UPRS Sodba I U 1007/2026-13

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

Uvodoma je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (18. 3. 2026), iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi sezonskega vizuma v Srbiji, ker pa mu ga niso podaljšali, se je odločil, da si dobi delo v Sloveniji.

Na osebnem razgovoru (24. 4. 2026) je tožena stranka tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Gano na seznam varnih držav. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da ljudje, od katerih je najel posojilo, grozijo očetu. Če ga ti ljudje vidijo v Gani, bodo najeli nekoga, ki ga bo ubil, ali pa ga bodo aretirali, ker ni poplačal dolga. Sposodil si je 50 tisoč ganskih cedijev, grozili so le očetu in ne tudi tožniku. Očetu grozijo, da ga bodo aretirali, če sam ne vrne denarja. Tožnik misli, da ga bodo aretirali ali plačali nekomu, da ga ubije, če bi se moral vrniti v Gano. Tožnikova žena in otroci, ki so še vedno v Gani, niso ogroženi zaradi posojila, v takem položaju je le tožnikov oče.

V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Gane in da je državljan te države.

Po ugotovitvah tožene stranke tožnik svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi razlogi ter strahom pred posledicami neodplačanega dolga, zlasti zaradi groženj posojilodajalca tožnikovemu očetu.

Tožnikovih izjav ni mogoče povezati ne s preganjanjem (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja) ne z elementi resne škode, saj svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi razlogi in težavami zaradi dolga, glede katerega naj bi posojilodajalec grozil njegovemu očetu. Iz tožnikovih navedb je namreč razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi slabega ekonomskega položaja, nestabilne zaposlitve in zaslužka v tujini, s katerim bi poravnal dolg. Trditve o morebitnih posledicah ob vrnitvi v izvorno državo temeljijo le na domnevah, saj je tožnik izrecno izjavil, da osebno ni bil deležen groženj in da so bile le-te izrečene izključno njegovemu očetu.

Iz tožnikovih navedb izhaja, da je iz izvorne države letel v Srbijo na podlagi sezonskega vizuma, kjer je opravljal delo v nasadih tobaka. Zakonit vstop v navedeno državo nakazuje na to, da tožnikov odhod iz izvorne države ni bil posledica ogroženosti ali preganjanja, ampak ekonomskih razlogov. Tožnik je namreč izjavil, da je iz Gane odšel zaradi slabih možnosti za zaposlitev ter da bi v tujini zaslužil sredstva za preživetje in poplačilo dolga. Sezonski vizum po poteku veljavnosti (šest mesecev) tožniku ni bil podaljšan, zato njegovo bivanje v državi ni bilo več zakonito, v Gano pa se ni mogel vrniti zaradi dolga. Iz navedenega po presoji pristojnega organa izhaja, da je bila tožnikova nadaljnja pot proti državam EU posledica ekonomskih razlogov ter želje po nadaljnjem iskanju zaposlitve in ne potrebe po zaščiti pred preganjanjem ali resno škodo.

V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnik po odhodu iz Srbije potoval preko Bosne in Hercegovine (BiH), kjer je bival približno štiri mesece, na Hrvaško, v nobeni od navedenih držav pa ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je za to imel možnost. Iz njegovih izjav je sicer razvidno, da na Hrvaškem ni zaprosil za zaščito, ker mu ni bil dovoljen vstop v državo, vendar je imel možnost vložiti prošnjo že v Srbiji ali BiH. Takšno ravnanje po oceni tožene stranke nakazuje na to, da tožnik ni iskal zaščite v prvi varni državi, ampak je nadaljeval pot v državo, kjer pričakuje boljše življenjske pogoje.

Glavni razlog za vložitev prošnje sta po tožnikovih izjavah dolg v izvorni državi in grožnje posojilodajalca tožnikovemu očetu. V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi bil osebno deležen kakršnihkoli groženj ali nasilja, saj je izrecno navedel, da mu niso grozili. Tožnikove navedbe o morebitni aretaciji ali celo uboju ob vrnitvi temeljijo le na predvidevanjih in niso podprte s konkretnimi dejstvi. Tožnik prav tako ni izkazal, da bi šlo za ravnanja, ki bi bila povezana s katerim od zakonsko določenih razlogov za preganjanje ali resno škodo, in da država izvora ne bi bila sposobna nuditi zaščite pred morebitnimi nezakonitimi dejanji posameznikov. Pomembna je tudi tožnikova izjava, (1) da njegova žena in otroci, ki še vedno prebivajo v izvorni državi, niso bili deležni groženj ali drugih oblik pritiskov v zvezi z domnevnim dolgom, in (2) da se grožnje nanašajo izključno na njegovega očeta, kar dodatno vzbuja dvom o neposredni in individualizirani nevarnosti za tožnika. To po presoji tožene stranke kaže na omejen obseg zatrjevanih groženj in ne potrjuje, da bi bil tožnik ali njegovi bližnji družinski člani izpostavljeni ravnanju, ki bi dosegalo prag preganjanja ali resne škode.

Tožnik je kot razlog za prihod v Slovenijo navedel tudi željo po zaposlitvi in izboljšanju svojega ekonomskega položaja, da bi lahko poplačal dolg in pomagal svoji družini. V zvezi s tem tožena stranka poudarja, da ekonomski razlogi, vključno z zadolženostjo in slabšimi možnostmi za zaposlitev, niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je bil v izvorni državi zaposlen v gradbenem podjetju Berock Ventures, kjer je po končanem šolanju več let delal kot tesar, kasneje pa je opravljal tudi priložnostna dela v gradbeništvu. Navedeno nakazuje na to, da mu dostop do dela ni bil onemogočen in da po lastni oceni ni zaslužil dovolj za preživetje in izboljšanje svojega ekonomskega položaja. Iz tožnikovih navedb tako ne izhaja, da bi mu bilo delo v izvorni državi onemogočeno zaradi katerega od zakonsko določenih razlogov za preganjanje ali resne škode in da bi ga v izvorni državi kadarkoli preganjali državni organi ali drugi subjekti ali da bi zato utrpel resno škodo. Tožnikove navedbe po presoji tožene stranke kažejo predvsem na ekonomski motiv za odhod iz izvorne države in prihod v Evropo ter na osebne finančne težave, kar ne sodi v okvir instituta mednarodne zaščite.

V zvezi z navedbami o najetem posojilu tožena stranka še pojasnjuje, da gre za zasebno finančno obveznost, ki sama po sebi ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Razumno je namreč pričakovanje, da dolžnik poravna svojo obveznost in da posledice neplačila sodijo v okvir civilnopravnih oziroma kazenskopravnih razmerij v izvorni državi. Mednarodna zaščita ni namenjena izogibanju finančnim obveznostim ali njihovim posledicam. Tožnikove izjave, da bi bil v primeru vrnitve aretiran, po presoji tožene stranke kažejo na delovanje državnih organov v okviru izvrševanja zakonodaje in ne na preganjanje v smislu določb ZMZ-1. Hkrati tožnik ni izkazal, da bi šlo za samovoljno ali diskriminatorno ravnanje državnih organov in da bi mu bila odvzeta možnost pravnega varstva. Njegove navedbe tako ne izkazujejo obstoja resne škode ali preganjanja, ampak se nanašajo na posledice neizpolnjevanja zasebnopravnih obveznosti.

Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne z vidika upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Gane, ki jo je Vlada RS z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Gana zanj ni varna izvorna država, torej da bi bil v primeru vrnitve soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi razlogov preganjanja. Tožnik je odrasla, delovno sposobna oseba s končano višjo srednjo gradbeno šolo, po poklicu tesar z večletnimi delovnimi izkušnjami v gradbeništvu, nima posebnih osebnih okoliščin, ki bi ga ob vrnitvi postavljale v položaj posebne ranljivosti, upoštevati pa je treba tudi, da je izvorno državo zapustil predvsem zaradi ekonomskih razlogov in poplačila dolga. Zato so po presoji tožene stranke izpolnjeni pogoji za obravnavo Gane kot varne izvorne države.

Glede na navedeno so podani pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Trditve strank

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Tožnik se ne strinja s stališči tožene stranke in meni, da niso bile pravilno upoštevane njegove izjave glede razmer v izvorni državi, ki ne omogočajo dostojnega življenja. Pojasnjuje, da je za pomoč prosil očeta, ki mu je lahko pomagal le s prodajo družinskega premoženja in najemom posojila. Ker ga tožniku ni uspelo vrniti, so ljudje, od katerih je najel posojilo, začeli groziti njegovemu očetu, vendar pa je tožnik prepričan, da bi v izvorni državi grozili tudi njemu. Vrnitve v Gano ga je strah, saj bi ti ljudje najeli nekoga, ki bi ga ubil. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi premajhnega zaslužka, ki ni zadoščal za preživetje.

Iz tožbenih navedb je razvidno še tožnikovo pojasnilo, (1) da pomoči ni iskal pri policiji, saj ne bi mogla zagotoviti celodnevnega varstva pred napadalci, in (2) da njegova žena in otroci niso bili ogroženi, ker sta posojilo najela z očetom.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj se kljub pravilnemu vabilu ni udeležil naroka za glavno obravnavo.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.¹ Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.² Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.³

Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.⁴ Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.⁵ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.⁶ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.⁷

Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, (1) da tožnik ni izkazal, da bi mu zaradi neodplačanega posojila grozili in (2) da je bil groženj deležen tožnikov oče. Glede tega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. V takih okoliščinah tožnik ni izkazal obstoja navedene grožnje, saj glede na s tem povezane izčrpne razloge izpodbijane odločbe za to ne zadošča posplošena in neizkazana tožbena navedba, da njegova žena in otroci niso bili ogroženi, ker sta posojilo najela z očetom, neizkazane in le hipotetične pa so tudi tožbene trditve o morebitnih grožnjah in preganjanju ob vrnitvi⁸.

Tudi če bi bile tožnikove izjave o grožnjah, ki bi jih bil neposredno deležen, izkazane, bi glede na njihovo vsebino šlo kvečjemu za položaj, ko naj bi tožniku grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. V zvezi s tem pa sodišče najprej pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema tovrstne združbe, ki se ukvarjajo s posojanjem denarja, vendar pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).⁹ Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.¹⁰ Po presoji sodišča pa je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik ni zmogel takšnega dokaznega bremena. Glede tega je ostala na očitno splošni ravni tudi sicer dokazno nepodprta tožbena trditev, da pomoči ni iskal pri policiji, saj ne bi mogla zagotoviti celodnevnega varstva pred napadalci.

V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.¹¹ Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno, da tožnik na osebnem razgovoru 24. 4. 2026 ni potreboval ponovnih pojasnil v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, saj se je še vsega spomnil, in da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, pred katerim so mu bile v vabilu na to procesno dejanje ponovno zagotovljene ustrezne informacije. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da sta mu tožena stranka in njegova pooblaščenka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. To pomeni, da je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,¹² pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.¹³

Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II¹⁴ državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.¹⁵ Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.¹⁶ Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.¹⁷ Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Sodišče je v skladu s standardi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije sicer dolžno v okviru podrobne in ex nunc presoje (na podlagi elementov spisa in tistih, s katerimi se je seznanilo med postopkom) preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena.¹⁸ Vendar pa tožnik z navedenimi pavšalnimi tožbenimi navedbami, da v Gani ni bilo možno dostojno življenje in da bi ga lahko ob vrnitvi ubili, po presoji sodišča ne more utemeljiti ne prvega ne drugega. Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Gani ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.¹⁹

Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.²⁰ V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.²¹, ²² V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).²³

Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
-------------------------------
¹ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
² Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).
³ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
⁶ Prav tam, 13. točka obrazložitve.
⁷ S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).
⁸ Tožnik trdi, da bi ga lahko ljudje, od katerih je najel posojilo, ubili.
⁹ Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.
¹⁰ Prav tam (12. točka obrazložitve).
¹¹ V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.
¹² Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
¹³ Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).
¹⁴ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
¹⁵ 40. uvodna izjava Procesne direktive II.
¹⁶ Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
¹⁷ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).
¹⁸ Glej npr. sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canapelli).
¹⁹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.
²⁰ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).
²¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.
²² SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).
²³ Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.