VSMB Sklep I Ip 396/2026

1. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrže.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka potrdi.

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi ugovora dolžnikov in upnikovega delnega umika predloga postopek delno ustavilo za: dne 24. 7. 2014 plačan znesek 50,00 EUR, dne 28. 2. 2014 plačan znesek 50,00 EUR, dne 1. 4. 2014 plačan znesek 50,00 EUR, dne 30. 4. 2014 plačan znesek 50,00 EUR, dne 30. 3. 2015 plačan znesek 1.000,00 EUR, dne 16. 2. 2016 plačan znesek 4.900,00 EUR (I. točka izreka). V ostalem je ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo predlog dolžnikov za omejitev izvršbe (III. točka izreka). Odločilo je še, da so dolžniki dolžni nerazdelno povrniti upniku nadaljnje stroške postopka v višini 226,13 EUR, v osmih dneh po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. V pravočasni pritožbi dolžniki uveljavljajo vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ. Očitajo, da sodišče prve stopnje pri obravnavi ugovora ni upoštevalo potrdil o opravljenih plačilih na račun upnika, ki so jih predložili k ugovoru, vloženem iz razlogov po 56. členu ZIZ, in sicer, ker je terjatev v celoti prenehala. Izpostavijo plačila iz naslova prodaje premičnin v izvršilnem postopku, večkratna plačila v višini 300,00 EUR, ki jih je izvajal še zapustnik in enkratno nakazilo v letu 2024 na račun prejšnje upnice. Trdijo, da je na podlagi navedenega terjatev v celoti prenehala. Dejstvo prenehanja terjatve izhaja tudi iz dokaza, da je prejšnja upnica v zapuščinskem postopku v letu 2018 prijavila zgolj terjatev v višini 5.589,40 EUR. Dolžniki v nadaljevanju uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je to kršitev storilo s tem, ko se ni opredelilo do navedb dolžnikov, da je prejšnja upnica terjatev v zapuščini prijavila v nižjem znesku, kot se vtožuje v predmetnem postopku. Prav tako je sklep ostal neobrazložen v delu, ki se nanaša na delna plačila v višini 300,00 EUR, ki izhajajo iz k ugovoru priloženih potrdil. Opozarjajo, da je glede na višino preostalega dolga izvršba s prodajo več nepremičnin v lasti dolžnikov v celoti nesorazmerna. Sklicujejo se na odločitev ESČP v zadevi Vaskrsić proti Republiki Sloveniji in 3. člen ZIZ ter dejstvo, da dolžniki poravnavajo obveznost zapustnika. V kolikor bi bilo ugotovljeno, da izvršba na rubljive dohodke treh dolžnikov ne bi bila uspešna, lahko upnik kadarkoli predlaga izvršbo z drugim sredstvom po 34. členu ZIZ. Menijo, da bi sodišče moralo ugoditi predlogu dolžnikov za omejitev izvršbe na eno od nepremičnin, to je na nepremičnino, na kateri je že vpisana hipoteka na podlagi sklepa o izvršbi, izdanem v predmetnem izvršilnem postopku. Predlagajo spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podrejeno predlagajo razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno je neutemeljena.

   K pritožbi zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje:

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugovora in delnega umika predloga postopek delno ustavilo za zneske, navedene v I. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje. V ustavljenem delu se izvršba ne bo nadaljevala. Takšna odločitev je nedvomno v korist dolžnikov, saj se v njihov položaj glede ustavljenega dela izvršbe ne bo (več) posegalo. Pravni red jim zato ne priznava pravnega interesa za pritožbo. Z njo boljše koristi kot dosežene z izpodbijano odločitvijo ne morejo doseči. Sodišče druge stopnje je pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

   K pritožbi zoper II. točko izreka sklepa sodišče prve stopnje:

6. Dolžniki v pritožbi enako kot v ugovoru zatrjujejo, da je terjatev v celoti prenehala. Pri tem se sklicujejo na enkratno nakazilo v letu 2024, večkratna plačila v višini 300,00 EUR, ki jih je izvajal še zapustnik na račun prejšnje upnice in plačila iz naslova prodaje premičnin v izvršilnem postopku. Očitajo, da sodišče teh navedb in dokazov pri obravnavi ugovora ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Te pritožbene očitke sodišče druge stopnje kot neutemeljene v celoti zavrača.

7. Sodišče prve stopnje se je obširno in razumljivo v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelilo do zatrjevanega plačila dolga, ki so ga dolžniki utemeljevali s predloženim potrdilom o plačilu zneska 11.636,48 EUR upnici (prvotni upnici) dne 11. 10. 2024 (priloga B1). Pravilno je ugotovilo, da iz potrdila ne izhaja namen plačila tega zneska, saj ni navedena številka pogodbe, številka računa, številka izvršilne zadeve ali kaj drugega, iz česar bi se dalo sklepati, da je bila poravnana terjatev iz tega postopka. Ker se tudi referenca za plačilo dolga na potrdilu o plačilu ne ujema z referenco za plačilo, navedeno v izvršilnem predlogu, niti referenca sama, brez navedbe kakšnih drugih podatkov, ne pojasni, na kaj se plačilo nanaša, je v posledici teh ugotovitev pravilno zaključilo, da dolžniki niso izkazali, da bi z navedenim plačilom poravnali terjatev, ki jo upnik izterjuje v tem postopku. Kot je nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžniki k ugovoru tudi niso predložili listine o zatrjevani sklenjeni poravnavi v letu 2024 ( banko), iz katere bi izhajalo, da so z navedenim zneskom dogovorili plačilo terjatve tega postopka. Na podlagi teh ugotovitev se zaključek sodišča prve stopnje, da dolžniki navedb o plačilu dolga s plačilom zneska v letu 2024 niso izkazali, izkaže kot utemeljen. Določba 56. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ dolžniku ne nalaga le zatrjevanje pravno relevantnih dejstev, temveč tudi predložitev dokazov, s katerimi ta dejstva dokazuje. Na podlagi pravilne ocene predloženega dokaza, da iz potrdila ne izhaja plačilo terjatve, ki se izterjuje v tem postopku, je prvostopenjsko sodišče te ugovorne trditve utemeljeno zavrnilo. Pritožbene očitke o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi neupoštevanja potrdila je kot neutemeljene zavrniti, kot tudi glede na obširno in popolno opredelitev sodišča v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb dolžnikov.

8. Dolžniki v pritožbi ponovno izpostavljajo večkratna plačila v višini 300,00 EUR, ki jih je izvajal še zapustnik, pri čemer so se v ugovoru sklicevali na dogovor prvotnih strank o mesečnem odplačilu dolga po 300,00 EUR. Slednjega v nasprotju z zahtevo iz 56. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ k ugovoru niso predložili, kot tudi ne nobenih dokazil o plačilih na podlagi tega dogovora ali drugih dokazil o poplačilih dolga (po 300,00 EUR). Sodišče prve stopnje je ob odsotnosti dokazov za zatrjevane navedbe te ugovorne navedbe utemeljeno zavrnilo. Pritožbi, ki se sklicuje na k ugovoru priložena potrdila o posamičnih plačilih v višini 300,00 EUR, glede na dejstvo, da dolžniki k ugovoru niso priložili nikakršnih dokazil o plačilih v višini 300,00 EUR,¹ ni slediti. Ker se je prvostopenjsko sodišče do teh navedb v 15. točki obrazložitve opredelilo in utemeljilo, zakaj jih ne sprejema, tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jo očita pritožba, ni podana.

9. Nerazumljiva je pritožbena graja, da sodišče pri odločanju o ugovoru ni upoštevalo plačila iz naslova prodaje premičnin. V ugovoru uveljavljeno dejstvo plačila iz naslova prodaje premičnin v višini 4.900,00 EUR, tudi za upnika v ugovornem postopku ni bilo sporno in sodišče prve stopnje je ugovoru v tem delu v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugodilo.

10. Kar se tiče prijave terjatve, (zgolj) v višini 5.589,40 EUR prvotnega upnika v zapuščinskem postopku v letu 2018, je dolžnikom odgovoriti, da je sodišče v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je delno poplačilo terjatve, kot izhaja iz vloge prvotne upnice z dne 12. 1. 2018, s katerim je prijavila še neplačano terjatev iz tega postopka v zapuščinskem postopku po umrlem prvotnem dolžniku, in sicer plačila opravljena med 24. 7. 2013 in do 16. 2. 2016, v višini štirikrat po 50,00 EUR, 1.000,00 EUR in 4.900,00 EUR (za prodane premičnine) med strankami nesporno in je v tem delu v I. točki izreka izpodbijanega sklepa postopek ustavilo. Preostanek terjatve, ki jo je priglasil prvotni upnik v zapuščinskem postopku v višini 5.589,40 EUR s pripadki (glavnica 5.444,97 EUR, zakonske zamudne obresti od 16. 2. 2016 dalje, stroški izvršilnega postopka 244,43 EUR, priloga B3), pa je celo višji, kot ga ugotavlja sodišče v tem postopku, in sicer v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa² in ne nižji, kot trdi pritožba. Opredeljevanje sodišča prve stopnje do v zapuščinskem postopku priglašene terjatve je za ta izvršilni postopek povsem nerelevantno, saj dejstvo višine priglašene terjatve v zapuščinskem postopku na obseg izterjevane terjatve v tem postopku nima nobenega vpliva.

11. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sklep sodišča prve stopnje je v II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), potem ko tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni pokazal kršitev.

    K pritožbi zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje:

12. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve obširno navedlo pravno podlago upnikove pravice za predlaganje različnih sredstev izvršbe in pojasnilo dolžnost sodišča, da temu predlogu sledi, kot tudi namen izvršilnega postopka, prav tako obveznost sodišča, da v nadaljevanju izvršbo opravi le v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve (3. člen ZIZ) ter pri tem nudi varstvo dolžnika in izvršbo opravi s čim milejšim sredstvom in na način, ki čim manj ogroža življenje in preživljanje dolžnika.

13. V 26. točki obrazložitve sklepa je povzelo pravno podlago za omejitev določenih predmetov iz izvršbe. Pravilno je pojasnilo, da dolžnik lahko predlaga opravo izvršbe samo na nekatere predmete izvršbe ali opravo izvršbe na druge predmete oziroma z drugim sredstvom izvršbe, v primeru nepremičninske izvršbe pa na druge nepremičnine ali z drugimi sredstvi, če verjetno izkaže, da bo terjatev poplačana na tak način, pri čemer mora pri izvršbi na plačo oziroma prejemke za verjetno izkazati, da bo poplačilo uspešno v enem letu (1., 4., 5. odstavek 169. člena ZIZ). Na dolžniku je torej v celoti trditveno in dokazno breme, da za verjetno izkaže, da bo terjatev poplačana na predlagani način.

14. Iz predloga dolžnikov za omejitev izvršbe na nepremičnino izhaja, da predlagajo omejitev izvršbe na eno nepremičnino, to je na nepremičnino z ID znakom ... 2122/2 ali na sredstva na računu in/ali na prejemke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžniki zgolj s temi navedbami niso zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu iz zgoraj citiranih določbah. V ničemer niso za verjetno izkazali, da bo terjatev z opravo izvršbe na predlagano nepremičnino poplačana. Dolžniki niso navedli njene vrednosti, niti njene velikosti, niti kaj ta nepremičnina v naravi predstavlja. Podatki, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo verjetnost poplačila terjatve, so izostali in presoja sodišču ni bila omogočena.

15. Dolžniki v predlogu v nasprotju z zahtevo iz petega odstavka 169. člena ZIZ tudi niso za verjetno izkazali, da bo v primeru, da sodišče sledi njihovemu predlogu za omejitev izvršbe na njihove prejemke in denarna sredstva, terjatev poravnana v enem letu od izdaje sklepa o tem predlogu. Ob odsotnosti zatrjevane in izkazane temeljne predpostavke za omejitev izvršbe (da bo terjatev poplačana v enem letu), prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu.

16. Določba petega odstavka 169. člena ZIZ je jasna. Dolžnikom nalaga, da izkažejo za verjetno, da bo terjatev s tem sredstvom v enem letu poplačana in ni sodišče tisto, ki ugotavlja uspešnost ali neuspešnost izvršbe na to predlagano sredstvo, kot se smiselno napačno zavzema pritožba.

17. Kar se tiče pritožbenega izvajanja o nesorazmernosti višine terjatve in obsega dovoljene izvršbe (več nepremičnin ter denarna sredstva in prejemki), je dolžnikom pojasniti, da so tudi te trditve dolžnikov zgolj na pavšalni ravni. V tej fazi postopka je znana zgolj višina terjatve,³ ne pa vrednost nepremičnin. Le v primeru, če bi dolžniki konkretizirali vrednost posameznih nepremičnin in jo dokazno podprli, bi sodišče lahko presodilo o (ne)sorazmernosti.

18. Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.

19. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Uradni preizkus, opravljen po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 15. členom ZIZ, namreč ni pokazal kršitev.

    K pritožbi zoper IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje:

20. Dolžniki z ničemer ne grajajo stroškovne odločitve. Sodišče druge stopnje je odločitev glede na neuspeh dolžnikov skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kljub temu preizkusilo, in sicer po uradni dolžnosti v obsegu razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri priznanju in odmeri stroškov uporabilo pravilna materialnopravna pravila (določbo 38. člena ZIZ in določbe Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povrnitvi stroškov v zvezi z njihovim delom). Utemeljeno je zavrnilo stroške (sodne takse) dolžnikov za ugovor, ker ti v pretežnem delu z njim niso uspeli, kot tudi utemeljeno priznalo stroške izvršitelja po obračunu z dne 1. 4. 2016, saj so bili ti za postopek izvršbe potrebni.

21. Sodišče druge stopnje je pritožbo dolžnikov kot neutemeljeno tudi v tem delu zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih dolžniki niso priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Dolžniki so k ugovoru predložili potrdilo o plačilu zneska 11.636,48 EUR dne 11. 10. 2024 (priloga B1), odredbo o prodaji dolžnikove nepremičnine na spletni dražbi za dne 16. 10. 2024 v zadevi VL 210445/2012 in v pristopljenih 37 postopkih, pri čemer predmetna zadeva VL 42676/2013 ni bila pristopljena (priloga B2), prijavo prvotnega upnika v zapuščinskem postopku po prvotnem dolžniku z dne 12. 1. 2018 (priloga B3) in obračun terjatve (priloga B4).
² Neplačani del terjatve znaša: del glavnice 5.337,41 EUR, zakonske zamudne obresti od 17. 2. 2016 dalje in nadaljnje stroške postopka.
³ Skupni dolg na dan 27. 3. 2026 znaša 10.228,45 EUR.