VSMB Sklep V Cp 199/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženki) stroške pravdnega postopka v višini 3.359,72 EUR (I. točka izreka), stranski intervenientki, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.447,30 EUR (II. točka izreka), oboje v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica v pravočasni pritožbi izpodbija sklep v celoti. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določb prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je pri vrednotenju procesnega uspeha strank uporabilo izključno matematično metodo, upoštevajoč zgolj količnik med vtoževanim in prisojenim zneskom, zaradi česar je napačno ugotovilo uspeh strank v postopku. Izpostavlja, da je bil v postopku v celoti sporen temelj tožbenega zahtevka, zaradi česar je bil pretežni del dokaznega postopka usmerjen prav v dokazovanje podlage odgovornosti toženke. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank vrednotiti ločeno po temelju in po višini, ne pa zgolj po višini in izhajati iz tožničinega 7 % uspeha glede na končno prisojeni znesek. Ob upoštevanju 100 % uspeha po temelju in približno 16 % uspeha po višini, pritožba ocenjuje, da njen dejanski uspeh v pravdi znaša 58 %. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka in stranska intervenientka na strani toženke nista vložili odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev določb postopka,¹ da pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje² pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožbeno ni sporno, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške strank odmerilo ob upoštevanju sodbe sodišča prve stopnje P 23/2020 z dne 12. 2. 2023, s katero je glede pravdnih stroškov odločilo, da tožnica krije stroške postopka v deležu 93 %, toženka pa v deležu 7 %, ter da bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom (1. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Navedena sodba je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 570/2023 z dne 12. 12. 2023, s katero je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu (tudi glede stroškovne odločitve) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. To pomeni, da so bili v predmetni zadevi podani pogoji za odločitev o višini pravdnih stroškov po četrtem odstavku 163. člena ZPP,³ ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo z izpodbijanim sklepom.

Bistvo pritožbene graje je, da je tožničin uspeh v pravdi napačno izračunan, saj ni zgolj 7 %, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč je višji. Tožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami v tej fazi postopka ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o temelju povrnitve stroškov (kdo nosi stroške in v kakšnem deležu) že pravnomočno odločeno,⁴ zato je sodišče na takšno odločitev vezano in vanjo ne more več posegati. Ponovno odločanje o tem vprašanju, za kar si prizadeva pritožba, je torej nedopustno (drugi odstavek 319. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Sodišče prve stopnje je torej pravilno izhajalo iz tožničinega 7 % uspeha v pravdi in upoštevaje naveden uspeh odmerilo višino pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba konkretizirano ne graja višine stroškov, kot so bili odmerjeni s sklepom sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče glede višine stroškov izpodbijani sklep preizkusilo zgolj v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), ki pa nepravilnosti ni pokazal. Sodišče prve stopnje je skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP priznalo le tiste priglašene stroške, ki so bili za vodenje te pravde potrebni.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
-------------------------------
¹ Pritožba procesnih kršitev ne uveljavlja, zato je sodišče druge stopnje opravilo zgolj uradni preizkus kršitev določb postopka, ki pa nepravilnosti ni pokazal.
² Pritožba dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretizirano ne graja, temveč se ne strinja zgolj z njegovimi materialnopravnimi zaključki, ker meni, da je dejansko stanje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Vendar to v obravnavani zadevi ne drži.
³ V skladu z navedeno določbo o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.
⁴ S sodbo prvostopenjskega sodišča P 23/2020 z dne 12. 2. 2023, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 570/2023 z dne 12. 12. 2023.