi, ali delovno mesto oziroma morebitno prilagojeno delo ustreza preostali delovni zmožnosti delavca. V obravnavani zadevi tožnica ni imela pravnomočne odločbe ZPIZ o invalidnosti, niti ji v za to predpisanem postopku niso bile določene omejitve pri delu. Mnenje izvajalca medicine dela je v takem primeru lahko podlaga za uveljavljanje začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni ali za uvedbo postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ne more pa nadomestiti odločanja v invalidskem postopku.¹

9. Presoja, ali je drugo, na novo organizirano oziroma domnevno prilagojeno delo ustrezno delavčevim zdravstvenim zmožnostim, ni v pristojnosti delodajalca. Za takšno strokovno oceno delodajalec nima ne potrebnega strokovnega znanja ne ustreznega institucionalnega pooblastila, saj je ta presoja pridržana pristojnim organom v okviru predpisanih postopkov. Iz tega razloga v predmetnem individualnem delovnem sporu tudi ni bilo pravno relevantno ugotavljati, ali je delo, ki ga je toženka po ugotovitvi izvajalca medicine dela, da tožnica ni sposobna za delo pod splošnimi pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, enostransko določila kot prilagojeno delo, dejansko ustrezalo njenim zdravstvenim zmožnostim. Predlagana vprašanja izvedencu niso bila usmerjena v razjasnitev pravno odločilnih dejstev, zato je sodišče prve stopnje ta dokaz utemeljeno zavrnilo tudi iz tega razloga. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če je toženka tožnici dejansko omogočala lažje delo, to ne pomeni, da je s tem pridobila pravico od nje zahtevati opravljanje drugega dela na podlagi lastne ocene njegove primernosti. Če je tožnica takšno odrejeno "prilagojeno" delo odklanjala, tega ni mogoče šteti za kršitev delovnih obveznosti že zato, ker primernost tega dela ni bila preverjena in potrjena v predpisanem postopku. Pritožbeno stališče, da bi bilo treba prav v tem sporu z izvedencem naknadno ugotavljati ustreznost takega dela, je zato neutemeljeno. Iz pojasnjenih razlogov so tako neutemeljeni tudi vsi pritožbeni poudarki, da so priče izpovedale o pomoči sodelavcev, višini mize, odsotnosti rotacij in drugih razbremenitvah. Te okoliščine za presojo zakonitosti odpovedi niso odločilne.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala očitanih kršitev, ki se nanašajo na tožničino neupravičeno odsotnost z dela, zavajanje glede zdravstvenega stanja ter opustitev obvestilne dolžnosti. Za presojo očitkov o neupravičeni odsotnosti z dela je bilo odločilno, da je bilo v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno dejansko zdravstveno stanje tožnice v relevantnem obdobju. Ker je bilo tam ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, njene odsotnosti ni mogoče šteti za neupravičeno, prav tako ji ni mogoče očitati, da je toženko zavajala glede zdravstvenega stanja ali neutemeljeno zavračala opravljanje dela. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnica teh kršitev ni storila.

11. Poleg tega pritožbeno sodišče izpostavlja še dodatni razlog, zaradi katerega navedeni odpovedni očitki ne morejo utemeljevati zakonitosti odpovedi. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je toženka iste očitane kršitve, ki se nanašajo na odsotnosti in obveščanje, uporabila že v pisnem opozorilu z dne 4. 1. 2024, nato pa jih je ponovno uporabila še kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa ni dopustno. Pisno opozorilo pred odpovedjo je preventivne narave; delodajalec z njim delavca seznani s kršitvijo in ga opozori na možnost odpovedi, če bo v prihodnje storil novo kršitev. Za zakonito redno odpoved iz krivdnega razloga se mora po opozorilu zgoditi nova, ponovna kršitev. Kršitev, ki je že bila predmet pisnega opozorila, ne more hkrati še sama predstavljati neposrednega razloga za kasnejšo odpoved. Že iz tega razloga se toženka na te očitke v odpovedi ni mogla uspešno opreti.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede obvestilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi SMS sporočil, elektronske pošte ter izpovedi tožnice in priče A.A. pravilno ugotovilo, da je tožnica o svojih zdravstvenih težavah in odsotnostih s toženko komunicirala, predvsem prek A.A., ki je bila pri toženki zaposlena. Pravilno je ugotovilo, da je bila toženka z razlogi tožničine odsotnosti seznanjena. Pritožbene navedbe, da od 6. 11. 2023 do 10. 11. 2023 oziroma od 20. 11. 2023 do 22. 11. 2023 ni bila obveščena o razlogih odsotnosti, so v nasprotju z izvedenimi dokazi, pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno, ne omajejo pa njene pravilnosti.

13. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Po prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca pogodbo sodno razveže, če ugotovi, da je odpoved nezakonita, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Gre za izjemo od pravila reintegracije, zato mora delodajalec obstoj takih okoliščin konkretno izkazati. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka takih okoliščin ni dokazala. Pritožbeno sodišče soglaša, da zatrjevano porušeno zaupanje ni bilo izkazano v takšni meri, da bi onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja.

14. Toženka v pritožbi v tem delu iztrga posamezne dele izpovedb iz celote in jim pripisuje pomen, ki ga te izpovedbe nimajo. Neutemeljene so zlasti pritožbene navedbe, da naj bi tožnica porušila zaupanje zato, ker naj bi jo posamezne priče videle opravljati vsakdanja življenjska opravila, kot je nošenje vrečk iz trgovine. Začasna zdravstvena nezmožnost za opravljanje konkretnega dela pri delodajalcu ne pomeni splošne nezmožnosti za vsakršno nujno ali običajno aktivnost v zasebnem življenju. Dejstvo, da je bila tožnica opažena pri vsakdanjih opravilih ne utemeljuje sklepa o takšnem porušenju zaupanja, ki bi onemogočalo reintegracijo. Toženka se neutemeljeno sklicuje tudi na majhnost podjetja in družinsko naravo kolektiva. To samo po sebi ni pravno relevanten kriterij za presojo, ali je reintegracija mogoča. Odločilno je, ali obstajajo resne, konkretne in objektivne okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Takih okoliščin toženka ni dokazala.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi izpovedbi zakonitega zastopnika B.B. in priče A.A. glede odnosov v kolektivu. Resda se do izpovedi priče C.C. in D.D. (tožničinih sodelavk) ni posebej opredeljevalo, vendar to na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo, saj je ključni in odločilni odnos med delavcem in delodajalcem, medtem ko je odnos med delavcem in sodelavci lahko relevanten, vendar le kot dopolnilna okoliščina in če ima konkreten in dokazljiv vpliv na možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Bistvo sodne razveze je namreč odgovor na vprašanje, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med pogodbenima strankama (torej delavcem in delodajalcem) še mogoče. Priča C.C. (tožničina sodelavka), ki jo izpostavlja pritožba, o porušenem zaupanju ni izpovedovala na način, kot ji to pripisuje pritožba oziroma se o vprašanju zaupanja sploh ni opredeljevala, temveč je zgolj pojasnila, da delo sedaj poteka hitreje, ker sodelavcem ni več treba opravljati dodatnih nalog. E.E. (vodja proizvodnje) je izpovedal, da so se zaradi prilagoditve dela sicer pojavljale določene organizacijske težave, vendar pa sodelavki D.D. in C.C., ki sta neposredno delali s tožnico, glede pomoči tožnici nista izražali pomislekov, prav tako ni izpovedoval o izgubi zaupanja. Priča D.D. je izpovedala, da je pomoč, ki so jo sodelavci nudili tožnici sicer nekoliko ovirala delovni proces, vendar so se s tem sprijaznili, tožnici so z veseljem pomagali, odnosi so bili v redu. Tako niti ne držijo pritožbene trditve, da so vsi zaslišani izpovedali, da so zadovoljni, da tožnice ni več in da si ne predstavljajo njene vrnitve. Morebitna potreba po določeni reorganizaciji delovnega procesa zaradi tožničine vrnitve na delo pa sama po sebi ne predstavlja takšne ovire, ki bi utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Organizacija delovnega procesa sodi v sfero delodajalčevega poslovanja, ki je dolžan delo ustrezno organizirati in ga, kadar za to obstajajo pravne podlage, tudi prilagoditi delavcu. Takšne prilagoditve zato ne pomenijo objektivne nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, temveč so del običajnega izvrševanja delodajalčevih obveznosti.

16. Glede odnosa med tožnico in delodajalcem pa iz izpovedi prič D.D. in A.A., enako pa tudi iz izpovedi direktorja B.B., izhaja predvsem to, da je bilo zaupanje omajano zato, ker je tožnica za varstvo svojih pravic angažirala odvetniško pomoč in sprožila sodni postopek. Tak razlog pa, kot je to pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, ne more utemeljevati sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj gre za zakonito uveljavljanje sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanja zaupanja utemeljeno upoštevalo tudi izpoved direktorja v delu, kjer je navedel, da so bili s tožnico pred nastopom bolniškega staleža zadovoljni, prav tako pa je priča A.A. pojasnila, da so se sodelavci s tožnico razumeli in da so čisto normalno sodelovali. Tudi sicer iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil prav zaradi uveljavljanja sodnega varstva med strankama odnos izrazito porušen, toženka pa v pritožbi niti ne pojasni, na katerih izvedenih dokazih temelji svoje nasprotne trditve, zato jih pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti.

17. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da za tožnico nima ustreznega delovnega mesta. Tožnica, ki nima v invalidskem postopku ugotovljenih omejitev pri delu, je bila zaposlena na delovnem mestu pobiralke šampinjonov, toženka pa ni dokazala, da tega dela ne potrebuje več. Sklicevanje na to, da so vsa delovna mesta zasedena, brez konkretne trditvene in dokazne podlage ne zadošča. Prav tako niso odločilne pavšalne pritožbene navedbe o tožničini zaposljivosti na trgu dela. Sodišče prve stopnje je pri presoji interesa za nadaljevanje delovnega razmerja pravilno upoštevalo tudi tožničine osebne okoliščine, zlasti nizko izobrazbo.

18. Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na konkretnih ugotovitvah tega spora in na pravilni uporabi 118. člena ZDR-1. Ker tožnici v tem postopku ni bilo mogoče očitati malomarnega ali drugače nedopustnega ravnanja, ker zgolj sprožitev spora oziroma uporaba odvetniške pomoči ne more pomeniti pravno relevantnega porušenja zaupanja in ker objektivna nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja ni bila izkazana, pogoji za sodno razvezo niso podani.

19. Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka in sodni taksi. Pritožba v tem delu ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost stroškovne odmere.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti njene v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer za odgovor na pritožbo (375 točk), materialne stroške (2 %) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 280,00 EUR.

-------------------------------
¹ Izvajalec medicine dela lahko v soglasju z osebnim zdravnikom zavarovanca predlaga začetek postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja (drugi odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2).